Bi vaš pes lahko bil reševalec?
Preverili smo, kakšne so lastnosti reševalnega psa in njegovega vodnika.

Vas zanima, ali bi delo reševalnega psa lahko opravljal vaš pes? Ste sami iz pravega testa za vodnika? David Pogačnik iz Alfakana, ki je s ptičarko Fino sodeloval že na približno 150 iskalnih akcijah, pojasnjuje, kako poteka šolanje in timsko delo reševalnega psa in njegovega vodnika. Ni preprosto, daje pa ogromno zadovoljstva. Poglejmo, kako sploh začeti.

Ne prevelik in ne premajhen, ne pa nujno čistokrven

Po besedah gospoda Pogačnika so lahko psi, ki se uporabljajo za iskanje izgubljenih ali zasutih ljudi, različnih pasem. Veliko je tudi mešancev.

 

Upoštevati je treba fizične predispozicije psa. Ne sme biti premajhen, saj v takem primeru ne more preiskati zahtevnih območij, kjer mora skočiti ali premagati kup opek. Obenem pa ne sme biti prevelik, saj se mora splaziti v razpoke, med skale in uspešno preiskati ves teren.

 

Največ se za pse reševalce uporabljajo srednje pasme, kot so labrador, zlati prinašalec, ptičar, belgijski ovčar itd.

 

To pa ni dovolj. Pes, ki je primeren za reševalca, mora biti psihično stabilen, da je sposoben delovati v okolju, kjer se dogaja več reševalnih operacij hkrati.

 

Lastniki in njihovi psi se bodo namreč na reševanjih srečevali s številnimi izzivi. Običajno psi na resničnih akcijah iščejo v skupini več drugih psov. Zato mora biti vsak pes vodljiv in hkrati samostojen, da lahko preiskuje objekte, kup ruševin ali velika področja gozda, premaguje ovire in prepozna izvor vonja mirujoče osebe v gozdu ter locira zasuto osebo v ruševini.

 

Psi se izšolajo, da jih pri iskanju ne motijo delovni stroji, dim, množica ljudi, ki pomagajo pri reševanju ponesrečencev.

 

Z mladičkom v šolske klopi

Najbolje je, če se pes začne šolati pri približno 3 mesecih. Še kot mladič mora pridobiti kar nekaj veščin, kot so gibanje na neprijetnem materialu (opeka, betonske plošče, razne betonske armature), nakazovanje ponesrečene osebe z laježem in usvojiti vaje poslušnosti.

 

Vendar tudi kasneje po besedah gospoda Pogačnika še ni prepozno. Če je pes zdrav in psihično stabilen ter ima dober odnos s svojim vodnikom, lahko s šolanjem začneta tudi pozneje. 

 

Samo šolanje psa reševalca traja približno 2 leti. Svoje znanje morata vodnik in pes pokazati na raznih izpitih doma in v tujini. Ti so pogoj, da lahko reševalni tim sodeluje na resničnih akcijah.

 

Obstajata 2 vrsti izpitov: iskanje pogrešanih v gozdu in reševanje zasutih iz ruševin. Obe disciplini imata še 2 težavnostni stopnji.

 

Psi reševalci morajo biti cepljeni proti steklini, nalezljivim boleznim, kot so kužni kašelj, parvoviroza itd. Opravljen pa morajo imeti tudi test protiteles na okužbo s steklino.

 

In kakšen mora biti vodnik reševalnega psa?

Ni vprašanje le, kakšen naj bo pes reševalec. Tudi vodnik ne more biti vsak. Ključno je, da je to oseba, ki ima občutek za psa in je sposobna delovati v skupini.

 

 Ob tem pa David Pogačnik poudarja, da mora biti vodnik pripravljen na učenje:

 

  • naučiti se mora osnov prve pomoči,
  • vešč mora biti orientacije v naravi z GPS napravami in vrvne tehnike,
  • poznati mora tudi osnove prve veterinarske pomoči, INSARAG smernic za delovanje v mednarodnem območju in komuniciranja prek zvez.

 

 

Reševanje kot način življenja

Po opravljenih izpitih se vodnika in psa doda na seznam usposobljenih reševalcev za reševalne akcije doma, katerega ima vsak Regijski center za obveščanje. Za sodelovanje na akcijah v tujini pa jih čaka še dodatni mednarodni test MRT (mission readiness test). Reševalce na akcijo pokliče Regijski center za obveščanje preko pozivnikov in sms sporočil. 

 

Pogačnik opozarja, da gre za zahtevno delo, predvsem kadar je v igri iskanje izgubljenih ljudi v naravi.

 

»Sodeloval sem na približno 150 iskalnih akcijah doma in pri iskanju utopljenke v Bosni. Ko dobimo poziv, ni kaj dosti časa za priprave. Vse mora biti pripravljeno prej. Vsa oprema, obleka, napolnjene baterije v svetilkah in polna zveza za komuniciranje. Iskalne akcije potekajo večinoma v slabih vremenskih pogojih, tako da je vedno treba računati tudi s tem. Imamo dogovorjeno zborno mesto in od tam gremo na kraj iskanja.«

 

Vendar pravi, da je zanj reševanje postalo način življenja.

 

»Ni lepšega občutka kot pomagati sočloveku. Zagotovo pa me veže tudi velika ljubezen do dela s psi.«

 

Čutite enako?

V Sloveniji je več društev, ki organizirajo šolanje reševalnih psov in delujejo v okviru Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije. Dodatno Kinološka zveza izvaja aktivnosti po kinoloških društvih.

 

»Lastnik se vpiše v društvo, kjer postane pripravnik. Pri nas treningi potekajo dvakrat tedensko skozi vse leto. Pripravniki pa opravljajo tudi dodatna usposabljanja, kot so igra s psom in poznavanje nevarnosti na terenu. Sodelujejo tudi pri pripravah raznih vaj za reševalni tim,« še dodaja Pogačnik.

 

Če vas je zapisano prepričalo, preverite, katero društvo vam je najbližje. David Pogačnik prihaja iz Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj.

 

Avtor fotografij: Matic Zorman

psi, domači ljubljenčki, preventiva, družina
Preberite tudi