Dovolj star za mobitel?

Je res bolje, da ga otrok dobi čim kasneje?

Od tapetništva do ribarnice, pa do Korenovega bloka in garaž. To je bil moj rajon. Rajon, na katerem sem se lahko igrala, kotalkala, kolesarila in v katerem sem lahko povsod slišala mami, kako me kliče z balkona. Dlje se sama nikoli nisem odpravila, saj je bilo zunanje ozemlje nepoznano in dobro sem vedela, da lahko zaidem v težave, če prekoračim točno določene meje. V šolo sem sama začela hoditi šele v višji stopnji in takrat so se moje meje razširile. Lahko sem se prosto sprehajala po mestu, moja edina omejitev pa je bila ura. Kakšna svoboda!

Danes si sploh ne predstavljam, da bi se moji otroci prosto sprehajali po mestu, čeprav je Filip star sedem let in bi lahko po vseh pravilih že sam hodil v šolo. Saj vem, da se bom v svojem zaščitniškem srcu kmalu spoprijateljila tudi s to idejo, prav tako, kot sem se sprijaznila z idejo, da gre sam k sosedovim na obisk ali sam počaka doma, ko gremo ostali v trgovino. Bolj kot to, da bi se mu kaj groznega pripetilo na poti, me skrbi, da bi se kje zadržal, jaz pa bi si doma pogrizla nohte in si izpulila vse lase. Zato se spogledujem z idejo o mobilnem telefonu. Takšnem čisto zastarelem, ki omogoča samo telefoniranje.

 

A kaj ko je ideja o telefonih tako nepopularna, da bi me postrani gledale vse mame v radiju nekaj kilometrov. Pravijo namreč, da so telefoni rak družbe in da pozneje, ko ga otrok dobi v roke, bolje je zanj. Pa ni bolje, da greš z otrokom lepo po korakih čez vse stopnje? Od zastarelega telefona, malo naprednejše Nokie, pa vse do pametnega telefona. Skupaj počasi čez SMS-sporočila, igrice, Facebook in Youtube. Kot dobra prijatelja z veliko mero optimizma in zaupanja.

 

Včasih imam občutek, da v vsem strahu otroku nekaj čisto prepovemo, nakar mu kar naenkrat nudimo vse »na izvoli«. Kaj naj otrok pri štirinajstih dela s pametnim telefonom, če ga prej še nikoli ni imel? Seveda pozna vse igrice na očetovem telefonu in zna telefonirati z maminega, toda imeti svoj telefon pomeni prevzeti odgovornost zanj. In otroka moramo naučiti odgovornosti v otroštvu. Počasi in postopoma, od prvih ključev stanovanja do prve poti zunaj njegovega rajona in prvega samostojnega nakupa v trgovini.

 

In mislim, da bi moralo biti tako tudi s telefoni. Otroke bi rada naučila, kako skrbeti za telefon, kako po pameti klicati in poslati SMS-sporočilo. Kako objaviti pameten selfie, kako objaviti pameten komentar in kako po pameti izbirati spletne sogovornike.

 

Zato bom jutri mojemu mulčku v torbo vtaknila njegov prvi telefon. Pokazala mu bom, kako me lahko pokliče in kako se oglasi. Doma ga bom naučila, kako naj ga polni in kako vedno pospravi na varno mesto, da ne pride v roke majhni sestrici, ki nadvse rada telefonira. Tako bova skupaj zakorakala na pot, ki vodi počasi po ovinkih in čez številne zapreke do ponotranjenega maminega glasu, ki bo vedno govoril: »Po pameti! Glavo imaš zato, da jo uporabljaš, pa čeprav razmišljanje včasih prav boli.«

 

Želite prejemati takšne nasvete v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za mame:

 

družina, otroci, preventiva
Preberite tudi