Franci Petek ve, kako nalezljiva je sreča

Franci Petek o sreči v zraku in na tribuni.

20. marec je svetovni dan sreče. In dan je zares srečen, še posebej za zgodovino slovenskih smučarskih skokov. Gledati srečo športnikov in svojega naroda je neprecenljivo. Tako je danes, ko vse to spremljam z navijaške tribune, in bilo je tudi takrat, ko sem kot tekmovalec podporo rojakov doživljal sam.

Še vedno nosim živ spomin na marec 1988. Skupaj z drugimi mladimi skakalci sem bil na vrhu zaletišča Bloudkove velikanke. Svoje delo predskakalcev smo že opravili. Od tam smo zgolj še opazovali razplet zadnje tekme svetovnega pokala za tisto sezono. Takrat sem prvič občutil, kako je Planica zatrepetala ob huronskem navijanju. Takrat sem se prvič zavedel, kako silovita je lahko eksplozija navdušenja v Planici. Prav pretresen sem bil. Primož Ulaga je pred tisoči navijačev dosegel drugo zaporedno zmago na takratnem finalu svetovnega pokala, za nameček pa je bil Rajko Lotrič drugi.

 

Nisem vedel, kako naj se vedem. Malo prismojeno sem se zmrznjeno nasmihal, dlake so se mi naježile, roke pa so mi ploskale same od sebe. Še danes ne vem, ali sem ploskal zgolj iz občudovanja izjemne predstave mojih vzornikov ali tudi Planici in njenim tisočim vernikom. Zagotovo pa vem, da je bil občutek tega dogodka tisti, ki me je nesel skozi mojo kariero aktivnega skakalca – ne boj se, to je dediščina našega naroda, tu smo močni, ves narod te spodbuja. Takrat sem se zavedel pomena Planice in smučarskih skokov.

 

Hvaležen sem, da sem trepetanje zraka doživel tudi v vlogi tekmovalca. K sreči sem že poznal, kako je, če tisoče grl v en glas najavlja svojega favorita in ga ob uspešnem skoku še enkrat dvigne v zrak. K sreči sem že spoznal srce, ki bije za slovenske skakalce. Tako se tega nisem zbal. Še več, nekje globoko v meni me je to zavedanje pomirjalo. Zanimivo, da se kot skakalec ne spomnim, da bi pred skokom slišal navijače tam daleč spodaj. Zato pa je bilo zabavno v izteku, ko je telo utripalo od silnega navijanja ob čakanju, da se na semaforju izpiše rezultat.

 

Leto 1991. Zima in pomlad, ko se je naš narod pripravljal na najpomembnejši dogodek zgodovine – pričakati neodvisno in suvereno državo. Je že moralo biti tako, da sem v tem času postal svetovni prvak. Občutke zvestega in ponosnega navijanja mi je na prizorišču podarilo nekaj sto rojakov. Do njih sem čutil neizmerno spoštovanje – zaradi mene so se vsi ti z avtobusom pripeljali v Italijo. Potem pa prihod domov, v rodni kraj. Šok. Ogromno parkirišče pred tovarno se je spremenilo v planiško areno. Kot v mravljišču. Same zastave in transparenti. Zašibila so se mi kolena, po licih pa so se mi vsule solze. Zame nekaj novega. Skoraj nepredstavljivega. Skozi možgane mi je šinila misel: res je, smučarski skoki morajo biti nekaj zelo našega, slovenskega.

 

Danes sem tudi sam navijač vsakokratnih generacij, ki iščejo meje lastnih zmožnosti na skakalnici. Občudujem jih in se v srcu veselim z njimi, ko jim uspe. Še vedno se dlake ježijo, še vedno se na obrazu nariše prismojeni nasmeh in še vedno roke same od sebe ploskajo. Vse to mi je v Planici povsem normalo. Hvaležen sem, da vem, kakšno srečo občutijo skakalci ob uspelem skoku. Vedno bolj pa sem zmožen dojeti tudi, da to srečo skakalci delijo s celim narodom.

 

Planica pa ni le enkraten dogodek v letu. Nosi še pomembna skrita sporočila, ki jih šepeta generacijam naših otrok: zmorem, gibam se, letim. Hvala za tisoče šolarjev, ki jim je vsako leto v živo omogočeno prisluhniti temu šepetu.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

prosti čas, aktivno življenje
Preberite tudi