Igrišča so za otroke, za starše so samo klopce
Tina Deu o ravnovesju med otroškim raziskovanjem in varnostjo.

Ko imaš enkrat otroke, te je ves čas strah zanje. Včasih ti je kar slabo od tega. Občutka ne moreš poznati, dokler iz porodnišnice ne prineseš svoje prve štručke. Potem se začne obdobje čiste radosti, ki pa je pomešano z neskončno skrbjo, da se malčku ne bi kaj zgodilo.

To je občutek, ki te nikoli ne zapusti. Kmalu ugotoviš, da je starševstvo eno samo krmarjenje med tem, kako otroku omogočiti čim več izkušenj, in tem, kako ga obvarovati pred nevarnostmi, ki ga lahko doletijo.

 

Poiskati pravo ravnovesje je umetnost. 

 

Brez panike

Zadnjič si je najmlajši izmed mojih sinov zlomil roko. Zgodilo se je na nogometnem igrišču za hišo, kjer preživi večino svojih prostih ur. Ni me bilo zraven. Pa tudi, če bi bila ... pred nezgodo bi ga lahko obvarovala samo, če mu ne bi dovolila igrati nogometa. Ampak potem se verjetno nikoli več ne bi hotel pogovarjati z mano.

 

Zagotovo ste bili že kdaj zraven, ko je otrok padel, zajokal pa je šele, ko se je prepričal, da ga kdo gleda.

 

Moji so padali kot za stavo, jokali so pa samo, če sem iz tega naredila celo reč. Kmalu sem se naučila, da se ne splača. Padci so sicer zoprni, ampak tudi koristijo. Samo če včasih padeš, se lahko naučiš, kako se ne pade.

 

Obstajajo pa skrbne mame, ki pretiravajo. In otroci, ki ves čas jočejo.

 

Včasih moramo zato stisniti zobe (beri: pozabiti na svoj strah) in otrokom omogočiti, da tvegajo.

 

Smešno je, ko se mama s triletnikom v naročju baše v najbolj varen tobogan na svetu.

 

Žalostno pa, ko ti okolica sporoča, da si čuden, ker ti tega ne počneš.

 

Vata je za druge stvari, ne pa da vanjo zavijamo svoje otroke. Zato na otroškem igrišču raje sedim na klopci in klepetam z mamami, ki so se tako kot jaz prostovoljno odpovedale izdelovanju potičk v peskovniku, plezanju po plezalih in dričanju po toboganih.

 

Otroška igrišča so za otroke. Za starše so samo klopce.

 

Pridi sem, da te poberem

Pri svojih sinovih sem, ko so bili še mlajši, velikokrat uporabila preprosto finto. Ko je kateri od njih padel, sem z drugega konca zaklicala: »Pridi sem, da te poberem!« Mali se je skoraj vedno pobral sam, prikorakal do mene in medtem pozabil, kaj se je zgodilo. Kmalu ob padcih sploh niso več jokali.

 

Morda naš nogometaš tudi zato ni prijokal domov, ko si je med požrtvovalnim branjenjem enajstmetrovke zlomil zapestje. Tisti dan ga sploh nismo peljali na urgenco, ker se nobenemu od nas ni zdelo, da bi lahko bilo kaj resnega. Naslednji dan je vseeno dobil mavec. Namesto da bi vzel nekaj dni bolniške, je šel v šolo takoj, ko smo mu dovolili. Mavec s podpisi sošolk in sošolcev je bil zanj prava trofeja.

 

Dvomim, da bi bil tako pogumen, če bi ga pobirali in crkljali za vsako malenkost.

 

Zaupanje

Pa še nekaj je. Če jih vsako njihovo budno minuto varujemo in nadzorujemo, jim s tem sporočamo, da jim ne zaupamo.

 

Dajemo jim vedeti, da ničesar ne zmorejo sami. Rezultat je slaba samopodoba in pomanjkanje samozavesti, ki danes pesti marsikaterega mladega človeka.

 

Zato že zdaj vem, da bom svoje otroke nehala spremljati v šolo takoj, ko to ne bo več obvezno. Pustila bom, da grejo namesto mene v trgovino ali sami na obisk k prijatelju, ki živi v sosednji ulici. Ali pa v ulici še malo naprej. Ko bojo dovolj veliki, jim bom razložila, kako se pride do telovadnice, kjer trenirajo nogomet. Naj grejo kar sami tja.

 

Še dobro, da moji sinovi, že odkar so bili čisto majhni, vejo, da se hodi po pločniku. In tudi, kako se gre varno čez cesto. Kadar se vozijo s kolesom, imajo na glavi čelado, med rolanjem na kolenih ščitnike. Po svetu pa hodijo z odprtimi očmi.

 

Ne glede na vse previdnostne in varnostne ukrepe, ki jih sprejemamo starši, je življenje včasih nevarno.

 

Največja nevarnost za naše otroke pa je, če jih hočemo pred njo za vsako ceno obvarovati.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

 

Želite prejemati takšne nasvete v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za mame:

 

 

družina, otroci, prosti čas
Preberite tudi