Kako si ne kupiti psa, a kaj, če ga?

Izkušnja družine, ki se je napačno lotila nakupa psa, a našla rešitev v tečaju pasje vzgoje.

Konec lanskega leta sem ugotovila, da sploh ne hodim več ven, na zrak, na sprehod. Kar ni in ni bilo časa. In ker smo že nekaj časa premišljevali o tem, da bi si nabavili domačega ljubljenčka, me je to, da nisem šla ven na sprehod, samo še bolj prepričalo, da ga nujno potrebujemo. Jaz ga nujno potrebujem, če že ne kdo drug.  Da imam vsaj izgovor, da grem lahko ven. Toda, kot ugotavljam zdaj, se tega morda nismo prav lotili.

Imeli bi psa

Z Urošem sva že večkrat debatirala o tem, katero pasmo bi imeli, če bi lahko izbirali. Želela sva majhnega psa, notranjega, ki nima dolge dlake (in mu po možnosti čim manj odpada), da ne bo preveč len, ampak da bo vseeno lahko z nami hodil na sprehode, tudi na kakšne bolj dolge in naporne.

 

Uroš si je zamislil prijatelja za turno smuko.

 

Torej, ne kakšno občutljivo pasmo. Najrajši sicer kakšnega mešančka.

 

Najbolj od vsega me je skrbelo kako bo z vonjem. Joj, če pomislim, da včasih pridem h komu na obisk in najprej zavoham ta pasji vonj, me vse mine. Uroš me je sicer tolažil, da če je pes stalno notri, vonja nima. Sem držala pesti, da bo res tako.

 

Nagibala sva se k nemškemu pinču, če že ne bi dobili kakšnega podobnega iz zavetišča. No, moja izbira bi bil francoz, ampak ok, nekje moram popustiti. Seveda v zavetišču ne moreš preveč izbirati, kaj šele, da bi si izmišljeval tako, kot sva si midva zamislila.

 

Odločilna je bila fotka

In tako sem začela malo raziskovati po internetu. Našla sem družino v Prekmurju, ki je prodajala dva mladiča, pinča, ženskega spola.

 

Na sliki je bila mama pinč, ki je spala skupaj z njihovo hčerko v postelji. In seveda, padla sem takoj. Ta nam je namenjen. Kot odgovorna starša sva se odločila, da če želimo imeti psa, moramo imeti takega, ki je že vajen otrok.

 

Tako smo odšli v Prekmurje. Navigacija nas je pripeljala do velike hiše brez fasade, dovoz je bil blaten in urejen. V hiši niso imeli samo kužkov, katere smo prišli pogledat, temveč še druge kužke, mačke, papagaja. Očitno so bili ljubitelji živali, saj so imeli zunaj še lamo in konja. Nekje v kleti pa sem slišala še pasji lajež. Priznam, da je bilo kar malo preveč zame. Ampak seveda pred otroki težko kaj rečeš. Mama kužkov nas tudi ni bila preveč vesela, najbrž je čutila zakaj smo prišli. Ni se pustila prijeti, skrivala se je pod klopjo.

 

Imeli so dve mladički, črno in rjavo. Meni osebno je bilo vseeno katero izberemo. Odločitev glede barve sva prepustila Jaku. Na koncu smo vzeli rjavo psičko. O svojih dvomih sem bila tiho, saj mi je šesti čut govoril, da naj gremo rajši kar domov. Ampak tega nisem mogla pokazati pred Jakom.

 

Na poti domov smo našli lokalček, kjer smo se ustavili na kavi. Psičko smo vzeli s seboj in si jo ljubeče podajali po naročjih … dokler ni Uroš vzkliknil:” Ojej, ta pes ima bolhe!!!” Pogledam in res vidim nekaj plazečega. Ja, nič. Saj nimamo kaj. V avtu sem prebirala vse o bolhah in kako se jih znebiti (časa je bilo več kot dovolj) ter se vmes borila, da nisem zahtevala kratke pavze, da se nadiham svežega zraka zaradi slabosti.

 

Prvi dnevi skupnega življenja

Ko smo pozno zvečer prispeli domov, smo se lotili bolh. Skopali smo psičko, ki smo ji dali ime Lori, in raje ne povem, kaj je plavalo v vodi. Katastrofa. Bolha pri bolhi.

 

Odpravili smo se spat in jo pustili na hodniku, ampak je tako jokala, da ni šans, da bi jo pustili samo. Hotela je bližino človeka. In kaj naj drugega kot da je eden od naju spal z njo v dnevni?

 

Niti ne vem, kako smo preživeli prvo noč. Mislim, da sem jo dvakrat peljala ven lulat in kakat. Ampak se je tako tresla, da ni nič od tega opravila zunaj. Je pa zato notri. Drugi dan je večinoma lulala in celo kakala notri. Ni mi bilo jasno, da nima tega občutka v sebi, da se ne kaka in lula tam, kjer se živi. Cel dan sem samo čistila, pomivala in prala deke, posteljnino, vse,…

 

Zjutraj smo divje hiteli po vsa možna sredstva proti bolham in zajedavcem. Znebili smo se jih že v dveh dneh. Juhej. Ampak ni bil samo to problem…

 

Drugo noč grem ponoči na stranišče. In psička z mano v kopalnico in se meni nič, tebi nič pokaka na preprogo v kopalnici. Sredi živčnega zloma sem možu rekla, da je to konec, da jaz ne zmorem in da bom poklicala prejšnje lastnike, da jo vračamo. Seveda je mirno odgovoril: “Ja, pokliči, meni je vseeno!”

 

Kruta realnost

Ko sem se umirila sem začela raziskovati, kako se psičke sploh nauči sobne čistoče. Kontaktirala sem tudi kolegico, ki je strokovnjak za te zadeve. Povedala sem ji celotno zgodbo o nakupu naše Lori. 

 

Kot prvo me je “nadrla”, da se psičkov nikoli ne kupuje brez čipa in potnega lista.

 

In da se ne kupuje psa brez potrdil o tem, da si ga kupil. Da je to tudi kaznivo. Zdaj vem. To smo sicer potem naknadno uredili, ampak samo toliko v vednost.

 

Prijazno mi je tudi povedala, da smo ga nasrkali za kaka dva meseca. Če bomo imeli srečo. Saj je mladiče, ki niso navajeni sobne higiene, potrebno kar nekaj časa učiti le o tem. Tako sem Lori vozila ven na uro in pol čez dan, nazadnje ob polnoči ali še kasneje in zjutraj takoj, ko sem se zbudila, ob šestih. Skoraj me je pobralo.

 

Počasi smo usvojili lulanje in kakanje zunaj. Ampak vam moram povedati, da je bilo strašno naporno. Ne vem, kako to lahko izvaja kdo, ki živi v bloku. Se mi ne zdi možno. Ali pa, če nisi veliko doma. Ker jaz sem trenutno doma in sem jo res vozila ven na uro in pol. In seveda obvezno pohvalila za vsako dejanje. Včasih ponoči na mrazu čakala 15 minut, da je opravila svoje. Da ne govorim koliko strojev perila sem oprala zaradi njenega nečednega početja notri. Ufff… po moje se ne bi dalo prešteti. Sem mislila, da to obdobje ne bo nikoli minilo. Ampak je. In se je splačalo.

 

Neprecenljivo

Imeti psa pa ima tudi čudovite prednosti, kako se Lori zvečer stisne k  tebi. Kako se igrata in si nagajata z Jerco. Tega se pa ne da opisati z besedami. Je nekaj najlepšega. Jerca vsako jutro, ko se zbudi zakliče: ”Jo-jo!” (kar je Lori po njeno). In vedno morata tičati skupaj. In potem večinoma Jerca kriči, ker ji Lori nekaj vzame. Pestro, ni kaj.

 

Seveda se težave in delo z Lori ni končalo, smo šele na začetku, bi pa rada opozorila na to, kako se res ne kupuje psa. Kljub temu, da je internet poln informacij, se prej pozanimajte raje pri kom, ki vsakodnevno dela s psi, posvojitvijo, vzgojo, … Mogoče vam povejo kaj, na kar sploh pomislili niste.

 

Midva sva resnično mislila, da veva marsikaj, sploh ker smo sami imeli dva psa več kot deset let, ampak je ogromna razlika tudi ali imaš psa zunaj ali notri.

 

In ker je to naš prvi notranji pes, je bila res velika preizkušnja in izkušnja. In je še vedno. Predvsem zame – meni je to prineslo preizkušanje meje potrpežljivosti – naučiti jo sobne higiene. In pot se nadaljuje, saj se mora naučiti poslušnosti in osnov socializacije. Zato tudi hodi na Alfakan tečaj – prvo stopnjo, kjer upam, da se bo vsega tega naučila.

družina, domači ljubljenčki, psi, zavarovanje psov, prosti čas, aktivno življenje
Preberite tudi