Nezgode so del otroštva
Katere nezgode starše najbolj skrbijo in kako se odzivamo na potencialno nevarnost?

Starši smo postavljeni pred različne preizkušnje in ena izmed njih je tudi ta, da poskrbimo za varnost svojih otrok. V današnjem svetu, ki je poln nevarnosti, je včasih težko presoditi, kdaj in kako zaščititi svoje otroke. Prav je, da jim omogočimo raziskovanje okolja in gibanje, a pod določenimi pogoji. Dobro se je izogniti pretiranemu protekcionizmu in vztrajati pri osnovah, kot so varnostna oprema in dober zgled.

Gledati soočenje otroka s potencialno nevarnostjo. Težka naloga za starše

Za malčka je seveda zelo pomembno, da smo vedno ob njem in pazimo, da ne bo zašel v težave, medtem ko radovedno raziskuje okolico. Hkrati je dobro, da že takrat najdemo ravnovesje med pretiranim vmešavanjem v vsako situacijo in občasnim posredovanjem. Hitro bo namreč prišel čas, ko bo veliko stvari želel opravljati samostojno in kmalu nas tudi na cesti več ne bo želel držati za roko. Mislim, da je to najtežji del. Opazovati otroka, kako se sooča s potencialno nevarno situacijo, a ga ne držati za roko. Mu dopustiti, da vse življenjske lekcije iz teorije, preizkusi tudi v praksi. Ga pustiti v varstvu in zaupati, da bo tudi tam varen. Zaupati sebi in njemu. Sebi, da si ga dobro pripravil na svet poln nevarnosti, in njemu, da bo previden. Seveda bi svojega otroka želeli obvarovati pred vsakim padcem, a tako se ne bo naučil sam pobrati. Kakšna buška tu in tam ter odrgnjena kolena so del otroštva in otroka naučijo veliko več, kot si odrasli lahko predstavljamo.

 

Določimo prioritete

Prvi samostojni koraki, prva vožnja s poganjalčkom, tekanje po parku, plezanje na najvišje plezalo, kar jih obstaja, učenje vožnje s kolesom, smučanja in podobnih veščin, pa tudi uporaba škarij in noža so za starše lahko zelo stresni, za otroka pa nujno potrebni. Te izkušnje niso pomembne samo z vidika telesnega razvoja in osvajanja grobe ter fine motorike, temveč tudi z vidika pridobivanja samozavesti, pri gradnji pozitivne samopodobe ipd. Včasih je morda dobro, da preslišimo glasek, ki nam govori. "Kaj pa, če se mu kaj zgodi?" in smo zgolj opazovalci ter otroku dopustimo, da se uči iz lastnih izkušenj. Najbolje je, da določimo prioritete, kaj dovolimo in kako. Sama recimo svojima otrokoma dovolim plezanje po drevesih, ker verjamem, da lahko iz tega nekaj pridobita, pa čeprav je tudi to lahko nevarno. Starši smo si med seboj zelo različni in se s potencialnimi nevarnostmi različno soočamo.

 

Poskrbimo za varnost in otroke učimo z zgledom

Seveda pa poskrbimo za varnost, še posebej v prometu. Moja otroka sta v avtomobilu vedno pripeta in vsak v svojem otroškem sedežu. To sploh ne bi smelo biti vprašanje in vedno sem žalostna, ko slišim, da se otroci zaradi takšne malomarnosti hudo poškodujejo.  Na kolesu in poganjalčku je obvezna čelada, na rolerjih pa tudi ščitniki in vsa ostala oprema. Na vsakem koraku se trudim, da sem dober zgled. Ko hodimo po pločniku,  se držimo notranjega roba, cesto prečkamo na prehodu za pešce in že dolgo vadimo, kako se pogleda levo in desno, v avtomobilu smo z varnostnim pasom pripeti vsi itd. Resnično upam, da bodo zgled in moja opozorila v prvih letih njunega življenja odločilna za njuno varnost.

 

Kako bo, ko bosta večja in bodo tudi nevarnosti večje, ne vem. Priznam, da včasih že pomislim na vožnjo najstnikov z motorjem in podobne nevarnosti v prometu in se potem raje prepričam, da je do tega še daleč.

 

Želite prejemati takšne nasvete v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za mame:

 

družina, otroci, preventiva
Preberite tudi