Podariti pomeni tudi prejeti

Po času, ki ga namenimo za pomoč drugim, smo v Evropi na 3. mestu za Nizozemci in Irci.

Pomoč, ki jo dajemo drug drugemu, ne da bi v zameno kar koli želeli, kaj šele zahtevali, ni nujno le finančna. Vrst pomoči je prav toliko kot stisk in Slovenci se tega zavedamo. Znamo pomagati, in to ne le finančno, ampak tudi s časom, znanjem in še čim. Raziskali smo, na katerih področjih nas še posebej odlikujeta dobrodelnost in prostovoljstvo.

Pomoč je največ vredna, ko je stiska najgloblja. Ko v strašnem nalivu obtičite ob avtocesti in se ustavi neznanec. Ko počena cev poplavi hišo, sosed pa jo zna popraviti. Ko ste bolni in vas oseba, ki je doživela enako izkušnjo, potolaži. Ko ne veste, kako rešiti nalogo, pogovor s prijateljem pa ponudi rešitev. Pomoč, ki jo dajemo drug drugemu, je v največji meri povsem neformalna.

 

Ameriška predavateljica nenasilne komunikacije Miki Kashtan pravi, da si družba ne more privoščiti, da bi ljudje, ki želijo prispevati k boljšemu svetu, čakali na to, da bodo za svoje delo popolnoma usposobljeni. Pomembno je, da se vsak aktivira po svoji moči, bodisi neformalno v okviru svojih socialnih mrež ali formalno s priključitvijo organizaciji.

 

Podatki o formalni pomoči iz raziskave CAF World Giving Index 2015 kažejo, da smo Slovenci empatični in pripravljeni pogledati onkraj meja svoje družine in osebnega prostora. Slovenija je namreč 37. najbolj dobrodelna država sveta.

 

Podariti čas

Za Mirjano Šinko je pomoč ranljivejšim poslanstvo. Odkar ima vozniški izpit, z darovanim časom in svojo pristno toplino starejšim barva starost, lajša stiske otrok, ki živijo v neurejenih razmerah, težko poškodovanim pomaga nazaj v življenje, živalim pa daje vse, za kar same ne znajo poskrbeti.

 

»Prostovoljstvo me notranje polni, bogastvo v srcu je čaroben občutek. Nič ne more nadomestiti trenutkov, ko so besede odveč, ko te ljudje objamejo, jokajo od sreče, ko se počutiš koristnega, ker si nekomu vsaj za majhen delček spremenil življenje na bolje,« pravi Mirjana.

 

Po podatkih raziskave CAF World Giving Index 2015 kar 35 % Slovencev svoj čas posveča prostovoljstvu. Po porabljenem času za druge pa smo v Evropi na 3. mestu za Nizozemci in Irci ter daleč nad evropskim povprečjem.

 

Tjaša Arko iz Slovenske filantropije, osrednje organizacije za prostovoljstvo v Sloveniji, pravi, da je prostovoljec pravzaprav vsak, ki del svojega prostega časa nameni za nekoga drugega in skupno dobro.

 

»To je lahko učenec 7. razreda, ki svojemu novemu afganistanskemu sošolcu pomaga pri učenju slovenskega jezika. Lahko je študentka pedagoške fakultete, ki na morje spremlja skupino otrok, ali zaposlen moški, ki starejšim sosedom pomaga pri uporabi računalnika. Lahko je 40-letna gospa, ki je aktivna na področju samooskrbe ter izmenjave zelenjave in sadja. Lahko pa je to izkušen gasilec ali 60-letna gospa, aktivna v krajevnem kulturnem društvu,« Arkova strne bogastvo medsebojne pomoči.

 

Vsem, ki svoj čas namenjajo drugim, je skupna empatija. Razumejo bolnega, žalostnega, razočaranega. Slišijo želje, še preden so te izrečene. Začutijo hrepenenja, četudi so skrita globoko pod površino.

 

Predvsem pa se zavedajo, da se lahko kadar koli na drugi strani znajdejo sami. »Vsi doživljamo vzpone in padce, oblake in sonce. Pomembno se mi zdi, da sočloveku ponudimo roko, ko jo potrebuje. Nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval pomoč sočloveka,« pravi Mirjana Šinko.

 

Tudi anketa, ki smo jo izvedli med 100 posamezniki, je pokazala, da 92 % sodelujočih rado pomaga, saj jih to veseli in osrečuje. Oglejte si v infografiki.

 

Lani so prostovoljci v okviru Slovenske filantropije opravili 30.000 prostovoljskih ur na najrazličnejših področjih, vrednost teh ur pa ocenjujejo kar na 300.000 evrov. Pridruži se jim lahko vsak.

 

Precej težje je oceniti, koliko časa porabimo za pomoč sosedu, prijatelju, sorodniku. A če vsak Slovenec, starejši od 18 let, nekomu pomaga vsaj eno uro na leto, potem je letno opravljenih blizu 2 milijona prostovoljskih ur v vrednosti več deset milijonov evrov. Sočloveku podarjenega časa pa je gotovo več.

 

Zaščita najšibkejših

Pomemben del pomoči sočloveku je zaščitništvo. Stiske lahko posameznika ohromijo, zato je pomembno, da obstajajo tudi organizacije, ki v takšnih trenutkih ponudijo oporo.

 

Neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem prostovoljci Slovenskega društva Hospic letno podarijo več kot 15.000 prostovoljskih ur, in to v vseh slovenskih regijah. Obolelim in svojcem pomagajo sprejeti smrt. S tem jih tudi opolnomočijo, da zadnji del življenja umirajočega preživijo skupaj, kakovostno in pomirjeno.

 

Starejšim, ki ne vozijo več in nočejo obremenjevati svojcev, pa je v Sloveniji na voljo nekaj servisov, ki ponujajo celo prostovoljne prevoze. Prostofer, ki ga podpira tudi Zavarovalnica Triglav, je mreža prostovoljnih voznikov, ki peljejo k zdravniku, po nakupih ali celo do Bleda na kremno rezino.

 

Osnovno poslanstvo in občutki ob pomoči šibkejšim pa so tisti, ki družijo tako prostovoljce kot tudi organizacije, ki pomagajo profesionalno in prav tako predstavljajo pomemben del družbe. Bistvo je v pripravljenosti biti tam, poslušati in prisluhniti, poudari Eva Š. Maurer iz Rdečih noskov.

 

Rdeči noski tudi s podporo Triglav, zdravstvene zavarovalnice smeh in razigranost širijo po vsej Sloveniji. Lani so opravili skoraj 1000 obiskov in razveselili skoraj 48.000 (predvsem) otrok.

 

Klovnesa Cvilka, ena od 16 profesionalnih umetnikov, ki bolnim otrokom pa tudi odraslim olajšajo stiske ob bolečem in dolgotrajnem zdravljenju ter ločenosti od doma, se spominja dečka, ki je uspešno prestal transplantacijo.

 

Kasneje, ko ni nosila rdečega noska, ga je prepoznala na igrišču: »Bil je deček, ki sem ga spoznala pripetega na cevčice, zdaj pa je bil mlad fant, ki me je mirno gledal. Me je prepoznal? Nisem klovnesa – sem priča njegove zgodbe. Nikoli se ne bom navadila na silno srečo, ki me prevzame ob takih trenutkih. In greje še dolgo, dolgo.«

 

Širjenje znanja

Slovenija je poleg izjemnega števila prostovoljcev in pregovorne slovenske pripravljenosti pomagati prav posebna še zaradi enega fenomena: dve izjemno pomembni službi sta skoraj izključno prostovoljni.

 

Gasilcev, ki svoje delo opravljajo povsem prostovoljno, je v Sloveniji več kot 140.000. Tako kot gorski reševalci za to, da lahko pomagajo, pogosto žrtvujejo mir družinskega življenja, proste konce tedna in celo dopust.

 

Nesreča pač ne upošteva ure in koledarja. Gorski reševalci – v Sloveniji jih to plemenito poslanstvo opravlja kar 600 – so lani v 514 intervencijah, ki pogosto potekajo v nemogočih vremenskih razmerah, iz gora rešili kar 537 ljudi.

 

Da lahko s svojim znanjem rešujejo življenja, vložijo veliko časa in angažmaja. Usposabljanja so praviloma dolgotrajna. Gorski reševalec se podobno kot gasilec aktivno usposablja nekaj let. Svoje prostovoljstvo lahko opravlja šele po opravljenem strokovnem izpitu.

 

Izkušnje pomagajo

Čeprav dodatna usposabljanja pri marsikaterem prostovoljnem delu niso nujna, so mnogi prostovoljci odlično usposobljeni. Zavod VOZIM, ki ga podpira tudi Zavarovalnica Triglav, je k sodelovanju in izobraževanju povabil poškodovance v prometnih nesrečah. Ti z deljenjem svoje izkušnje zdaj rešujejo življenja v prometu najbolj ranljivih – mladih.

 

V desetih letih od začetka delovanja Zavoda VOZIM so prostovoljci znanje, ki so ga pridobili s svojo bolečo izkušnjo, delili že z 68.000 mladimi.

 

David Razboršek iz Zavoda VOZIM poudari, da je za prostovoljce delo z mladimi lahko celo neke vrste psihosocialna rehabilitacija, povratek v življenje. Poleg tega pa je izjemno pomembno tudi to: »Mladi slušatelji sami postajajo aktivni zagovorniki, ki so ponotranjili idejo pomena varnosti v prometu. Izkušenj naših prostovoljcev torej niso razumeli kot moraliziranje, ampak kot koristen nasvet.«

 

Preberite zgodbo Nina Batagelja, prostovoljca v Zavodu VOZIM, ki na medčloveško pomoč po nesreči gleda drugače.

 

Da, tudi v znanju in izkušnjah je moč pomoči! Zavedanje, da ima vsak posameznik v sebi védenje, ki lahko nekomu olajša življenje, je pomemben korak k boljši družbi.

 

Prostovoljno društvo Duh časa je tako popravilo že več kot 1000 starih računalnikov in jih podarilo socialno ogroženim. Že vrsto let društvu računalniško opremo, ki ne zadošča več potrebam zaposlenih, predaja tudi Zavarovalnica Triglav.

 

Mnogo učiteljev joge, plesa in drugih športov mladim in starejšim ponuja brezplačne vadbe. Celo bogastvo znanja in dobrote pa delimo drug z drugim tudi na družbenih omrežjih, naj bo to način uspavanja dojenčka, vrtičkarski nasvet ali ponudba socialno ogroženi družini za počitnice na morju.

 

Bistvo je življenje

Kljub plemenitosti vseh vrst pomoči pa je ena vrsta pomoči, ki po pomenu presega vse druge. Življenje je sveto in zato je tudi darilo življenja nad vsemi.

 

V Sloveniji je kar 110.000 registriranih krvodajalcev, katerih kri rešuje življenja poškodovancev, operirancev in mnogih drugih. Pri nas pa je v registru Slovenija Donor tudi preko 20.000 registriranih darovalcev krvotvornih matičnih celic, ki lahko predvsem bolnikom s pogosto usodnimi krvnimi boleznimi rešijo življenje.

 

Postopki vpisa in darovanja so zelo preprosti ter nič več tako boleči, kot so bili nekoč. Jani Breznik, darovalec krvotvornih matičnih celic, se je na seznam vpisal pred leti s »srčno željo po ujemanju z bolnikom«. Želja se mu je izpolnila, s svojimi celicami je nekomu rešil življenje.

 

»Fenomenalno je bilo – kot da bi jaz zadel na loteriji!« veselje ob tem, da je bolniku rešil življenje, deli Jani Breznik.

 

Zavedanje, da smo drug drugemu potrebni, je pravzaprav tisto, ki je zgradilo skupnosti in jih še vedno utrjuje. Če v prazgodovini ne bi moški šli skupaj na lov na mamuta, ga ne bi nikoli ujeli. Če se ljudstva ne bi selila v velikih skupinah, ne bi nikoli preživela.

 

Ne moremo obstati sami zase, vsi kdaj koga potrebujemo, pa četudi le zato, da nam ostriže lase, popravi avto ali varuje otroka. Nihče ne more preživeti sam. In lepo je tako. Kot pravi David Razboršek iz Zavoda VOZIM: »Več ko deliš, več dobiš zase.«

 

Kako radi pomagamo?

35 % Slovencev svoj prosti čas namenja prostovoljstvu.

42 % Slovencev v dobrodelne namene daruje denar.

50 % Slovencev je pripravljenih pomagati neznancu.

Vir: CAF World Giving Index 2015, A global view of giving trends, november 2015

 

Zakaj prostovoljci postanejo prostovoljci?

Želim pomagati: 61 %

Želim delati nekaj, kar mi veliko pomeni: 39 %

Imam prosti čas: 34 %

Želel sem deliti znanje: 30 %

Želel sem spoznati nove ljudi: 30 %

Povezano je bilo s potrebami moje družine/prijateljev: 26 %

V skupnosti se je pojavila potreba: 26 %

Je del moje filozofije pomagati ljudem: 24 %

Želel sem si novih znanj: 19 %

Moja družina/prijatelji so to delali: 18 %

To je del mojega verskega prepričanja: 17 %

Vir: UK Civil Society, Community Life Survey 2017

 

Naložbenik, družina, aktivno življenje
Preberite tudi