Kako žalujejo otroci?

Otroci pogosto žalujejo prikrito, zato jim moramo pri tem pomagati odrasli.

Kako otroku pojasniti minljivost, kdaj je smiselno spregovoriti o smrti in izgubi? Ali otrokom omogočiti stik z umirajočim in obisk pogreba? Kdaj razumejo smrt in kako se nanjo odzivajo? In najpomembnejše: kako otroku pomagati, da razume in sprejme izgubo? S strokovnjaki odgovarjamo na vprašanja o žalovanju otrok, ki si jih prej ali slej postavi vsak starš.

Otroci svojih čustev običajno ne znajo, ne morejo ali nočejo smiselno ubesediti. Znajo pa jih pokazati, če jih pri tem na različne načine spodbujajo odrasli in jih skozi čustvovanje tudi vodijo. Za uspešno zaključen proces žalovanja je prav slednje bistvenega pomena.

 

Kako žalujejo otroci?

Ko otrok doživi izgubo, pa naj gre za izgubo najljubše igrače, pogin domačega ljubljenčka ali smrt njemu ljube osebe, se mu poruši znani življenjski okvir, ki podpira njegovo osnovno potrebo – varnost. Zato je bistveno, da nemudoma dobi podporo močne odrasle osebe, ki ji zaupa.

 

Dr. Katja Valenčak, svetovalna delavka v vrtcu pri OŠ Kozje in soavtorica knjige Smrt in žalovanje: da bi odrasli lažje razumeli otroke, poudarja, da otroci enako kot odrasli doživljajo faze šoka, zanikanja, obupa, globokega žalovanja in okrevanja. »Se pa pri njih pridružuje še faza pogajanja. Sprašujejo se, kaj bi lahko storili, da oseba ne bi umrla. Govorijo si: če bi jaz storil to in to, potem očka morda ne bi umrl. Prst pogosto uperijo vase. In če otroku nihče ne pomaga predelati te faze, bo v življenju vedno želel ugajati. Zato je pomembno, da otrokom v primeru, ko sebe krivijo za smrt, pomaga strokovnjak.«

 

Strokovnjaki namreč v en glas zatrjujejo, da morajo odrasli in otroci iti skozi vse faze žalovanja ter jih predelati. A če si te pri odraslih praviloma sledijo v določenem vrstnem redu, pri otrocih ne potekajo nujno stabilno in kontinuirano.

 

»Otroci žalujejo v trenutnem svetu, glede na dogodke v sedanjosti. Ni jim hudo zaradi tega, kar so izgubili za nazaj, in tudi ne zaradi tega, kar bi jih lahko čakalo v prihodnosti, če oseba ne bi umrla. Zato v žalovanje zapadajo na obroke, ko se znajdejo v situacijah, v katerih se sicer ne bi, na primer, da mamica ne pride na nastop, ker je umrla. Dolgo se recimo zdi, da so preboleli, da je vse v redu, potem pa lahko žalovanje ob takšnih situacijah ponovno izbruhne,« pravi dr. Katja Valenčak.

 

A še preden otroci doživijo izkušnjo izgube, je nadvse pomembno, da s pogovori v širšem okolju (doma, v vrtcu in šoli) spodbudite razbijanje tabuja s pogovorom o smrti kot sestavnem delu življenja. To pa naj vključuje tudi pomirjanje: otrokom poveste, da skrbite za zdravje, ste previdni na cesti, zvečer zaklenete vrata in skrbite, da ste varni.

 

Kako žalujemo odrasli, si preberite v poglobljeni zgodbi.

 

Pri kateri starosti otroci razumejo smrt in kako se o njej pogovarjati?

Če kje, potem umiranje in smrt v odnosu do otrok ne bi smela biti tabu. Psihiater dr. Željko Ćurić poudarja, da si lahko otroci, če se z njimi o izgubi oziroma smrti ne pogovarjamo, ustvarijo povsem napačne predstave o tem sestavnem delu življenja.

 

Pri komunikaciji in pristopih je zato treba upoštevati nekatere posebnosti. »Malčki izgubo dojemajo zelo omejeno. Bolj kot izguba bližine umrlega, denimo mame, majhnega otroka moti izguba življenjske strukture (mama ne skuha zajtrka, ne prebere pravljice). Malčki ne razumejo, da je smrt stalna in da umremo vsi, kot to že razumejo otroci, stari okoli pet let. Ti že občutijo izgubo človeka, pogrešajo ljubezen, toplino. Šele okoli enajstega leta pa začnejo otroci smrt dojemati enako kot odrasli,« pravi dr. Katja Valenčak.

 

»Otroci, ki so zdravo izpostavljeni smrti in umiranju, lažje prenesejo občasno zelo neprijetno resničnost. Sam sem imel vse do študija na medicinski fakulteti težave z odnosom do smrti, saj so mi starši prepovedali iti na pogreb babice in dedka, da ne bi bil travmatiziran,« se lastne izkušnje spominja dr. Ćurić.

 

V želji, da bi jih obvarovali pred neprijetnim in žalostnim, lahko odrasli otroke oropamo izjemno pomembnih življenjskih izkušenj, ki jim bodo pomagale prebolevati izgubo in žalovati – zdaj in v prihodnosti.

 

»Številni odrasli otroke odrivajo iz procesa žalovanja, saj mislijo, da jih bodo tako zaščitili. Pošljejo jih denimo na počitnice oziroma jih odstranijo iz žalujočega okolja,« poudarja mag. Radmila Pavlovič Blatnik, ki se pri svojem delu v Slovenskem društvu hospic srečuje z otroki, ki so izgubili bližnjega. »To otrokom povzroči dodatno stisko, tako (p)ostajajo prezrti žalovalci.«

 

Del demistifikacije umiranja in smrti so tako iskreni pogovori kot tudi prisostvovanje kulturološko pomembnim ritualom, kot je pogreb.

 

Podobno kot otroku pojasnite nepovratno izgubo igrače, mu lahko pojasnite tudi nepovratno izgubo osebe. Z izrazoma, kot sta »odšel je« in »zaspal je«, smrt otroku ne bo predstavljena realno. Takšno okolišenje ima lahko celo negativne posledice, denimo strah pred spanjem ali (začasno) ločitvijo. Če otroku lažemo, da cepljenje ne boli, se bo po cepljenju njegovo zaupanje v nas omajalo. Če mu smrt predstavljamo neresnično, bo ta zanj vselej tabu. Izgube, ki jih bo doživel, bodo zanj bolj boleče, kot bi bile sicer.

 

Dr. Ćurić predlaga neposredno, a prijazno komunikacijo in dodaja: »Ne glede na njihovo starost je treba z otroki govoriti iskreno in neposredno. Povedati je treba, da je oseba umrla, da je ne bomo več videli, da pa se je bomo spominjali z ohranjanjem skupnih ritualov. Spekli bomo potico, kot jo je pekla babica, šli bomo na hrib, kamor smo hodili z mamico, gledali bomo slike, na katerih smo z očkom.«

 

Razumevanje smrti glede na starost otroka

Do 5. leta starosti: otroci izgubo dojemajo omejeno. Bolj kot izguba bližine umrlega jih moti izguba življenjske strukture.

Od 5. do 11. leta starosti: otroci razumejo, da je smrt stalna in da umremo vsi. Občutijo izgubo človeka, pogrešajo ljubezen, toplino.

Od 11. leta starosti: otroci začnejo dojemati smrt enako kot odrasli.

 

Z otrokom k umirajočemu in na pogreb?

Strokovnjaki se strinjajo, da so obisk umirajočega, soočenje z umrlim in prisotnost na pogrebu lahko pomembna priložnost za poslavljanje, ki je bistveno za zdravo žalovanje. Seveda to velja le, če si otrok, ki vsaj delno razume dogajanje, to želi oziroma če te ideje ne odklanja.

 

»Nekateri otroku prepovedo stik z umirajočim ali umrlim in mu ne dovolijo na pogreb, ker želijo, da ga ohrani v lepem spominu. A s tem mu odvzamejo priložnost, da se poslovi kot vsi drugi žalujoči in vidi, kako žalovanje deluje. Ne bo imel možnosti spoznati, da je žalovanje v redu, da je sprejeto, potrebno in da ni sramotno. Tudi žalovanja se otroci naučijo od nas, zato jih moramo vključevati. Če jih ne, se lahko prepustijo svoji domišljiji in lastnim predstavam o smrti in umrlih, ki pa so lahko strašljive, predvsem pa napačne,« pravi Andreja Križan Lipnik, svetovalka v Vrtcu Rogaška Slatina in soavtorica knjige Smrt in žalovanje: da bi odrasli lažje razumeli otroke.

 

Dr. Ćurić celo trdi, da je že za dojenčka lahko koristno, da ga vzamemo s seboj na pogreb. Seveda ne bo razumel, kje je in kaj se dogaja, bo pa pridobil izkušnjo dogodka – videl bo goreče sveče, vonjal kadilo, slišal bo glasbo, opazoval ljudi v nekem drugem stanju. In iz tega se bo učil življenja.

 

Poslavljanje na pogrebu – bodisi od prej dolgo umirajočega ali od nenadno umrle osebe – je pomemben korak na poti zdravilnega žalovanja. Lahko pa te obrede, če so otroku neprijetni, zamenjate z drugimi obredi poslavljanja; družine jih običajno izbirajo in pripravijo skladno s svojimi življenjskimi, duhovnimi, verskimi in drugimi nazori.

 

Ko ne veste, kako ravnati z žalujočim otrokom

Pri spoprijemanju z izgubo in pri ravnanju z žalujočim otrokom lahko pomagajo številni strokovnjaki, ki imajo izkušnje z žalovanjem otrok:

 

  • strokovno podkovani otroški psihologi v svetovalnih centrih in ambulantah;
  • Slovensko društvo hospic, ki se s posebnim projektom posveča žalovanju otrok, redno organizira delavnice za otroke, enkrat letno pa za žalujoče otroke organizira tudi tabor Levjesrčni;
  • strokovni delavci v vrtcih in šolah;
  • telefon za otroke in mladostnike TOM (116 111), Zaupni telefon (116 123) društva Samarijan ter Klic v duševni stiski (01 520 99 00).

 

Kako pomagati otroku, ko se v družini zgodi najhujše?

Žalovanja ne moremo zanikati, otrokovih stisk, ki izhajajo iz tega, pa ne smemo potiskati v kot. Ker v svojem kratkem življenju še niso usvojili postopkov spoprijemanja z izgubo, lahko otroke globoko užalosti izguba starša, starega starša ali sorojenca in tudi izguba igrače. Bolj ko otrok z odraščanjem postaja kompleksen in razmišljujoč, kompleksnejše postaja tudi njegovo žalovanje.

 

Vsako užaloščenost je treba obravnavati povsem resno, brez obsojanja občutkov ter pregovarjanja in prepričevanja, da ni tako hudo, ampak le s srčnim razumevanjem in podporo pri čutenju.

 

Največkrat je zdravilen pogovor, katerega glavno vodilo naj bo: otroku ne prikrivajte, ne okolišite, z njim ne manipulirajte, ne potvarjajte dejstev niti ne lažite, čeprav dobronamerno.

 

Otroku boste najbolj pomagali razumeti njegova čustva z glasnim opažanjem: vidim, da si žalosten, utrujen, da pogrešaš ..., da ti nekaj manjka. Postavljamo mu odprta vprašanja brez vnaprej predvidenega odgovora, brez predsodkov in obsojanj: Kako ti lahko pomagam? Bi se želel igrati? Katero pravljico ti preberem? Katero glasbo naj zavrtim?

 

Ko vas o smrti sprašuje otrok, bodite iskreni, povejte, da ste tudi vi žalostni, prizadeti, da vas stiska v prsih, da nočete jesti, da se nočete smejati, da veliko jokate. Vprašanja, kot je denimo, kje je zdaj umrli, vrnite otroku (Kaj pa ti misliš?) in s tem začnite razpravo.

 

Marsikdaj pa pogovor, predvsem pri mlajših otrocih, ni dovolj oziroma z njim ne boste dosegli pravega učinka. Če želite, da otrok predela izgubo, se mora odpreti, izraziti, povedati. In ni nujno, da to stori verbalno. Zato mu čustva dovolite izraziti (jokaj, brcaj, kriči). Če se težje odpre, pa si pomagajte z igro. Nekateri otroci se med njo lažje odprejo, izrazijo pa se lažje z risanjem ali igro vlog. Nekateri prebolevajo že s tem, ko ste z njimi, brez besed, le z objemom. Ko ste tako ljubeče prisotni, tudi veliko lažje opazite potrebe in stiske otroka.

 

Pogovor z otrokom naj bo:

  • iskren, resen, brez obsojanja občutkov, pregovarjanja in prepričevanja, da ni tako hudo;
  • s srčnim razumevanjem in podporo pri čutenju;
  • brez prikrivanja, okolišenja, manipuliranja, potvarjanja dejstev ali laži;
  • podporen, z ubeseditvijo čustev (vidim, da si žalosten, utrujen, da pogrešaš, da ti nekaj manjka);
  • z odprtimi vprašanji (Kako ti lahko pomagam? Bi se želel igrati? Katero pravljico ti preberem? Katero glasbo naj zavrtim?).

 

Kakšno vedenje lahko pričakujem od žalujočega otroka?

Če otroci niso deležni iskrene komunikacije in podpore, s tem pa zdravega žalovanja, si lahko izgubo začnejo razlagati po svoje in se nanjo tudi po svoje odzovejo.

 

Mag. Pavlovič Blatnik oriše kompleksnost reakcij na izgubo: »Otroci lahko vedenjsko nazadujejo. Nekoliko starejši lahko začnejo prevzemati dolžnosti umrlega, predvsem če gre za umrlega starša, in za druge žalujoče člane družine pretirano skrbijo. Starejši sorojenec tako denimo govori v imenu mlajšega, ne želi od doma, da bi lahko skrbel zanj ali za starša, ki je ostal sam.«

 

Še kompleksnejša slika je pri najstnikih. »Pogosto si nadenejo masko nedotakljivosti, brezbrižnosti, apatičnosti, pojavijo se lahko težave v vsakodnevnem funkcioniranju, nazadovanje v šoli. Niso tako odprto žalostni kot osemletniki, saj igrajo zunanjo vlogo kul najstnika. Umrlemu, posebej če je starš, zamerijo, njegovo smrt jemljejo osebno. Odziv na smrt je v tem obdobju zelo buren, dramatičen. Pubertetniki namreč čutijo, kot da so ves svet in vsi v njem njihovi, zato realno občutijo, kot da so izgubili del sebe. Če se tako dramatičen poseg v življenjsko varnost zgodi v času odraščanja, ima lahko nepredelan daljnosežne posledice,« pravi mag. Pavlovič Blatnik.

 

Neredko se – ne glede na starost – žalost odraža tudi fizično: otroke bolita trebuh in glava, pestita jih nespečnost in primanjkljaj energije. Zelo pogosti so tudi umiki: od dejavnosti, sovrstnikov, igre, staršev ... Ta vedenja je treba prepoznati kot odziv na izgubo ter jih tako tudi sprejeti in obravnavati.

 

To nalogo najlažje prevzamejo najbližji, če niso sami preveč prizadeti zaradi lastnega žalovanja. Lahko pa jo prevzame tudi kdo drug, odrasla oseba, ki ji otrok zaupa, ga pomirja in ga ne vznemirja dodatno ter mu z besedo in dejanji pokaže, da bo vse v redu.

 

Odrasli, ki otroku predstavlja steber varnosti, mora ohraniti mirnost. Dr. Ćurić se spominja žalovanja svoje družine za v vojni porušeno hišo v Dubrovniku: »Za vse, posebej za hčerko, je bila to velika izguba. Ampak moja žena jo je spremljala racionalno, z dovoljenjem, da žaluje. Pomirjeno ji je zagotavljala, da bo vse v redu. In to otroka pomiri. Podobna umirjenost je potrebna pri žalovanju za umrlo osebo; najhujše je starševsko paničarjenje, ki otroku nakazuje, da je situacija brezizhodna, in to v času, ko otrok potrebuje zagotovilo, da je realnost obvladljiva.«

 

Naj žalujočemu otroku popuščam?

Rutina in ustaljeni rituali otroku zagotavljajo občutek strukture in nadzora nad življenjem. V najranljivejšem obdobju to najbolj potrebuje. Popuščanje v času žalovanja je zato lahko škodljivo. Če je otrok doma moral pomivati posodo, je prav, da to nadaljuje. Če ima obveznosti v šoli, je zanj koristno, da se kar se da kmalu vrne v znano okolje in k znanim aktivnostim.

 

Dr. Katja Valenčak namreč pravi, da popuščanje otroka postavlja v pozicijo žrtve. Seveda pa nekaj časa potrebuje več pozornosti, ki jo lahko izkažete tako, da mu dajete podporo in mu pojasnjujete (npr. prav je, da si žalosten, da se spominjaš umrlega, da jokaš). Potrebuje pa tudi prostor, da lahko te občutke kadar koli, tudi leta po dogodku, izrazi.

 

Otroci razumejo precej več, kot si odrasli včasih domišljamo. Zato v tako pomembnih okoliščinah, kot sta smrt in žalovanje, otroškega dojemanja, odzivanja in občutkov ne gre podcenjevati. Iskrenost, ki jo prav otroci najbolje obvladajo, cenijo tudi pri odraslih. Zato jim dovolite in jih podpirajte, da svoji razvojni stopnji primerno odžalujejo.

 

S tem, ko otrokom ponudite pomoč, ko se lahko zanesejo na vas, namreč spoznajo, da niso sami in da imajo lahko nadzor nad svojimi čustvi. Spoznajo, da bo izjemna bolečina počasi popuščala, da ne bodo vedno tako žalostni in da bo nekoč vse v redu. Le tako podprti bodo v odraslost stopili brez bremen, ki bi negativno vplivala na njihovo življenje.

 

Knjige, ki lahko pomagajo pri žalovanju otrok

Knjige za razumevanje žalovanja otrok

Vilma Borucky at al., Smrt in žalovanje: da bi odrasli lažje razumeli otroke (založba Otroci, 2004)

Damjana Dodič in Polonca Leban, Bom babico še kdaj videl, zdaj, ko je umrla? (založba Corason, 2014)

 

Knjige za otroke na temo smrti in žalovanja

Do 8. leta starosti: 

Franz Hübner in Kirsten Höcker, Stara mama (založba Kres, 1994)

Nigel Gray, Medvedkov dedek (založba Učila, 1999)

Susan Varley, Jazbečeva darila v slovo (založba Educy, 2001)

Desa Muck, Anica in zajček (založba Mladinska knjiga, 2016)

 

Od 8. do 12. leta starosti:

Sarah Levete, Christopher O'Neill, Kadar kdo umre (DZS, 1998)

Linda K. Garvey et al., Dare: zgode in nezgode. Slika za Lili (založba Egmont, 1999)

Ben Rice, Pobby in Dingan (založba Mladinska knjiga, 2002)

Astrid Lindgren, Brata Levjesrčna (založba Mladinska knjiga, 2008)

 

Od 12. do 15. leta starosti: 

Peter Pohl, Pogrešam te, pogrešam te (založba Mladinska knjiga, 1999)

Norma Fox Mazer, Ranjeno srce (založba Grlica, 2003)

Jacqueline Wilson, Viki, pogrešam te (založba Učila, 2006)

Johanna Thydell, Zvezde sijejo v temi (založba Miš, 2007)

John Green, Krive so zvezde (založba Mladinska knjiga, 2017)

otroci, družina
Preberite tudi