Zraščeni s telefonom

Koga ali kaj v resnici gleda moja mala novorojenka, ko se resno spogleduje.

Gledam oni dan dojenčka in on še bolj napeto zre vame. Ona, če smo natančni. Si domišljam - kakopak, saj sem oče - koga pa naj občuduje, če ne mene. Pri tej starosti (štiri mesece) sem verjetno zanjo pravo odkritje. Obstajajo še ljudje na tem svetu, ki niso mama! Katere prednost je že v izhodišču nedosegljiva. Roka, ki te hrani, je pač samo ena. Ampak, kakšna roka…

Ko človek dobi v roke kaj pametnega, ravna ravno nasprotno.

 

Ko se tako odkrito čudiva drug drugemu, me prešine, da držim v roki telefon. Tako imenovani »pametni« telefon.

 

Na tem mestu je nujno priznati, da gre v mojem primeru za človeka, ki se je do zadnjega upiral prehodu na t.i. pametni telefon. Začudeni okolici sem rad pojasnil, da je to zato, ker sem sam dovolj pameten.

 

Slednjič sem klonil in že prvi dan naredil največjo neumnost, namreč dovolil vsem aplikacijam dostop do vsega, za kar so me vljudno, a že skoraj očitajoče (»če želite, da dela to, rabimo dostop do tega«), prosili.

 

Zanimivo, kako človek takoj, ko dobi v roke pametnega, ravna ravno nasprotno.

 

Možgani dojenčkov so kot spužve

Torej, dojenček zre vame oziroma v moj telefon.

 

V prvih treh mesecih po rojstvu rastejo možgani človeka z neverjetno hitrostjo, dva kubična milimetra na minuto.

 

Možgani dojenčkov so kot spužve, ki vsrkavajo vase vse, kar vidijo, in kar bo počasi a zanesljivo tvorilo njihov pogled na svet. Unikaten, seveda.

 

Najprej pomislim, da s perspektive bitja, ki trenutno ne meri več kot za dva podplata mojih nog (ki sta sicer nadpovprečno dolga, to je že treba priznati), v telefonu vidijo tisti veliki črni monolit, iz filma Odiseja 2001. Ki je prinesel inteligenco na ta planet, da so se lahko opice nemudoma steple s kostmi umrlih živali v roki, namesto da bi samo kričale druga na drugo, kot so to počele prej. In še danes v resnici nismo prišli prav dlje.

 

Podoba starša s telefonom v roki

Pa se mi včeraj zopet primeri to soočenje, jaz s telefonom v roki, dojenček zre vame. In me prešine. Ta generacija bo zrasla s podobo starša, ki ima eno glavo, dve nogi in dve roki, pri čemer pa je na eni od rok vraščen predmet oglate oblike različnih barv. Moški predstavnik te vrste ima praviloma črnega, ženski pogosteje kaj barvnega.

 

Tako bo v njenih očeh kmalu izdelana podoba ljudi, ki niso ona. Samo vprašanje časa je, kdaj bo v predmetih, ki ležijo okoli nje, poiskala ustrezen substitut za nadomestitev tega očitnega manjka izrastka na njeni roki.

 

Zelo verjetno pri njej prva oponašanja telefona ne bodo oponašanja pogovora po telefonu, kar je bil primer pri njenem starejšem bratu (11 let). Ali pa kot pri njeni starejši sestri (3 leta), ki je še pri ne polnih dveh letih poskušala program na TV ekranu prestaviti s preprostim dotikom in zamahom male ročice preko – za njo še posebej – ogromnega ekrana. Malo večja tablica pač.

 

Sklepam, da bo v roki držala nek predmet, se ga zamišljeno dotikala s prstki in se ob tem držala blazno pametno in na sploh pomembno. Upam si tudi trditi, da bo kmalu le še bolj začudena, kaj za vraga je na tem tako zanimivega.

 

Dokler ne bo dobila v roke pravega, jasno.

 

Je to v redu za otroka?

Starši ste v tej točki prepoznali pojav in morda tudi problem. Sledi namreč čez vse predvidljivo vprašanje: »Je to v redu za otroka?« Uporaba pametnega telefona namreč, pri otrocih, še predno znajo zares govoriti.

 

Zdi se, da je prvi odgovor večine, da to zagotovo ni dobro.

 

Tega v resnici nihče ne ve. Ker tega enostavno ne moremo vedeti. Najprej zato, ker sami razmišljamo na star način. Na »off-line« način, če hočete. Starši smo iz nekih drugih časov.

 

Nadalje zato, ker je za kakršnekoli znanstvene ugotovitve o dolgoročnem vplivu teh naprav na razvoj in vzgojo otrok še prezgodaj.

 

In nenazadnje zato, ker tudi približno ne vemo, kako bo izgledal svet, ko bodo ti otroci odrasli, in kako prav ali ne jim bodo takrat prišle te izkušnje – nemara celo veščine in znanja.

 

Pravo vprašanje torej ni, ali je to dobro za otroka, temveč, ali je ta zraščenost s telefonom dobra za nas, starše. Začeti moramo pri sebi. Tam, kjer se začnejo tudi naši otroci.

zdravje, prosti čas, družina, otroci, mobilni telefon
Preberite tudi