Izlet z motorjem: Tri ceste po serpentinah

Kako z motorjem do Kočevske Reke, na Mangartsko sedlo ali na Grossglockner?

Vožnja po serpentinah ima poseben čar, saj mora motociklist obvladati motocikel na zahtevnem terenu. To je hkrati užitek in izziv. Če k temu prištejem še fantastičen razgled oziroma panoramo, potem je to ultimativna izkušnja. Iz svojega repertoarja izletov sem izbral tri izlete po serpentinah: na Mangartsko sedlo z motorjem, do Kočevske Reke in na Grossglockner.

Hitrost na motorju je privlačna, da težko najdemo kaj še bolj vabljivega. Problem je seveda v tem, da je hitrost v prometu globoko nemoralna in predvsem nevarna za vse udeležene, ne le za motorista. Kdor je dovolj širokega obzorja, se bo zato zapeljal na dirkališče, plačal nekaj malega za uporabo in bo odprl plin. Užitek.

 

Pravzaprav naj tu zapišem, da se je z motorjem lepo peljati povsod, le da imajo užitki različne barve in imena. Tudi po kot miza ravni Slavoniji in Baranji se da uživati, saj sta slikoviti in imata dobro kuhinjo. Kdor ima raje vijugaste ceste, svež zrak in panorame, bo motoristične užitke stopnjeval v visokogorju. Seveda apeliram na vas, da med hribi ne povzročate hrupa, ker se takšna nesnaga prav daleč sliši. Da je za v hribe treba imeti gume z dovolj profila, je logično.

 

Ni odveč opozoriti, da ozke, vijugaste tudi strme in prepadne ceste predstavljajo za voznika neko novo okolje, ki zahteva nova znanja. Naučiti se je treba mehkega dela s sklopko in menjalnikom, kdaj se uporablja katera zavora in kam se gleda.

 

Da še enkrat ponovite osnove, preberite, kako z motornim kolesom v serpentine in strmine.

 

Bližnji izlet: Kolpa – Osilnica – Kočevska Reka z motorjem

Cesta, ki so jo dogradili leta 2010, bi morala biti zapisana v brevir vsakega cestnega motorista. Pelje po krajih legendarnega silaka Petra Klepca, poljubi prijazno in precej čisto Kolpo, zareže v mogočne kočevske gozdove, iz katerih pogleduje medved, v Strmih rebrih doseže najvišjo točko 993 metrov nadmorske višine in obišče skrivnostne kraje z imeni Kočevska Reka in Gotenica.

 

Foto: Mitja Gustinčič

 

Omenjena cesta je postala izhod iz slepega rokava, v katerem se je po osamosvojitvi znašel kraj Osilnica. Zato kakšnega resnega prometa tu še vedno ni, kar omogoča zelo tekočo vožnjo.

 

Nimam pravega odgovora, zakaj ta izlet najraje odpeljem mimo gradu Kostel navzdol do Broda na Kolpi, nadaljujem pa ob Kolpi, kjer si vzamem čas za ogledovanje in tudi postanek ob vodi. Vzpon začnem iz smeri Osilnice, kamor proti zaselku Zgornji Čačič vodi stara cesta. Vendar  se ta začne kar strmo dvigovati in se prelije v novozgrajeno cesto. Nisem štel, ali je teh novih serpentinastih ovinkov res 19, ker so me prav vsakič zmotili lepi razgledi na hrvaško stran, tja v Čabar in Delnice.

 

Bi prav zaradi razgledov z višine bilo morda še bolj slikovito začeti izlet iz smeri Kočevske Reke in se po ovinkih spustiti v Osilnico? Iz te smeri se takoj odprejo nove možnosti, recimo izlet ob Kolpi mimo Fare proti Prelesju in Staremu trgu (ob Kolpi). Svetujem postanek ob Kolpi pri Madroniču, kjer so vedno znali postreči hrustljavo postrv. Ker se da tu varno ustaviti in odložiti oblačila, se kar samo po sebi ponudi še namakanje nog v Reki.

 

Zahteven izlet: Predil – Mangartsko sedelo z motorjem

Krog mimo Kranjske Gore in Rateč do zelenih Belopeških jezer (Laghi di Fusine) je res čudovit. Ob jezerih si je treba pretegniti noge in razgibati vrat, kajti okoliške gore se dvigajo še za vsaj tisoč metrov višje. Veliki Mangart štrli celo do 2.679 metrov. Večina vrhov pa je nekako 2.000 metrov nad morjem. Tam zgoraj je tudi naš cilj – Mangrtsko sedlo.

 

Pognati bo treba mimo zaspanega Trbiža (Tarvisio) naravnost na Predel (Predil), kamor se mimo starega rudnika svinca in vojaškega muzeja vzpenja vijugasta cesta z nekaj prav lepimi razgledi, recimo na Rabeljsko (Predelsko) jezero. Do meje, ki je na višini 1.156 metrov nad morjem, ni več daleč.

 

Sledi kratek spust proti ostankom avstrijske trdnjave, ki leta 1809 ni ustavila Napoleonove vojske. Na tiste dogodke tik ob cesti opominja spomenik padlim branilcem.

 

Zdaj je čas za vzpon proti Mangartu. Cesta se odcepi levo in že vidimo ostanke grozovitega zemeljskega plazu iz pozne jeseni leta 2000, ki je pod seboj zmlel del 4 kilometre nižje ležeče vasi Log pod Mangartom.

 

Običajno je treba na začetku plačati droban prispevek lokalni turistični skupnosti, kar je nadomestilo za vzpon do planinske koče in razgledišča na višini 2.055 metrov.

 

Našo najvišje ležečo cesto so tik pred začetkom II. svetovne vojne na roke zgradili v manj kot letu dni. Dolga je 12 kilometrov, na trenutke prepadna, pogosto obsuta s kamnitim drobirjem in je že skoraj deset let prav po mačehovsko vzdrževana ter zato pred samim iztekom celo zaprta za promet. A tega nihče ne upošteva, saj zapora odreže najlepši del ceste.

 

Foto: Mitja Gustinčič

 

Naj prišepnem, da sendvičev tja gor ni treva voziti, ker v koči odlično kuhajo. Posedanje na lesenih klopeh pred kočo je bolj zdravilno kot obisk terapevta.

 

Bi radi še kakšen predlog za izlet? Predlagam razgibano vožnjo po Dolomitih ali Štajersko cesto 69.  Nekaj predlogov z bolj podrobnimi opisi najdete v vodičih Zelo velika Slovenija in Najbolj priljubljene motoristične poti.

 

Dvodnevni izlet: Veliki Klek ali Grossglockner z motorjem

Od slovenske meje pri Kranjski Gori je do cilja slabih 200 kilometrov. Toda naj vas to ne odvrne. Govorimo o slikoviti alpski cesti, ki se dotika ledenika in jo imenujejo panoramska. Ve se, zakaj. Tudi v slabem vremenu bo doživetje Tu je tudi v slabem vremenu doživljanje mogočno. Veliki Klek je silna gora, ki seže 3798 visoko!

 

To 48 km dolgo visokogorsko cesto so začeli graditi takoj po letu 1930. Projekt je novi državi Avstriji v krizi omogočil, da je zaposlila precejšnjo silo, ki je cesto končala v štirih letih. Danes je to izletniški raj za motoriste in tudi tovarniški testni poligon za avtomobilsko industrijo. Podatki kažejo, da na cesto zapelje 900 tisoč obiskovalcev letno!

 

Za obisk ceste motorist plača 26 evrov, avtomobilist pa deset evrov več. Če bi se po njej radi peljali še naslednji dan, je doplačilo 12 evrov. Izkoristite to možnost.

 

Vendar pozor! Vstop skozi plačilno zaporo je dovoljen poleti od pete ure zjutraj do pol desetih zvečer. Ker ura hitro teče in je škoda, da ne bi okolice zajeli z veliko žlico, dobro načrtujte izlet.

 

Svetujem naslednje: obvezno se morate sprehoditi mimo parkirne hiše na ploščadi cesarja Franca Jožefa (na višini 2.369 m) do ledenika, zato je prav pomisliti na pohodno obutev. Najvišja točka ceste pa je na 2.571 metrih.

 

Seveda ni ves čar v cesti. Panorama je osupljiva. Servisi, torej restavracije in animacije, so na nivoju avstrijskega turizma, za oceno odlično. Če boste hiteli, vam bo preprosto žal. Zato računajte, da bo treba v dolini najti prenočišče. Le tako se boste lahko naslednjega dne vrnili ob primernejši uri in videli svet v povsem drugačnih barvah.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

motorno kolo, varna vožnja, potovanja, potovanja, aktivno življenje, prosti čas, zavarovanje motornih koles
Preberite tudi