Ne dam avta
Kako lahko starejšemu pomagate k odločitvi, da preneha voziti?

Ko starejšim začnejo pešati zmožnosti za varno vožnjo, se znajdejo pred eno najtežjih odločitev – da prenehajo voziti. »Ta korak pri marsikom lahko primerjamo samo s preselitvijo v dom za starejše,« pojasnjuje izr. prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Dr. Ramovš poudarja, da je vožnja avtomobila ena od najbolj praktičnih vsakdanjih stvari, ki jih res potrebujemo. Hkrati je notranji simbol samostojnosti in vrednosti pred drugimi.

 

Temu pritrjujejo tudi izkušnje Braneta Legana, glavnega inštruktorja varne vožnje pri AMZS. Ugotavlja, da se marsikateri starejši voznik po tiho že sprašuje o svojih vozniških sposobnostih. Ker pa v istem trenutku pomisli na svojo mobilnost, se vedno znova podaja v promet ter se skuša dokazati sebi in drugim.

 

Starejše voznike spodbudite, da obnavljajo veščine varne vožnje.

 

Opozorilni znaki

Pešanje zdravja lahko pripelje do trenutka, ko vožnja zares ni več varna. Včasih voznik to spozna sam, a se vožnji vseeno težko odpove. Ob nekaterih boleznih, kot je demenca, pa se tega morda niti ne zaveda. Tedaj ga je tudi najtežje prepričati, da bi prenehal voziti.

 

Pri starejših voznikih lahko preverite nekatere opozorilne znake, da njihova vožnja morda ni več varna. Ti so lahko:

 

  • Voznika vožnja preveč vznemirja.
  • Vse pogosteje se znajde v situaciji, ko bi se skoraj zgodila nesreča (nenadna ustavljanja v zadnjem hipu, zmote pri presoji hitrosti in oddaljenosti drugih udeležencev v prometu).
  • Pogosto zaide čez črto ali zadene pločnik.
  • Na vozilu se pojavlja več udrtin in odrgnin (od ograj, vrat ...).
  • Za vožnjo do cilja porabi veliko več časa, ker se slabše znajde, čeprav mu je okolje poznano.
  • Težko sledi prometnim znakom in signalizaciji.
  • Med vožnjo se težje zbere in hitro ga zmotijo druge stvari.
  • Pogosteje dobiva kazni za prometne prekrške.

 

V infografiki Starejši za volanom smo zbrali podatke o starejših voznikih v prometu.

 

Čas za pogovor

Če vožnja vašega starša ali drugega starejšega sorodnika ni več varna, se z njim spoštljivo, sočutno, a hkrati odločno pogovorite. Učinkovitejši kot splošno opozorilo bo morda opis konkretnih situacij, ki so pri vas vzbudile skrb.

 

»Zagotovo je odločilna sočutna solidarnost. Dokler žena, sin ali vnukinja ne sodoživljajo stiske človeka ob dejstvu, da bo moral nehati voziti avto, bodo njihovi nasveti boleča kislina na rano. Ko pa s svojim ostarelim svojcem sočustvujejo, pridejo prave besede same od sebe. V družinski komunikaciji ni receptov, ampak sta samo kakovostna in slaba ali neučinkovita komunikacija,« poudarja dr. Ramovš.

 

Ko se nekdo ne zna ali ne zmore omejiti sam in ga tudi vi ne uspete prepričati, lahko kot zunanja avtoriteta pomagajo tudi pristojne službe. Lahko se na primer obrnete na zdravnika. »Del njihovega poklicnega znanja bi morale biti tudi veščine komuniciranja v neprijetni situaciji. To ljudem zelo pomaga, da se v sebi lažje odločijo za opuščanje vožnje,« meni dr. Ramovš.

 

Izpostavite prednosti

V pogovoru s starejšim voznikom, ki po vašem mnenju ne bi smel več voziti avta, lahko izpostavite dobre plati tega, da ne bi več vozil: ne bo mu več treba iskati parkirišča, ne bo imel stroškov za gorivo, zavarovanje in registracijo, ne bo imel več opravkov z vzdrževanjem in servisom vozila, menjavo gum …

 

Odpoved lastništvu avtomobila je lahko povezana z večjim finančnim prihrankom, kot se starejši morda zavedajo. Nekateri ocenjujejo, da avto skupaj s stroški nakupa, ki jih razdelimo na čas uporabe vozila, stane tudi do 500 evrov na mesec. Stroške lahko starejšim pomagate izračunati tudi z orodjem za izračun stroškov na spletnih straneh društva Focus.

 

Marsikdo, ki avto vozi bolj poredko, ugotovi, da je zanj ceneje, če občasno (kadar noče obremenjevati bližnjih) najame taksi ali uporabi javni prevoz. Če starejši najdejo zanesljivo in ugodno taksislužbo ter se ne vozijo več kot 3.000 kilometrov na leto, bodo zanjo porabili približno 250 evrov na mesec. Lahko je tudi dražja, a ker taksi ni edina možnost prevoza, lahko vseeno porabijo manj, kot bi porabili z lastnim avtom.

 

Dodatna pomoč so prostoferji

Ena od manj znanih možnosti za tiste, ki ne morejo oziroma nočejo obremenjevati sorodnikov ali plačevati prevoza, so »prostoferji« oziroma šoferji prostovoljci, ki delujejo v okviru Zlate mreže po vsej Sloveniji. Na brezplačni številki 080 10 10 vam lahko povejo, če je prostofer na voljo tudi v vašem kraju, in vas povežejo z njim.

 

Med prostoferji je tudi 72-letni Edvard Kužner, ki uporabnike prevoza najpogosteje odpelje do zdravnika, a tudi po nakupih, k sorodnikom, na družabna srečanja in podobno: »Peljem jih, kamor želijo, pa tudi nazaj domov.«

 

To dela neumorno, prostovoljno, brezplačno in z veliko dobre volje. Ugotavlja, da je med uporabniki prevozov kar nekaj takih, ki so po pregledu na medicini dela, prometa in športa ostali brez vozniškega dovoljenja. Tudi tem namreč prostofer pomeni dodatno pomoč pri ohranjanju mobilnosti in lajšanju »izgube.«

 

Avtor: Nejc Lasič

 

Dr. Jože Ramovš meni, da se je na konec vožnje dobro vnaprej pripraviti. Če se starejši spoštujejo in uživajo spoštovanje, se to niti po izgubi vozniških sposobnosti ne bo spremenilo. Vozniška sposobnost je po njegovih besedah le ena od embalažnih nalepk osebnosti. Čeprav jo starejši morda nosijo že 50 let, je le oprema, ki jo lahko kadar koli zamenjajo.

avto, preventiva, varna vožnja, družina, zdravje
Preberite tudi