Potovanja z motorjem: Privoščite si teden dni Srbije!
Zimski motoristični načrti za poletno osvajanje Srbije.

Vsako zimo doživljam kot odlično priložnost, da neboleče dam na stran nekaj denarja ter uredim motoristične misli in načrtujem izlete. Izzivi so. Toda, ali je tudi pripravljenost?

Zakaj takšno vprašanje? Motoristi s(m)o dokaj nenavadni tiči. Čeprav trdimo, da je naša zabava zelo individualna, pa v istem hipu izbiramo jato istega perja. In tako sem bil v zadnjem času na čaju z dvema fantoma, ki sta minulo poletje naskočila Nordkapp, tako prav po optimistično čez Poljsko in Finsko. V oblakih komarjev in pri nizkih temperaturah so kampirali. Cilj so sicer dosegli. Enemu je ženska domov pobegnila z letalom. Drugi je odkimal, da na takšno pot ne bi šel več. Razumljivo. Pot na oddaljeni sever je, milo rečeno, naporen projekt. Ne nujno zabaven. Pač ni za vsakogar.

 

Vožnja z motorjem naj bo predvsem sprostitev telesa in duha. Naj učinkuje kot polnjenje baterij.

 

Tisočak in pol kilometrov po Srbiji

Jaz sem sezono 2016 kronal z večdnevnim izletom po Srbiji: najprej po zgornji strani ceste »bratstva in enotnosti« mimo krajev  Požega, Slavonski Brod, Đakovo, Vinkovci in Ruma, kar pomeni 500 cikcakastih kilometrov po ravninskih vaseh Hrvaške do vstopne avtocestne točke v Srbijo. Bogatega tisočaka in pol sem naredil po Srbiji. Zanimivo je postalo že na meji. Vsakič je bila na ločnici Srbija – Hrvaška nepredstavljivo dolga kolona. Na srečo so mejni organi razumni in motoristom dovolijo, da obidejo čakajoče avtomobile in tovornjake.

 

Na pot sem povabil še prijatelja. In ker s cirilico slabo rokujem, po Srbiji pa se nisem sprehajal vse od časov skupne zastave, sem se za nasvete iz prve roke naslonil na Beograjčana Zorana in Duleta. Sta uživača in dolgoletna motorista, ki zares znata moto turistom predstaviti Srbijo. Že prvi skupni večer je pokazal, kako hvaležno je imeti ob sebi lokalnega poznavalca dobre kuhinje in običajev. Jedli smo kot carji.

 

Kaj in kako boste jedli?

Seveda ne bom tajil. Na nekajdnevnem potovanju smo vsaj trikrat dnevno obupno pretiravali s hrano.

 

Ooo, Srbija še pozna hrano naravne pridelave, takšno iz zemlje, okusno. Jasno, tu moram opozoriti, da izletnikovanje po Srbiji nekako ni za skromnojedce ali vegetarijance, čeprav kot priloge ali solate postrežejo veliko zelenjave.

 

Srbska kuhinja je bogata, močna, na trenutke celo že eksotična, kar je prav gotovo sled tudi dolgoletnega otomanskega vpliva. Mesovja ne cmarijo na elektriki, pač pa nad žarečim ogljem (ćumur!), tako kot je to po EU prepovedano ali pa pozabljeno. In ker so cene ljudske, ni treba stalno gledati v denarnico. Za primer: zgoraj v Drvengradu na Mokri Gori pri Kusturici blizu (Titovih) Užic stane prenočevanje v lesenih hiškah in z dvema obrokoma nekakšnih 35 evrov, doplačilo za kosilo pa znese morda 5 evrov. Savna, bazen, kinoprojekcije … vključeno. Torej ugodno in  slikovito.

 

Čeprav so Srbijo tlačile vojno-gospodarske sankcije, so ceste tudi na podeželju solidne, boljše kot marsikje po Sloveniji. Zato tudi križarjenje skozi odročne kraje ne predstavlja nekega fizičnega tveganja. Ne manjka pa eksotike. Kakšne? Hja, pojdite tja in odkrivajte. Na trenutke boste vozili z odprtimi usti in se čudili.

 

Na podeželju se je čas že zdavnaj ustavil, in to ljudi obteži. Res so dobrovoljni, odprti, gostoljubni in prislovično nagnjeni k humorju. Ko pa pogovor steče, se vsebina hitro lahko dotakne nedavnih vojnih in političnih zoprnij. Ta teren pa zahteva pozornost pri izbiri besed.

 

Kako se lotiti Srbije?

  • Guča

    Vsem znana Guča in trubači niso pravi obraz Srbije, so prej zabavljaški produkt. Komerciala. Veliko bolj pristno je obiskati »kafano«, njihov tip gostilne z živo muziko. Če pa tam naletite na »leskovački vozić«, se ga oklenite z obema rokama. Pomeni, da vam bo natakar v ustrezno počasnem ritmu na mizo dostavljal ravnokar z ognja vzete čevapčiče, za tem klobasice, za tem polnjene pleskavice, pa …. Pač kolikor zmorete.

 

  • Beograd

    Seveda ga je treba doživeti. Je lepo mesto in ga je treba obiskati tako čez dan kot zvečer, ko bogato oživijo gostilniške ulice. Prijetno je opazovati in prisluhniti, kako se odvija zabava.

 

  • Djerdap

    Iz Beograda je najbolj slikovito nadaljevati pot lepo naprej ob Donavi v smeri elektrarne Djerdap. Vas zanima dnevni kop premoga? Ustavite, Kostolac je pravi naslov. Pogled na razkrito območje je presunljiv.

     

    Cesta proti Djerdapu sledi veliki reki, se vzpenja v goro in spet spušča nazaj k vodi. Predstavlja čisti užitek, ki mimogrede zapelje v dinamično vožnjo.

     

    In zato človek pozabi pogledati, kje se Donava grize skozi skalne useke in kje so stari Rimljani klesali poti v skalo, da so pred dva tisoč leti širili svoje cesarstvo. Ker smo ob reki, se tu obvezno ustavimo. V času kosila se tu naroči soma in ne kakšne jagnjetine.

 

  • Manasija

    Srbija in vera sta bili v zgodovini tesno povezani. Verjetno je v času otomanskega osvajanja sveta bila za Srbe prav vera tista zadnja rešilna veja. Zato je poučno obiskati kakšen samostan, recimo Manasijo, utrjeno s trdnjavskim zidom in obrambnimi stolpi. Je blizu kraja Despotovac, ki ga po Djerdapu dosežete v smeri Negotin – Zaječar – Jagodina. Pa pazite na uro, ob sedmih zvečer zaklenejo zunanja vrata, ker gredo redovnice k molitvi.

 

 

  • Jagodina 

    Je umirjeno mesto, ki kaže dva obraza, oba zaznamovana z nekim časovnim obdobjem. Je prijeten kraj za postanek in prenočevanje. Od tu do vsem nam znanega avtomobilskega Kragujevca je kratka razdalja, pol ure vožnje. Zato ga priporočam le za krajši postanek in razgledovanje. Pač toliko, da dobiš vtis, v kakšnem okolju so nastajale Zastavine stoenke. Danes je tam lastnik Fiat.

 

  • Užice in Višegrad

    Odločitev, ali zdaj nadaljevati proti jugu in Leskovcu, ki se kiti kot poznavalec roštilja, ali zaviti proti zahodu, proti Zlatiboru in Užicam, je stvar trenutnega navdiha. Priporočam Užice, da lahko prenočite pri Kusturici visoko na Mokri Gori. Od tam pa naslednji dan morda skočite čez mejo v Andričevo mesto Višegrad na kavo. Tam ne naredite napake. Pojdite lepo na sredo kamnitega mostu čez Drino, ki ga je domačemu okolju za lažje življenje in sebi v večni spomin postavil veliki paša Sokolović leta 1571. Kakšno minuto posedite na sredini, kar vas nekako ponese v čas, ko so Turki po teh krajih pobirali otroke za bodoče vojake, janičarje.

     

Užice so lahko križišče, v katerem izberete, kako domov. Lahko proti Sarajevu. Lahko v hriboviti svet v smeri Valjeva in Šabca. Tam okoli Bajine Bašte se je vozil rally. Zato si lahko predstavljate, da ceste niso potegnjene z ravnilom.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

 

Želite naslednjo takšno zgodbo prejeti v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za motoriste:

 

motorno kolo, potovanja, prosti čas
Preberite tudi