Več kot 100 let se že poznamo, pa nas je še vedno strah

Nekoč je bilo na cestah več električnih kot ostalih avtomobilov.

Že pred dobrimi 100 leti so v velikih ameriških in evropskih mestih potekale živahne debate o tem, da se bo ob tako veliki rasti populacije v mestih moral enkrat zgoditi prometni kolaps. Podobnega se bojimo tudi danes. In že takrat so rešitev videli v električnih avtomobilih. Andrej Brglez razmišlja o zgodovini in varnosti električnih avtomobilov in pojasnjuje, zakaj je strah pred električnimi avtomobili (ne)upravičen.

Električni avtomobili kot nadomestilo konjskim kočijam

Ljudje so v preteklosti razmišljali takole: če že zdaj konjska vprega, s katero se v mestih opravi večino transporta, z iztrebki ponečedi toliko ulic, kot jih, kaj se bo šele zgodilo takrat, ko bo mesto potrebovalo še več prevozov?

 

Računali so, da bo količina konjskega gnoja tolikšna, da ga preprosto ne bodo zmogli več dovolj hitro odvažati. Seveda so se upravičeno bali tudi nastanka novih bolezni in epidemij, kar takrat seveda ni bila zanemarljiva grožnja. In tako so se vrata na stežaj odprla električnim vozilom, saj so bila odlično nadomestilo konjskim kočijam.

 

Nekateri viri celo navajajo podatek, da je bilo v prvih letih po letu 1900 v najbolj razvitih velemestih po svetu na cestah več električnih vozil kot vozil na fosilno gorivo.

 

Enostavnejša izgradnja in nenazadnje tudi uporaba je kljub majhnemu dosegu in dolgotrajnemu polnjenju predstavljala veliko tržno prednost pred tehnično zapletenimi in nezanesljivimi kočijami na motor z notranjim izgorevanjem.

 

Še več, prebivalci mest ropotajočih in smrdečih strojev niso marali in so prednost dajali električnim. Tudi v Ljubljani ni bilo nič drugače. Ko se je leta 1898 baron Anton Codelli pripeljal v mesto s prvim avtom, so novice pisale, da s to rečjo straši otroke in plaši živino.

 

V Ameriki pa se je vnela prava »antibencinska« propaganda, v kateri so ljudi opozarjali, naj se ne igrajo z življenjem, saj so avtomobili s pogonom na motor z notranjim izgorevanjem prave vozeče bakle.

 

Vendar kot vemo, ni bila uspešna. Značilnosti vozil na notranje izgorevanje so bile že takrat, kljub vsem tehničnim težavam takratnih avtomobilov, izrazito boljše od električnih in so nenazadnje še danes. Dolg čas polnjenja in kratek domet sta bili veliki oviri na poti večje popularizacije, tako pred sto leti kot danes. Ali tehnologiji ni bilo dano dovolj možnosti, da bi učinkovito presegla kapitalne tehnične ovire, pa je že druga tema, ki nas pelje na sicer zanimive, a temačne poti naftnih in političnih teorij zarote.

 

Sploh pa, zakaj bi gledali na pretekle teorije zarot, ko pa si lahko narišemo nove ali bolje, jutrišnje. Ko razmišljamo o elektriki kot novem viru pogona osebnih vozil, namreč ne moremo mimo vprašanja, komu v tem tisočletju še ni jasno, da avtomobilov v obliki, kot jih poznamo v prihodnosti, ne bo več.

 

Poglejmo na najmanjši možni merski enoti – Sloveniji. Imamo dober milijon osebnih vozil. Če se vsa zamenjamo z električnimi, moramo temeljito poseči tako v pridobivanje zelene elektrike kot v njeno namensko avtomobilistično distribucijo. Kar pomeni, da smo pred največjim infrastrukturnim projektom v zgodovini. Če pustimo ob strani sicer zelo pomembno vprašanje, v kakšnem času bi bili teoretično sploh sposobni izpeljati tak nacionalni projekt, pa je drugo temeljno vprašanje, kakšen napredek v resnici prinaša zamenjava milijona avtomobilov na fosilna goriva z milijonom vozil na elektriko?  Kolone, stres, gneče, nesreče … ostanejo.

 

Henry Ford je nekoč rekel: »Če bi vprašal ljudi, kaj si želijo, bi rekli hitre konje.« Ford je mislil, da nam je z masovno proizvodnjo avta ponudil nekaj drugega, a smo po stoletju avtomobilnosti spoznali, da smo v resnici jahali hitre konje. Prihodnost torej ni v električnih konjih, ampak v temeljih drugačni mobilnosti.    

 

Strah pred električnimi avti

Čeprav električni avtomobili niso niti okolijska niti mobilnostna rešitev prihodnosti, pa je pozornost današnjega časa namenjena prav njim. Zakaj se jih še vedno bojimo, kljub temu, da so že dolgo znana transportna rešitev? 

 

Da jih spremljajo dobro znane težave, od dometa in bojazni, da bomo ostali na cesti daleč stran do prve vtičnice, do tega, da bo polnjenje trajalo pol dneva, je jasno. A tu je še strah, ki se praviloma pojavi ob uporabi električnega avtomobila, ko se uporabniki sprašujejo, ali me bo avto stresel in ali se bo ob trku vnel

 

Ni težko razložiti, zakaj. Kaj je prvo opozorilo majhnim otrokom, ko se začnejo ob zidu postavljati na noge? Ne s prsti v vtičnico! Te bo streslo, ubilo. Opozorilo se v spomin zasidra bolj močno, kot mislimo starši.

 

Sam sem prvi produkcijski električni avto, Toyoto RAV4, preizkušal leta 2001 v ZDA in od takrat se z njimi bolj ali manj redno srečujem. A ko sem zadnjič v močni poletni nevihti, pospremljeni s strelami, opletal z električni kablom in povezoval avto s polnilo postajo, mi znanec, ki je bil z mano, ni hotel prijeti niti dežnika, saj je bil prepričan, da sem prvi cilj naslednje strele. S strelo sicer res ni šale in če gre verjetni napovedim, jih bo v prihodnje še veliko več. A tako enostavno to spet ni. In žal nam strele predstavljajo grožnjo, pa bi nam lahko zagotavljale zastonj energijo.  

 

Smo pozabili, kaj nas uči Nikola Tesla?

 

Za konec pa še ena misel. Če v avtu sedite na zadnji klopi, je prav verjetno, da sedite na posodi z gorivom. Ker je sedenje tam kljub temu varno, na to niti ne pomislimo. Enako raven varnosti ponujajo tudi električni avtomobili. Nenazadnje so in bodo v prihodnje še bolj podvrženi enako zahtevnim preskusom trkov kot vsa ostala vozila.

 

In Nikola? Danes njegov priimek nosi bahav električni avto za tiste bogate, ki morajo imeti prvi v mestu  nove tehnične igrače. Kako daleč stran od ideje in neizmernega truda genija, ki je vedel, da lahko ima cel svet, kjerkoli na planetu, brezplačno dovolj zelene električne energije.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

varna vožnja, avtomobilsko zavarovanje, avto, potovanja, električno vozilo
Preberite tudi