Uporabni podatki z zapestja

Dve glavni funkcionalnosti pametnih in športnih ur

Dve glavni funkcionalnosti danes ponuja večina pametnih in športnih ur, pa tudi zapestnic. To sta spremljanje gibanja in spanja ter prikazovanje obvestil s telefona, kar bolj ali manj zmorejo vse. Morda sledi vprašanje, čemu za to potrebujem dodatno napravo, zakaj ne bi zadoščal telefon?

Upravičen pomislek, toda namenska naprava je v vsakem primeru boljša od univerzalne. Poleg tega pa s(m)o mnogi navajeni nositi uro. Tako lahko samo zamenjamo običajno s »pametno« oziroma povezano.

Med razlogi v prid »nosljivčku« proti telefonu so lahko večja natančnost, priročnost, enostavnost, neodvisnost ter še kakšna uporabna in koristna lastnost, ki jo bomo omenili v nadaljevanju.

Pametna ura: priročnejša kot telefon

Za podatke o vsakodnevni hoji, sedenju in vstajanju, premagovanju stopnic in ostali telesni aktivnosti se ne gre zanašati na telefon. Nimamo ga ves čas pri sebi in če je v žepu, ne zaznava enako dobro kot naprava na roki. Seveda je tudi to mogoče preslepiti (denimo z likanjem ali obešanjem perila), da bo naštela več korakov, kot jih v resnici naredimo, ali pa določenih korakov ne bo zaznala. Tak primer je potiskanje otroškega vozička, ko sta roki pri miru. Vseeno pa ura zagotavlja več bolj točnih podatkov.

Pri urah in zapestnicah, ki premorejo še GPS, so prednosti še toliko očitnejše. Na rekreacijo gremo lahko brez telefona, kar nam po eni strani malo zmanjša odvisnost od te naprave, po drugi strani pa poveča varnost. Tako našo, ker ni možnosti, da bi buljili v zaslon in spregledali kaj v okolici, kot varnost telefona, ker nam takrat ne more pasti na tla in se razbiti. Pa tudi če ga imamo s seboj, zaradi GPS-a na zapestju ne porabljamo baterije v telefonu. Nekatere ure, primer so Suuntove, so prilagojene tako, da za določanje lokacije uporabljajo še druga tipala, satelitski sprejem pa samo na določene intervale, kar še dodatno podaljša trajanje baterije.

Pri odločanju, katero uro izbrati, naj bo pomembno tudi to, da zna z GPS-om beležiti čim več različnih športov. Interpretacija podatkov se namreč od športa do športa precej razlikuje.

Za marsikoga pa je lahko precejšnja dodana vrednost stalno in sprotno merjenje srčnega utripa, ki ga omogoča večina novejših ur in zapestnic. Zelene svetleče diode osvetljujejo tkivo pod sabo, odbita svetloba pa je odvisna od količine krvi, ki se takrat pretaka. Iz tega se da dovolj dobro izračunati število utripov srca in sčasoma lahko naprava, če se zna učiti, postane še bolj natančna.

Toda za uporabnika je včasih dovolj že to, da se ura vedno moti s približno enako nenatančnostjo. Tako je mogoče primerjati zabeležene podatke ter sklepati glede na njihovo odstopanje. Če tako nekdo ugotovi, da se mu je utrip bistveno povišal ali preveč padel, je to lahko znak za alarm. Mogoče takojšnji, kjer pridejo v poštev dodatne funkcionalnosti in aplikacije za klic v sili, ali pa vsaj za obisk zdravnika v bližnji prihodnosti, če stvar tisti hip le ni tako kritična, se pa pogosto pojavlja.

Stalno merjenje srčnega utripa ne porablja veliko baterije, zato je lahko vključeno ves čas. Vsaj med vadbo naj bo pašček bolj zategnjen, da je merjenje natančnejše.

Izkušnje z uporabo pametne ure: so uporabne za zdravnike?

Medicina ne vidi prav rada, če smo preveč »pametni« in poskušamo sami postavljati diagnoze. Vseeno pa ne gre zanemariti podatkov, ki jih lahko dobimo z uporabo ure, ki spremlja naše gibanje. Ne zato, da bi komu soliti pamet, ampak za ugotavljanje, kaj sami počnemo narobe in katere vzorce in navade bi lahko spremenili.

Mogoče smo predolgo pri miru, vmes premalo pijemo, ali pa takrat, ko smo aktivni, pretiravamo in ne znamo imeti konstantnega in vzdržnega tempa. Vse to se da s sprotnim spremljanjem in kasnejšo analizo zabeleženega ugotoviti in odpraviti. Prva pozitivna posledica podatka o korakih (in še čem) pa je lahko že to, da preprosto začnemo več hoditi.

So pa določene študije že pokazale, da so lahko čisto običajne pametne ure, ne kakšni namenski medicinski modeli, uporabne tudi v zdravstvene namene. Fundacija Michaela J. Foxa, ki se ukvarja z raziskavami na področju Parkinsonove bolezni, je skupaj z Intelom pred časom na dveh testnih skupinah uporabnikov ugotovila, da bi bilo povsem smiselno zbirati podatke s pametnih ur. Kot so zapisali, »bi bile nosljive naprave lahko obetaven pristop za odpravljanje omejitev pri zbiranju informacij o stanju in napredovanju bolezni pri bolnikih z začetno fazo Parkinsona.« 

V prihodnje lahko pričakujemo, da bo podatke z ur analizirala umetna inteligenca in nam na osnovi tega dajala predloge.

Nameščanje aplikacij in povezovanje z namenskimi napravami bluetooth odpirajo široko polje možnosti. Nekatere ure, denimo Applove in Fitbitove, že same znajo vsaj delno zaznavati določene parametre, ki so pomembni pri diabetesu ali kakšni drugi bolezni. Zaradi česar se lahko uporabniki bolje odzivajo na nenadne spremembe, ki zahtevajo ukrepanje, od pravočasnega odmerka zdravil do mogoče še česa odločilnejšega.

Lahko pa je ura povezana z napravo za merjenje glukoze v krvi, kar pomeni neposredno sinhronizacijo podatkov z aplikacijo, skupaj s podatki, ki jih posreduje ura sama, pa to že lahko predstavlja zelo dobro osnovo.

Za lažjo oskrbo na daljavo

V zadnjem času se je pojavilo nekaj ur, med njimi Apple Watch 4 in Withings Move ECG, ki imajo vgrajene elektrode za merjenje elektrokardiograma (EKG), torej podatkov o utripanju srca. Proizvajalci se celo trudijo, da bi nacionalni zdravstveni regulatorji taka merjenja potrdili kot legitimna, a tudi če ostanejo na ravni zanimivosti, so lahko orientacija za odločnejše ukrepanje, kadar se pokažejo kakšna prevelika odstopanja od meritev skozi daljše obdobje.

Še pomembneje pa je, da znajo te naprave same ugotoviti, da nekaj ni v redu. Ali pri določenih telesnih parametrih ali preprosto takrat, ko ura zazna nenaden premik, potem pa daljše mirovanje, kar zelo verjetno pomeni padec, po katerem se človek ni pobral. Če takrat lahko sama pokliče na pomoč, je to lahko življenjskega pomena.

Za varnost starejših je priporočljiva naprava, ki se ob padcu ne odkotali stran in ki zna ugotoviti, da je nekaj narobe.

Za starejše so smiselne aplikacije ali pa kar namenske ure, ki omogočajo nekaj nadzora na daljavo in enostaven klic v sili. Tako lahko še svojci vidijo podatke, ki jih zbira ura, in kje se uporabnik z njo giblje. Tudi za otroke obstajajo tovrstni modeli, vendar že mejijo na vohunjenje, njihovi proizvajalci pa so precej lahkomiselni pri varnosti.

Ob kakšnem padcu ali drugi nevšečnosti, ko se oseba ne more sama pobrati, pa lahko s pritiskom ene tipke pokliče na pomoč. Z nastavitvami lahko poskrbite, da gre klic k svojcem, na 112 ali v klicni center, če je posameznik vključen v plačljivo storitev oskrbe na domu.

Tovrstne možnosti se bodo v prihodnjih letih zagotove še širile, saj smo glede nosljivih naprav še vedno precej na začetku.