Zdrava stopala za zdrav tek
Drobnim poškodbam nog, do katerih prihaja med vsakodnevno aktivnostjo, pustite čas, da se zacelijo.

Stopalo in gleženj sta najpogosteje poškodovana dela telesa pri športni aktivnosti. Vsak med nami je že kdaj utrpel poškodbo v predelu stopala, lahko le zanemarljiv zvin ali udarec. Takšne drobne poškodbe nas le redko ustavijo pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, nas pa vseeno lahko precej zaznamujejo. Zaradi njih pogosto spremenimo način gibanja, kar lahko pripelje do nastanka preobremenitvenih sindromov.

Ohraniti gibanje

Ohraniti gibanje kljub nastali poškodbi je človeško nagonsko ravnanje, ki nam je omogočalo preživetje. Poškodovanec se je na ta način lahko rešil iz razmer, v katerih je poškodba nastala, ter si poiskal varno zavetje, kjer je počakal na zacelitev in vrnitev v normalno življenje.

 

Značilnost gibanja po poškodbi je, da skuša telo poškodovani del čim manj obremeniti in ga zavarovati pred nastankom dodatne škode. Hodimo lahko po peti ali prstih, stopalo zvračamo navzven ali navznoter. Če je poškodba težja, skačemo po eni nogi ali si pomagamo z rokami. Način gibanja prilagodimo nagonsko, brez razmišljanja. Telo ima namreč izoblikovane mehanizme, ki se vklopijo v takih razmerah.

 

Stopalo – občutljivo čutilo

V naših možganih je zelo veliko prostora namenjeno zaznavanju čutnih signalov, ki prihajajo iz naših stopal, kot tudi pošiljanju signalov mišicam, ki naša stopala premikajo.

 

Medicinski učbeniki to pogosto upodabljajo  s sliko človeškega telesa, na katerem je velikost posameznega dela telesa določena z velikostjo predela možganov, ki ga oživčuje. Stopala takega »človečnjaka« so nesorazmerno velika.

 

To ni nič nenavadnega, saj se je med hojo ali tekom ves čas treba prilagajati podlagi in ohraniti trden stik z njo. Stik s podlago je le hipen, sploh pri teku, zato mora biti računalnik v naši glavi, ki vse to krmili, zelo zmogljiv. Če je s stopalom nekaj narobe, bo računalnik našel način, da spremeni način gibanja in razbremeni poškodovani predel.

 

Mišice stopala

Stopalo si laično pogosto predstavljamo kot kup kosti, ovitih v kožo. Pri tem pa pozabljamo, da je v njem na taktično zelo pomembnih skritih mestih večje število mišic. Te skupaj z vezmi skrbijo, da stopalo med uporabo ne razpade in se ves čas prilagaja podlagi.

 

To so mišice, ki so za zdravo gibanje ravno tako pomembne kot njihove večje in bolj znane sestre. Delujejo kot zaščita stopala pred poškodbami in poskrbijo za spremembo v načinu gibanja, če je do poškodbe že prišlo.

 

Kot vsaka mišičnina tudi ta uplahne, če ni v rabi. To se zgodi, če je stopalo preveč zavarovano pred dražljaji iz okolja (npr. stalna mehka obutev in pomanjkanje telesne aktivnosti). Mišice lahko okrepite tako, da stopalo postopoma izpostavite različnim podlagam in obremenitvam, obstajajo pa tudi namenske vaje.

 

Pri ljudeh, ki hodijo bosi, pa tudi pri plezalcih in drugih športnikih z minimalistično obutvijo, so mišice stopala zelo razvite.

 

Od stopala do gležnja in navzgor

Vsi elementi naših gibal so med seboj povezani v t. i. kinetično verigo, kar pomeni, da z delovanjem med seboj vplivajo drug na drugega. Sprememba v položaju na enem mestu pripelje do premikov členov celotne verige.

 

Stopalo ima v kinetični verigi posebno mesto, saj predstavlja končni člen, stik s podlago.

 

Če se položaj stopala zaradi poškodbe prilagodi, bodo vedno nastale prilagoditvene spremembe v položaju in delovanju gležnja, kolena in naprej navzgor po telesu.

 

Prilagoditve so samodejne, instinktivne, večinoma nastanejo, ne da bi se tega zavedali. Tako v večini primerov drobnih sprememb v gibanju sploh ne zaznamo. Včasih nas na njih opozorijo šele drugi.

 

Prilagoditev in preobremenitev

Prilagojen oziroma spremenjen način gibanja zahteva uporabo drugih telesnih struktur, ki večinoma niso enako krepke in vajene obremenitve. Zato lahko kmalu pride do preobremenitev struktur in nastanka poškodbe tkiv, kar vodi v vnetje.

 

Vnetje lahko zajame vse dele gibal, najbolj pogosto in tudi trdovratno za zdravljenje pa je vnetje predelov, kjer se tetive pripenjajo na kost. Ravno ta skupina obolenj je glede na statistiko najbolj pogost razlog za predčasen zaključek sezone pri rekreativnih tekačih. K sreči je zdravljenje vnetih narastišč tetiv v veliki večini primerov nekirurško, je pa skoraj vedno dolgotrajno.

 

Zmožnost ohranitve gibanja navkljub poškodbi je izjemna lastnost telesa, vendar je njen namen predvsem omogočiti telesu umik iz nevarnosti. Celjenje poškodovanih tkiv vedno potrebuje razbremenitev, počitek in čas.

 

Zlato pravilo zdravljenja športnih poškodb je, da poškodovanega predela v času celjenja ne obremenjujete, s treningom pa skrbite za ohranjanje forme ostalih delov telesa. Če telesu ne omogočite zadostnega časa za celjenje, bodo preobremenitve in škode nastale tako na poškodovanem kot tudi na drugih delih telesa.

aktivno življenje, prosti čas, zdravje, preventiva
Preberite tudi