Javna Wi-Fi omrežja so lahko kot bazen, poln bakterij

Doma večina ne potrebuje javnih Wi-Fi omrežij

Ker so zadnje čase razširili mobilni naročniški paketi z veliko vključenega podatkovnega prometa, doma in delno tudi v deželah Evropske unije iskanje javnih brezžičnih točk ni več nacionalni šport. Zakaj bi se mučili in prijavljali, če pa je prenos podatkov prek mobilnega omrežja elegantnejša možnost, predvsem pa deluje skoraj povsod. Če imate 20 ali celo 30 GB mesečnega podatkovnega prometa in niste odvisni od Youtuba ter drugih storitev pretočnega videa, omejena količina več kot zadošča.

Predvsem pa mobilno omrežje ni tako občutljivo na preobremenitev kot običajne javne točke v barih, nekaterih hotelih in restavracijah, katerih srce so manj zmogljivi (domači) usmerjevalniki Wi-Fi. Kapaciteta in zmogljivost teh ni na visoki ravni. Zato je običajno, da ko je v brezžično omrežje sočasno priključenih veliko uporabnikov, nič ne deluje, saj je hitrost v omrežju premajhna. Je pa takšnih primerov vse manj, tudi ker ima že skoraj vsak “javni” prostor svoje brezžično omrežje. Za urbana področja lahko mirno rečeno, da so prepredena z njimi.

Uporaba javnih Wi-Fi omrežji v Sloveniji je smiselna, če nimate vključenih podatkovnih količin ali če ste na področju, kjer mobilna telefonija omogoča le omrežje Edge.

Odvisno, kje ste

Zaradi ukinitve mobilnega gostovanja v deželah EU in kljub temu, da imate tam običajno na voljo le delček vključenih podatkovnih količin, tudi tam vse pogosteje za dostop v internet uporabljate mobilna omrežja.

Vendar žal bolj kot doma v ospredje stopajo omejitve, zaradi katerih morda pogosteje posežete po javnih omrežjih Wi-Fi. Morda vam v zujinires ni na voljo najhitrejši možen prenos podatkov, dogodi pa se tudi, da vam je tudi v urbanem področju, kjer tega ne bi pričakovali, na voljo le tehnologija Edge.

Če je bila ta še pred desetletjem dovolj za brskanje po spletu in branje pošte, danes ne zadostuje niti za to. Preprosto so dosegljive hitrosti prenizke za uporaben priklop v internet in nič drugega vam ne preostane, kot da se priključite v najbližje brezžično omrežje. Je pa v EU več plačljivih Wi-Fi omrežij, ki vsaj na papirju zagotavljajo malce večjo varnost od brezplačnih.

Izven EU je stvar jasna. Zaradi visokih cen prenosa podatkov prek mobilnega omrežja, so javna brezžična omrežja še vedno najbolj priljubljen način povezave na splet.

Hitrost dimnih signalov

Poleg nevarnosti, ki ste jim izpostavljeni, je največji problem večine brezžičnih omrežij premajhna kapaciteta. Ne uporabljajo le cenenih usmerjevalnikov, ki preprosto niso dovolj zmogljivi, da bi sočasno bdeli nad velikim številom uporabnikov ter veliko količino podatkovnega prometa. Težava je lahko tudi, kako hitra je povezava omrežja naprej v internet.

Lastniki turističnih objektov vedo, da je ponudba dostopa v internet nujna, vendar so na svojo žalost ugotovili, da je ne morejo dodatno zaračunati. Zato predstavlja strošek, ki ga je treba nadzirati in zmanjševati. Kot vsi Zemljani pa morajo tudi oni plačevati dostop v internet. In če je ta “kabel” premalo zmogljiv, ste obsojeni na nizke hitrosti.

Druga težava pa je omejen doseg omrežja, to pomeni območja, na katerem je in na katerem ni “signala”. Seveda pa si kot uporabnik želite, da bi bil signal povsod, ne le na recepciji hotela ali kampa. Bolj ste oddaljeni od središča “omrežja”, slabši je signal in nižja je hitrost prenosa podatkov. Enako kot doma v primeru domačega brezžičnega omrežja.

Če na nekem področju mesta, hotelskega kompleksa ali kampa redno opažate skupino najstnikov s telefoni v rokah, potem je veliko možnosti, da je tam “dober” signal omrežja, ki je zastonj.

Izpostavljeni kot v nudističnem kampu

Tako kot v nudističnem kampu ne morete skoraj ničesar skriti, tudi v brezžičnem omrežju niste niti skriti niti varni. V omrežju je lahko poleg nič hudega slutečih uporabnikov tudi spletni kriminalec ali pa najstnik s (pre)več računalniškega znanja in upanjem, da ga bodo “punce” opazile.

Svoj ustrezno opremljen računalnik postavijo med uporabnikovo napravo in usmerjevalnikom ter tako prestrežejo vse podatke, ki potujejo nanjo ali z nje. Poleg še nekaterih drugih bolj prefinjenih načinov prestrezanja lahko nepridiprav ustvari svojo dostopno točko s podobnim imenom, kot ga ima prava, in spet so mu odprta vrata do nič hudega sluteče žrtve. V skrajnem primeru lahko iz omrežja tudi vdre v napravo ter pogleda, kaj vse mu je tam na voljo.

Zato velja, da v javnih omrežjih nikdar ne uporabljate storitev, ki zahtevajo prijavo in posredovanje gesel (in drugih podatkov). Še najmanj spletnega bančništva. Pa tudi drugih z geslom zavarovanih spletnih storitev ne.

Ali res mislite, da spletni kriminalci ne vedo za najbolj razširjeno navado uporabnikov? Uporabe enega gesla za vstop v celo vrsto storitev? Če ga torej pridobi, lahko pokuka v vse.

Standardi brezžičnih omrežij Wi-Fi imajo varnostne pomanjkljivosti, zaradi katerih tudi zaščitena omrežja niso varna, kot menimo, da so.

Prelisičite lisjake

Tudi javna, z gesli zaščitena brezžična omrežja glede tega niso kaj bolj varovana. Tako kot drugi uporabniki lahko geslo dobijo tudi nepridipravi (izpisan na recepciji, prijave prek spletnega obrazca). Ko pa so enkrat notri, lahko počnejo isto kot v nezaščitenih omrežjih.

Uporabnik pa vseeno ima nekaj možnosti. Uporabi lahko storitev VPN, ki zakodira podatke, predno jih pošlje po omrežju naprej v internet. Tudi če jih kdo prestreže, jih ne more preprosto prebrati. Spletni kriminalci zato raje poiščejo drugo nezaščiteno žrtev, kot da se mučijo z dešifriranjem. VPN je običajno orodje poslovnih uporabnikov, ki so primorani občasno uporabljati tudi javna omrežja, običajni uporabniki pa lahko uporabijo storitve, ki jih je preprosto najti na spletu.

So pa tudi “brezplačne” možnosti. Svetujem, da določite, da lahko odpirate le zaščitene strani (https) oziroma takšne različice spletnih storitev. Tudi v tem primeru so podatki pred pošiljanjem ustrezno kodirani.

Ko se prvič prijavite v omrežje in vas računalnik vpraša, za katero omrežje gre, potem obvezno izberite možnost javnega, ki izklopi možnost deljenja datotek med uporabnik. Ali pa med nastavitvami to izključite.

In še tretji nasvet: ko med delom ne potrebujete povezave v internet (pisanje besedila, razpredelnice), izklopite vmesnik Wi-Fi, pa čeprav ste na področju brezžičnega omrežja. Vklopite ga le, ko ga nujno potrebujete, čas priklopa pa poskušajte znižati na minimum.

TunnelBear je spletna storitev VPN, ki je tudi v brezplačni različici, a omejena na 500 MB »varovanega« prenosa podatkov mesečno.

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.