poškodujejo
ljudi,
zgradbe jih
Poglavje 2
»Prvi stavbinski red, ki je v Avstro-Ogrski veljal za območje Ljubljane, je uvedel nekatera pravila, ki jih je še vedno priporočljivo upoštevati,« pravi mag. Marjana Lutman, vodja Odseka za stavbe in potresno inženirstvo Zavoda za gradbeništvo Slovenije (ZAG), največje znanstvenoraziskovalne in strokovne ustanove na področju gradbeništva v Sloveniji. »Še danes vemo, da se bo povezana stavba v potresu bolje obnašala kot tista, ki vezi nima, da se bo v potresu bolje obnašala stavba, ki ima spodaj debele zidove in zgoraj tanjše, ali taka, ki ima notranje zidove debelejše kot zunanje.«
Pred okrog 120 leti uvedeni gradbeni ukrepi so bili, tako kot vsi, ki so sledili, skupek starih spoznanj, ki so se prenašala iz generacije v generacijo, in novih, ki so bila posledica razvoja potresnega inženirstva. »Pri vsakem novem potresu se poleg posledic že znanih napak v gradnji ugotovi kakšna nova pomanjkljivost. Žal je tako, da je potres najboljši eksperiment, na katerem se učimo. Razgali vse napake,« pravi mag. Marjana Lutman.
Nov potres, nove izkušnje, novi standardi
Prvi »pravi« gradbeni standard se je sicer v Sloveniji uveljavil leta 1963 – le nekaj tednov pred izjemno rušilnim potresom v Skopju. Potres v glavnem mestu Makedonije je bil nato povod, da se je prvotno zgolj slovenski standard potresno odporne gradnje še dopolnil in leta 1964 uvedel po vsej tedanji Jugoslaviji.
»To so bili razmeroma enostavni predpisi, ki so od projektantov zahtevali, naj objekte načrtujejo tako, da bodo odporni proti vodoravnim potresnim silam. Takrat smo namreč že uvideli, da je vodoravno nihanje tal tisto, ki je nevarno za porušitev objekta,« pojasnjuje dr. Matjaž Dolšek, profesor na Katedri za konstrukcije in potresno inženirstvo ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Pričakovano velikost teh sil so projektanti stavb določali nekako »poljubno«, in ne na podlagi ocenjene potresne nevarnosti območja gradnje, kot to velja danes. S takratnim znanjem namreč potresne nevarnosti še ni bilo možno natančneje predvideti.
Šele leta 2001 smo v Sloveniji dobili sodobno karto potresne nevarnosti, utemeljeno na verjetnostni analizi možnosti pojava potresov. Gradbeniki so jo pri projektiranju objektov začeli uporabljati leta 2005, ko so se pri nas vzporedno s pravili gradnje iz leta 1981 že začeli uvajati evropski gradbeni standardi. »Karta potresne nevarnosti danes gradbenikom služi kot osnova za določitev potresnih sil, ki jih upoštevajo pri projektiranju. Te sile se določajo na podlagi tako
imenovanega projektnega potresa, za katerega obstaja 10-odstotna verjetnost, da se bo na določenem območju zgodil v obdobju 50 let,« pojasnjuje Dolšek.
Evropski standardi potresno odporne gradnje so bili nato dokončno uvedeni leta 2008, v pripravi pa je že druga generacija teh standardov, kar kaže na to, da razvoj na področju potresnega inženirstva še zdaleč ni končan.
»Težko je pavšalno reči, koliko varnejše so moderne stavbe od tistih, zgrajenih po gradbenih standardih iz preteklosti,« pravi Dolšek. »Zagotovo pa bi se novogradnje v potresu kasneje poškodovale kot starejše stavbe, kar ni zanemarljivo. Sprejemljivo majhna pa je tudi verjetnost porušitve novogradenj.«
Kaj sploh pomeni »potresno odporno«?
Pri potresu v Zgornjem Posočju so se prvine tradicionalne gradnje, ki se je prenašala iz roda v rod, izkazale za pomanjkljive. »Nekoč je veljalo, da si v temelje stavbe dal čim več kamenja. Na potres nismo nikoli pomislili. Danes pa je v temeljih toliko železja, da skoraj ni prostora za beton,« razlaga Bovčan Danilo Flajs, ki je svojo hišo zgradil v lastni režiji. Po potresu leta 1998 je zato pri mnogih hišah v Zgornjem Posočju iz zidov gledalo kamenje, stene drugih, huje poškodovanih, so se porušile.
»Stavbe, zidane iz neobdelanega kamna, so proti potresu najmanj odporne. Kamni so povezani z malto, ki ima majhno natezno trdnost. Ob potresu se v malti pojavijo razpoke. Kamniti zid se zato ne obnaša več kot trdnina, ampak kot napol tekočina, podobno kot plaz,« bovški pojav pojasnjuje profesor z gradbene fakultete.
Moderni objekti so zato grajeni popolnoma drugače, starejše zidane stavbe pa se ob prenovi povežejo v celoto z jeklenimi ali armiranobetonskimi vezmi – kot so to gradbeniki storili na objektih, poškodovanih v bovškem potresu leta 1998, in tudi že pri tistih, poškodovanih v dveh furlanskih. »Vendar je dejstvo, da pri projektiranju objektov dovoljujemo pojav poškodb, saj jih v primeru močnega potresa ni mogoče preprečiti,« opozarja Dolšek.
Ko torej govorimo o potresni odpornosti objektov, to nikoli ne pomeni popolne varnosti pred potresi ali da se poškodbe med potresom zagotovo ne bodo pojavile. Velja ravno nasprotno. Poškodbe objekta so na tistih mestih, ki še ne ogrožajo njegove splošne stabilnosti, načrtovane. »Ključno je, da se objekti ne podrejo in da se tako zavarujejo človeška življenja.«
Kako (ne)varni so naši domovi?
Kako hude bodo poškodbe stavb v potresu oziroma kako potresno odporen je neki objekt, zgolj na podlagi gradbenih standardov, ki so veljali v obdobju, ko je bil zgrajen, ni možno reči niti ne moremo o tem sklepati izključno po materialih, ki so bili uporabljeni pri graditvi objekta. »Za določitev potresne ogroženosti stavb je treba pregledati, preiskati in analizirati vsako posebej,« poudarja mag. Marjana Lutman. »Enako visoki stavbi, zgrajeni istega leta, z istim tipom materiala, nimata nujno tudi enake potresne odpornosti.« Pomembno je, kakšne potresne sile so bile pri projektiranju upoštevane in kako so bili pri konstrukciji izvedeni detajli.
Vendarle pa so nekateri načini gradnje, pri katerih so strokovnjaki za gradnjo tudi pri grobem ocenjevanju potresne ogroženosti lahko povsem suvereni. Poleg objektov iz neobdelanega kamna so potresno najbolj ranljive višje, tudi desetnadstropne zidane stavbe – tiste torej, grajene iz zidakov, brez nosilnih sten iz betona in železa. Takih je v slovenskih mestih kar nekaj. »Kritični so tudi objekti v starih mestnih jedrih, v katerih je v spodnjih etažah veliko odprtin, izložb, in torej malo nosilnih elementov. Pri takih objektih se ob potresu deformacije vsilijo samo v šibkejšo spodnjo etažo, ki se začne mehčati, objekt pa se nato sesede pod lastno težo,« opozarja Dolšek.
In kako bi potres prestala stavba, v kateri živite? To lahko preverite v posebni spletni aplikaciji, ki temelji na rezultatih podrobnejših analiz in ocen okrog 1.300 stavb v Sloveniji, zbranih v bazi ZAG, kartah potresne nevarnosti in določilih Evropske potresne lestvice.
»Spletni vprašalnik smo pripravili zato, da bi se ljudje bolje zavedeli nevarnosti, ki jo prinašajo potresi, in si morda vsaj prizadevali za potresno utrditev stavb, v katerih živijo ali delajo,« pojasnjuje mag. Marjana Lutman, ki je bila vodja izjemno obsežnega projekta Potresna ogroženost v Sloveniji za potrebe civilne zaščite (POTROG), v sklopu katerega je bil pripravljen tudi spletni vprašalnik.
Uporabniki lahko s spreminjanjem odgovorov pri reševanju vprašalnika izvedo, kako določena lastnost stavbe vpliva na njeno potresno ogroženost. Zaradi velikih razlik med potresno odpornostjo stavb v Sloveniji, ki imajo enake podane lastnosti, so dobljeni rezultati zgolj informativne narave. Zanesljivejšo oceno je možno dobiti le tako, da strokovnjaki potresnega inženirstva stavbo natančneje preiščejo in analizirajo.
Ne prestrašeni, pripravljeni
»Rušilni potresi niso zelo pogosti, a ko se zgodijo, so posledice pretresljive,« pravi mag. Marjana Lutman, s katero smo se pogovarjali tik po tem, ko se je vrnila iz furlanskega kraja Pušja vas (Venzone). Ob 40. obletnici majskega in septembrskega potresa, ki je ta kraj zravnal s tlemi, je predstavnikom italijanske civilne zaščite s kolegi predstavila projekt POTROG. »Tam smo obiskali tudi muzej, ki prikazuje prizadetost ljudi po prvem in njihov obup po drugem potresu. Ta spomin ne bi smel nikoli zamreti.«
Potresi, tudi izjemno rušilni, se namreč lahko zgodijo tudi v Evropi. Magnituda velikega lizbonskega potresa iz leta 1755 je ocenjena na približno enako stopnjo kot magnituda potresa v regiji Tohoku na Japonskem iz leta 2011 – in tako kot japonski je tudi lizbonski povzročil uničujoč cunami. Potresa s tako veliko magnitudo v Sloveniji ne pričakujemo, a tudi idrijski potres iz leta 1511 ni bil od muh. Po izračunih seizmologov je imel magnitudo 6,8 in je med drugim porušil tudi od nadžarišča vsaj 60 kilometrov oddaljen objekt, ki je stal v bližini gradu Bogenšperk. Kako močno je stresel tla, si je mogoče predstavljati s primerjavo s potresom leta 1998 v Zgornjem Posočju: ta je imel magnitudo 5,4 in je pod pobočji Kanina poškodoval okrog štiri tisoč objektov, a že v Kobaridu, ki je bil od epicentra oddaljen približno toliko kot Bovec, ni povzročil hujših poškodb.
Jeklene stolpnice, ki se dotikajo neba nad Tokiem in drugimi potresno ogroženimi mesti, niso edini možni odgovor na vprašanje zagotovitve potresne varnosti. »Z doslednim upoštevanjem znanja in predpisov lahko tudi z našo tradicionalno gradnjo poskrbimo za ustrezno varnost,« poudarja mag. Marjana Lutman.
Kar bi moralo zanimati vsakega občana, je, kako močan potres lahko pričakuje na svojem območju in ali mora morda izboljšati stavbo, v kateri živi, opozarja seizmologinja Ina Cecić.
Kot je znano, namreč potresa še dolgo ne bomo znali napovedati in se pred njim ubraniti s pravočasnim umikom iz stavb. »Kot je dejal že moj pokojni prijatelj, priznani seizmolog Renato Vidrih, je edini način zaščite pred potresi potresno odporna gradnja,« pravi Bovčan Milan Štulc.