Družina
Imela sem motor, zdaj imam otroke
JULIJ 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 20. 07. 2026 ob 13:16:04
Nekoč sem si težko predstavljala, da bom imela motor. Potem sem si še težje predstavljala, da ga nekega dne ne bom več vozila, ker bom mama. Ampak gremo po vrsti.
Moja prababica je vozila motor, moja stara mama je vozila motor, moja mami je vozila motor, jaz pa nikoli nisem razmišljala o tem. Motorista sta bila tudi moj star ata in oče, nikoli pa si nisem predstavljala, da bom motor imela tudi sama. Dokler se nisem bližala zaključnemu letniku študija.
Takrat si je oče kupil BMW RT 1200. Rekel je, da sem dovolj stara, da me je spravil do kruha, saj sem že dolgo delala preko študenta in da si zdaj brez slabe vesti ponovno kupi motor. Sprva je na nekaj voženj vzel mami, nato pa še mene. Sedeti zadaj je bilo zabavno. Imela sem čas za gledanje okoli sebe in ker v čeladi nisva imela slušalk, se mi še pogovarjati ni bilo treba. To je bilo popolno nasprotje voženj v avtu z mami, ko so se pogovori slišali bolj kot zasliševanje. Bila je samo vožnja, vožnja, kjer sem prišla na okus.
Važno je, da je modre barve
Opravila sem izpite, spisala diplomo, trn v peti pa je bila seminarska naloga. To je bilo edino, kar me je ločilo od mojega naziva. Pa mi je oče rekel, da mi za diplomo kupi motor. Vprašal me je, kakšnega želim, in moj odgovor: »Modrega!« Vseeno mi je bilo, ali racer ali tourer, kako močen, nisem vedela kaj so to konji, važno, da je modre barve.
K hiši je prišel rabljen moder Kawasaki, saj veste, Kawasaki se ne poda vsaki! Mislim, da je oče slutil, da bo večkrat na tleh. Ker sem bolj drobna, so ga morali znižati pri vilicah in zožati sedež, jaz pa sem kupila motoristične čevlje s peto. Zdaj sem imela opremo, motor, manjkal pa je samo še izpit.
Vpisala sem se v avtošolo. Dobro, da je bil moj inštruktor sivolas gospod, ker če to ne bi bil, bi z mano vsekakor postal. Teorija je šla gladko, praksa pa … Motor avtošole ni bil znižan. Včasih je res grozno, če si velik le »meter in čevap«. Veliko sem padala, ker nisem mogla trdno stati z obema nogama na tleh. Ampak z njegovo in mojo vztrajnostjo sem uspela hitro osvojiti ravnanje s približno 200 kilogrami pod sabo.
Seveda so bili veseli (no, mati zaskrbljeni) tudi doma. In kaj smo prvo naredili? Pogovorili smo se o odgovornosti, ki jo prinese motor.
Kako majhen je svet
Moja prva vožnja je bila v skupini 15 motoristov proti Kočevju, ob meji s Kolpo, Čabar, Medvedje ride … Ne spomnim se dobro celotne poti, vem pa, da me je bilo strah. Motorja še nisem čisto obvladala, slediti sem morala skupini in vsi motoristi vemo, da je okno za napake na motorju precej majhno. Takrat sem si rekla, da je to za nekaj časa moja zadnja vožnja v skupini.
Začela sem se voziti sama oziroma v paru, ker sem se tako počutila bolj varno. Vozila sem v svojem tempu in se ustavljala, kjer mi je ustrezalo, ne da bi narekovala tempo celi skupini ljudi. Nabirala sem izkušnje, kilometre, se umirila in začela uživati v motorističnem svetu.
Kot sem že omenila, je okno za napake na motorju manjše. Bolj si ranljiv v prometu, velja pravilo: voziš, kamor gledaš, včasih se moraš odločiti v manj kot sekundi. Pa še zlato pravilo, da guma zdrži več kot glava - hvala Trebor, to mi je pomagalo skozi moja motoristična leta.
Z izpitom za avto je bil svet moj, z motorjem pa sem spoznala, kako majhen je svet. Jutranja kavica v Mariboru, kosilo v Ljubljani, večerni sladoled v Kopru. Družba je bila pisana in neobremenjena. Bilo je svobodno, polno novih spoznanj o tem, kako lepi so kraji okoli nas, o sebi, ko uživaš v vožnji, tišini, polaganju ovinkov.
Seveda je bila Slovenija hitro premajhna, pa so sledile ture po Hrvaški, Avstriji, Italiji, oddih na Poljskem, Balkanu, vse tja do Grčije. Super spomini.
Ko se prioritete obrnejo na glavo
Sezone so tekle, gume so se vrtele in spoznala sem njega, še danes mu vsake toliko časa ne pozabim povedati, kakšno srečo je imel. Seveda je tudi on motorist, kako bi lahko bilo drugače? Če sva se vozila vsak s svojim motorjem ali skupaj, je bil občutek pravi. Ni bilo brezglavega norenja, vse je bilo varno, odgovorno, zanesljivo. Tako sem se počutila z njim na motorju in še danes je tako. In ko se ob nekom počutiš tako, se stvari razvijejo naprej.
Prišla je nosečnost. Če sem na začetku še imela neke načrte, kako bom vozila motor, so se ti kar hitro ustavili. Prvič, ker je bilo konec sezone, in drugič, ker po službi nisem zmogla drugega kot iti spat.
Prišla je nova sezona in ko so drugi pripravljali motorje, sva midva pripravljala sobico in vse potrebno za novega člana. Za motorja ni bilo časa, stala sta pokrita v garaži.
Po dobrem letu sem se sestavila. Vedela sem, da bom še enkrat zanosila in jasno mi je postalo, da za motor ne bo časa, da bo moral od doma. Motor in dojenčki ne gredo skupaj. Noči so neprespane, imaš malo bitje, za katerega si odgovoren, za marsikaterim volanom pa je prevečkrat ego, ne pamet, in motoristi se mi zdijo vedno bolj ogroženi.
Lekcije, ki sem se jih naučila na in ob motorju
Motorje sva prodala oba in ni mi bilo hudo. Imela sem v mislih zgodbo motorista, ki sem ga srečevala z ženo in je povedal, da sta oba otroka polnoletna, v primeru, da se jima kaj zgodi, vesta kako ravnati in sta priskrbljena. Pa sem rekla, tudi jaz bom tako, to je zgodbica, ki si jo govorim. In tudi če ne bo tako, bo v redu.
Motor mi je dal ogromno prijateljev, izkušenj in spoznanj, kajti na motorju ni luksuza. To ni avto s klimo, kjer po daljši vožnji blestiš z lepo frizuro in brezhibnim make-upom ter imaš s seboj vse, kar potrebuješ za svoje udobje. Tu sploh težko govorimo o udobju.
Ampak naučiš se razmišljati v smeri rešitve, spakirati minimalno in ne komplicirati. Te lekcije mi velikokrat pridejo zelo prav. V materinstvu in vsakdanjem življenju. Naučiš se tudi sprejemati in biti sprejet takšen, kot si.
Otroci in motorji zame ne gredo skupaj. Z otrokoma rada preživljam čas in ne, ne bi zamenjala za motor. Gledam ju, kako hitro rasteta. Seveda so težki dnevi, najbolj pogrešam to, da v svoji glavi nisem več sama, da je vedno tu nekdo, ki me rabi, razmeče sobo, se polula, me objame s čokoladnimi rokami in reče, rad te imam, mami.
Nekoč bosta odrasla in našla svoj prostor pod soncem, jaz pa bom mogoče našla nov motor modre barve, kdo ve.
Moja prababica je vozila motor, moja stara mama je vozila motor, moja mami je vozila motor, jaz sem vozila motor. Ga bo tudi moja hči?
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
