Družina
Kaj me glede varnosti otrok najbolj skrbi?
SEPTEMBER 2015 | čas branja:
Zadnja sprememba: 09. 11. 2018 ob 11:10:15
Septembra, ob začetku šolskega leta, veliko pozornosti namenjamo varni poti v šolo in prometni varnosti otrok nasploh. Toda starši vedo, da je prav vsak dan z otroki pester in lahko prinaša tako vzpone kot padce. Pomena varnosti se nenehno zavedajo. Kako o tem razmišljajo, kaj jih skrbi, kaj jim je pomembno smo vprašali mame blogerke. Z današnjim člankom začenjamo serijo, ki smo jo poimenovali: »Mamin kotiček: Vse bo v redu«.
Kaj skrbi mame?
Odgovor je jasen. Vse. Pravijo, da, ko enkrat dobiš otroka, nisi nikoli več čisto svoj. Kot mama dveh otrok se s tem popolnoma strinjam. Sama si ne morem kaj, da ne bi razmišljala o njuni varni prihodnosti in svoji vlogi pri tem, vendar se s časoma s tem naučiš živeti. Z odgovornostjo, ki jo dobiš ob rojstvu svojega otroka.
Še danes se živo spomnim prve bolezni najstarejše hčerke, ko je dobila vročino in sem vsa panična zvečer klicala na urgenco. Na tihem sem pričakovala, da se bodo zbrali vsi strokovnjaki z UKC Ljubljana in se posvetovali, kaj bi bilo najbolje narediti. Zato sem bila čisto presenečena, ko mi je sicer zelo prijazna medicinska sestra povedala, da je zgolj zaradi vročine ni potrebno takoj peljati na pregled. Kot da je to najbolj normalna stvar na svetu, mi je povedala, da vročino lahko zbijam tudi sama. »Kako?«, sem zmedeno vprašala in dobila vsa potrebna navodila. Takrat sem se naučila zelo pomembno lekcijo. Ni potrebno iz vsake muhe narediti slona in otroške bolezni so del življenja.
Dejstvo je, da vsako mamo na začetku skrbi čisto vse: ali je dovolj oblečena, je pojedla toliko kot so rekli, da mora, zakaj ji teče iz noska … Neskončno je stvari, ki jih ne razumeš in ne poznaš dovolj. V prvih mesecih sem vsako stvar petkrat preverila, pri mami, na spletu in v knjigah. »Kaj, če jo pokvarim?!« to je bila moja prva misel zjutraj in zadnja zvečer, ko sem se končno ulegla. Pa še ponoči sem včasih sanjala, da sem jo izgubila in je nikjer ne morem najti.
Sčasoma k sreči spoznaš, da tako ne moreš živeti, saj te različne prigode in nezgode naučijo, da vsega ne moreš načrtovati, ne predvideti, ne preprečiti, da veliko stvari žal ni v tvojih rokah. Končno sem ugotovila, da je vse del življenja, prvi padec, bolezen in poškodba. To znanje sem potem s pridom uporabila pri drugem otroku. Pri drugorojenki je bilo tako kompliciranja in doslednega upoštevanja vseh v porodnišnici danih navodil veliko manj. Takrat sem si že upala slediti svojemu otroku in sem vedela, kaj je tisto, kar najbolj potrebuje.
Seveda kot starš narediš vse, da tvoj otrok ne zboli in da raste v varnem okolju, toda kmalu spoznaš, da več kot to niti ne moreš storiti. Poskrbiš za dober otroški avtosedež – no, bodimo realni, po nakupu bi lahko spisal diplomsko o otroških sedežih, saj obvladaš vse. Kupiš čelado in priznam, kljub temu, da imam punci, bi jima tisti čeladi najraje pustila na glavi, dokler se zvečer ne spravita v posteljo. Težiš glede prehodov za pešce in opozarjaš na pozorno gledanje okrog sebe, ko hodiš po cesti. Poskušaš predvideti vse možne nevarnosti in jih tako ali drugače zmanjšati. Ob tem imam jaz še zelo bujno domišljijo in uspe se mi domisliti stvari, ki puncama niti na misel ne prideta. Tako se zgodi, da jima razlagam, da si ne smeta sami rezati las s škarjami. Potem pa se vprašam: »Hm, da jima nisem zdaj ravno jaz dala idejo?«
Velikokrat mi uspe preprečiti katastrofo, potem pa na poti domov iz vrtca, ki jo znamo že na pamet in bi jo lahko prehodili z zaprtimi očmi (pa je raje ne), ta mlajša pade s poganjalčka. Kot že velikokrat, nič posebnega. Ko pa jo dvignem in pogledam, vidim, kako ji teče kri iz rane na sredi čela.
Od šoka bi se najraje zjokala še sama, pa se ne smem. Jaz sem mama, ki obvlada vse, in po pravici povedano, še nekaj časa bi jima rada pustila to prepričanje.
Obe me opazujeta, zato se delam, da ni nič hudega. Kot da je to nekaj čisto vsakdanjega, ustavim krvavenje in ju odpeljem na urgenco, saj tokrat poljubček – ja mamini so pač čarobni – ne bo pomagal. Po nekaj urah je rana zašita, punci varno v postelji, jaz pa si končno lahko oddahnem. Tudi to je za nami. Pa si kaj takega nikoli niti predstavljala nisem. Zakaj nisem bila hitrejša, zakaj nismo šli po drugi poti, zakaj sem jima sploh prinesla poganjalca, kaj pa če bi prej prišla … Vprašanj, ki mi rojijo po glavi preden zaspim, je milijon. Toda, nič ne more spremeniti nastalega dogodka. Potem si rečem, naredila sem vse, kar sem lahko: imela je čelado, vozila je počasi, ob potki ni nobenega prometa … pač neljub dogodek, ki bi lahko bil še hujši, če ne bi tako težila.
Torej, kot mamo me glede varnosti mojih otrok skrbi vse, od bolezni, možnih nezgod, do prometa, uporabe družabnih omrežij, izbire prijateljev, pa še bi lahko naštevala. In vsak dan se spomnim še nečesa novega. Ampak naučila sem se živeti s tem in se prepustiti toku, ki pa ga, priznam, še vedno skušam malo preusmeriti ali vsaj prilagoditi.
Želite prejemati takšne nasvete v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za mame:
