Postal bom o...?

Igra Sebastijana Horvata o očetovstvu v šestih dejanjih. Konča se s pristankom na Luni

Pred leti sva z Ano potovala po Gani in ob tej priliki neke noči sedla v taksi, da bi naju taksist v ogromnem mestu Akri končno vendarle dostavil do hotela. Sedel sem spredaj in začel pogovor v ganski angleščini: od kod in kaj in kje in podobne splošnosti. Taksist je najprej vprašal, koliko otrok imava.

Odgovoril sem, da jih nimava, in seveda vrnil vprašanje. Rahlo se je nakremžil, da žal ni ravno najbolj uspešen, da pač ni šlo, kot bi moralo iti, in da ni ravno bogat na tem področju, slednjič pa vendarle izdavil, da ima le štiri otroke. Meni se je kolcnilo, on pa si vso pot ni opomogel.

 

Ronja

Ko je prihajala na svet Ronja, sem bil popolnoma miren in hkrati vznemirjen, da je to, kar se dogaja, nekaj, kar mi definitivno manjka v mojem življenju, in da obstaja neka količina ljubezni, ki čaka, da jo podelim z novim živim bitjem.

 

Vznemirjenost in mirna pripravljenost, da se to, kar se bo dogodilo, mora zgoditi in mi to, ravno to manjka ter hočem, da jaz ne bom le jaz, ampak še nekaj dodanega.

 

Nekaj izredno egoističnega in hkrati altruističnega.

 

Razmišljal sem, da na tem svetu ne moreva biti le jaz in moja žena, ampak da obstaja neka ljubezen, ki ji zaenkrat še ne vem imena, in nimam pojma, kako naj to opredelim. Skratka zmeda, pa vendar prepričanost in globoka želja, hkrati pa hrepenenje, da se moje življenje v temelju spremeni. Ta zahteva po totalni spremembi in izkušnji, da nič ne bo več tako, kot je bilo do sedaj.

 

In potem?

Ja, seveda se vsi strahovi in predsodki udejanjijo. Seveda po svoje, ampak se.

 

Na novo je treba izumiti odnos z ženo, spremeniš se tako, da nenadoma ne razumeš več, kaj je tisto, kar mora biti v tvojem življenju čisto zares pomembno. Ljubim svoje delo in svoj poklic, ampak ni ga več mogoče opravljati na enak način, ni mogoče več enako ljubiti svojih obsesij in ne gre več ljubiti samega sebe z istimi vatli.

 

Potisnjen si v novo iznajdevanje, in to nonstop.

 

Ni več počitka, kar mogoče niti ni tako slabo.

 

Prvo, kar se mi je zgodilo, je bilo, da se mi je začel vrteti film mojega lastnega otroštva, in nisem čisto prepričan, koliko nazaj je šel (in še zmeraj se mi vrti): slike, prebliski, predvsem pa vonji in barve v odnosu do staršev, prostorov, babice, brata, kot da bi začel ponovno odkrivati nekega tujca v sebi.

 

Vsi strahovi se v novem svetu kot da odraslosti povrnejo; ko poskušaš razumeti to novo bitje, si prisiljen v razumevanje samega sebe, to te meče iz tira, te nervira, hkrati pa veš, da tokrat v fokusu nista ti in tvoj odnos z novo mamo; ne veš čisto dokončno, kje je tvoje mesto, in zmeda ljubezni med triado otrok, mama-žena-dojka in ti-oče, tvoje mesto – vse je popolnoma čudno.

 

Ampak iz tega nekaj nastane. Spoznavaš, da ne moreš več imeti vsega pod nadzorom, da je spremenljivka tukaj, da je ne moreš disciplinirati, da pač tvoje življenje ne bo več enako in boš podvržen stalnemu revolucioniranju vseh odnosov.

 

Kakor hitro misliš, da so stvari pod nadzorom, si v največji negotovosti in ponovno v zmedi. Ampak to mogoče niti ni tako slabo. V tem najdevaš neki užitek. In zmeda se vedno bolj dopolnjuje z občutkom nekega zadovoljstva.

 

Nana

Z Ano sediva pod bori na robinzonskih počitnicah. Počasi se iz noči pač rojeva jutro. Pogovarjava se o tem, da bi posvojila deklico iz Gane.

 

Nenadoma začutim diskrepanco v svojem prepričanju, ki skupaj z mano zagovarja gnus do »blut und boden« identifikacije s krvnim potomstvom in genske identifikacije ter pomislekov zahodne civilizacije glede lastnine in nadaljevanja svojega krvnega rodu.

 

Pred mojimi očmi se zavrti zemeljska krogla kot edina prava domovina človeške rase. In spet vem, da si želim točno to, in čisto vseeno mi je, ali je to stvar mojega egoizma ali humanističnega odprtega altruizma liberalnega posameznika moderne Evrope. Ne morem spati in predstavljam si prihodnost, ki je še bolj zavita v nedoločljivo meglo.

 

In potem?

Nana in Ronja sedita pod rožami v Akri. Od prvega dneva se igrata in Ronja je tista, ki naseljuje Nano z našim svetom. Midva sva seveda zelo tukaj, pa vendar hkrati dopuščava in postavljava meje, pri čemer poskušava kombinirati permisivnost z avtoritarnostjo. Atlantik sicer naplavlja neznosne količine plastičnih vrečk in skrbi me ogljični odtis, ki ga bomo dodali temu brezupnemu svetu.

 

Lun

Ana je noseča. Čez mesec bo prišel na svet Lun. Ana pravi, da je Ronja sonce, Nana zemlja, tako da ni druge, kot da bo Lun luna. Upam, da ne bo lunatičen. Poskušam se spomniti, kako je bilo, ko je na svet prihajala Ronja. Ne uspeva mi najbolje. Zdaj že vem, da bo pri Lunu lahko čisto vse drugače:

 

  • da bo imel kolike, ki jih Ronja ni imela,
  • da se bo za razliko od Nane zbujal na vsake pol ure,
  • da ga bo treba voziti nekaj krogov po obvoznici okoli Ljubljane,
  • da bo moja srajca že zjutraj polna nekih madežev nedoločljivega izvora,
  • da bom neprespan,
  • da bom moral imeti telefon nonstop vključen oziroma vsaj z vklopljeno vibro v žepu,
  • da bom spet imel manj časa zase,
  • da me bo strah vseh malenkosti, nedoločljive prihodnosti in vsega, kar gre lahko narobe,
  • da se bom ves čas spraševal, ali bom Luna s svojimi dejanji ali vzori »zajebal« in bo imel travme,
  • da bom z njim uresničeval svoje nerealizirane cilje,
  • da ga bo mama preveč privezala nase in me ne bo spustila zraven,
  • da bo ostalo, zdaj pa res, premalo časa za naju,
  • da se bova, zdaj pa res, odtujila,
  • da bosta Ronja in Nana preveč ljubosumni,
  • da ne bom poskrbel za pravi dom,
  • da se bom preveč ukvarjal z lastnim vrtičkom in zgradil previsoko ograjo okoli svoje družine,
  • da bom padel pod vpliv ideološke ortoreksije in da Luna ne bom dal cepiti,
  • da se bom prehitro postaral,
  • da bom zadirčen ali preveč ustrežljiv,
  • da se mi z Lunom ne bo dalo igrati,
  • da mi ne bo uspelo prepoznavati njegovih stisk,
  • da ga ne bom uzrl,
  • da bom odsoten,
  • da bom manjkal in bom zamudil,
  • da bom izgubil sebe in zanikal svoje želje,
  • da bom pobegnil ven ali se skril vase,
  • da se bom premalo smejal,
  • da ne bom več imel časa, da bi prebral vse te knjige, ki me čakajo na policah,
  • da bom prevečkrat gledal v strokovne knjige o vzgoji, kako se kaj naredi in odreagira ...

 

Včeraj sem po radiu poslušal, da bo 21. julija ob tretji uri po srednjeevropskem času 50. obletnica prvega pristanka človeka na Luni. To je tudi rok Lunovega rojstva. Pridi že, Lun.*

 

*Spisano par tednov pred Lunovim rojstvom.

 

Preberite tudi zapis očeta Arjana Pregla o hčerkini filozofiji, zgražanju odraslih in o tem, kako lepo se je učiti.

 

 

očetje, družina, otroci
Preberite tudi