Otrok, najlepši izdelek

Martin Starič o tem, kako očetovstvo doživljajo zapriseženi inženirji.

Ne glede na famo o nosečnosti in starševstvu se je dogajanje okrog bodočega naraščaja pri meni začelo precej pred Aleksandrino zanositvijo. Skupno življenje, ki je bilo do trenutka pogovora o otrocih tako lep romantičen preplet individualnih želja, potreb in hobijev dveh oseb, se je potem hipoma spremenilo in dobilo drugačen pomen, tudi cilj. Moje romantično razmerje z Aleksandro je lep čas obstalo in ostalo, odnos in zahteve do vseh drugih reči v življenju, ki niso otroci, pa so se močno spremenili.

In tako je Aleksandra zanosila

»Breaking the news to everybody« – razen do mene nekako ni prišlo. Ni se mi vtisnilo. S svojim razumskim delom (kar je kar večji del mene) sem poskušal ovrednotiti in postaviti to dogajanje v perspektivo, tako da ga bom lahko razčlenil od zunaj.

 

Seveda je čas medtem neusmiljeno tekel in tudi trebuh je bil zmeraj večji. Sledil je zame največji šok – hormonalna sprememba pri Aleksandri na celi črti. Postala je druga osebnost, jaz pa sem temu kljuboval z ratiem v roki (ki ga je seveda odpihnilo brez večjih težav).

 

Ko gledam nazaj (neupoštevajoč selektivni spomin), je bila nosečnost zelo vesel, ljubezniv in prizanesljiv čas, tudi kar se tiče seksualnega življenja, razen nekaj nespretnosti z velikanskim trebuhom. To obdobje je zajemalo veliko skrbi in nege Aleksandre. Če vprašate njo, sem bil sicer zmeraj v službi. Verjetno res. Sam sem se, obratno, počutil vseprisotnega. Prav ta občutek s povečanim zanimanjem za Aleksandro, njeno nosečnost in to, kar še prihaja, me je pripeljal daleč stran od moje racionalne narave in mi predstavil nov svet. Pa ne mislim zateklih nog, strij, velikih obrokov, premajhnih kabrioletov … In prišle so nove skrbi.

 

Nosečnost ni končno stanje

Med izbiranjem in urejanjem novega stanovanja ter med vrsto pregledov pri ginekologu se mi je lepega dne utrnilo spoznanje, da nosečnost ni končno stanje in da bo Aleksandra nekega dne dejansko rodila. Poskušal sem si predstavljati, kako bo vse skupaj potekalo, kaj bom počel. Dogodke sem konstruiral s pomočjo vseh hollywoodskih scenarijev, ki so se mi nabrali v spominu: kako bom Aleksandro odpeljal v porodnišnico, kje bom parkiral ...

 

Pogovor z babico v šoli za starše je bil zelo zabaven in poučen. A zapomnil sem si le, da med porodom ne smem biti pijan. Glede na moje skromne pivske navade to nikakor ne bi smel biti problem.

 

Zadnji dopust

Zadnjič sva odšla na dopust kot par brez otrok. Bil sem sila nervozen. Ker se življenje oziroma aktivnosti hitro prilagajajo fizičnemu stanju in zmožnostim, sva za dopustovanje izbrala Švico. Posrečena izbira.

 

Hrana ni bila samo obupna, tudi zelo malo je je bilo in tisto malo za zelo veliko denarja, Aleksandrine potrebe pa so bile neizmerljive. Kakor koli uspešno ali ne je bilo polnjenje njenega trebuha, sva le izkusila razne omejitve, kaj se z nosečnico sme in kaj ne, kar je dobra vaja za to, kaj se z otroki sme in kaj ne.

 

Zdaj zdaj

V službi sem imel normalen dan. Prejel sem sto telefonskih klicev, ne samo z njihovo količino, tudi z vsebino je bilo vse narobe. A med njimi sem dobil tudi ključni telefonski klic:

 

»Bila sem na pregledu v porodnišnici in so me kar zadržali, pravijo, da mora biti zdaj zdaj.«

 

Ničesar več nisem slišal. Skočil sem v avto, doma pa v kovček zložil, kar je bilo na predloženem spisku. Aleksandri stvari seveda ni uspelo lepo pripraviti (vse le ni šlo čisto galantno). Prišel sem v porodnišnico, hitro hitro. Dvigalo je šlo prepočasi, stopnice sem preskakoval in nato zagledal Aleksandro. Čisto mirna je ležala v postelji, s trebuhom in nasmehom. Tisti večer ni bilo akcije in sem lepo odšel domov sam, čisto izčrpan in razočaran.

 

Naslednji dan sem seveda lepo zaspal, moj telefon je imel izpraznjeno baterijo, in ko sem se prebudil, me je spreletel vesoljni srh. »Vse si zamudil,« mi je žugalo nekje od zgoraj. Še telefon s prazno baterijo sem skupaj z zajtrkom vrgel v avto in se vrnil v porodnišnico. Olajšanje: Aleksandra še ni rodila.

 

Porod!

Od poroda mi je najbolj ostalo v spominu, da nisem vedel, kako in kam naj se dam, da česa ne pohodim, da nisem čemu preblizu in drugemu predaleč.

 

Naj govorim ali ne?

 

Je vse ob pravem času ali ne?

 

Kam z vsem tem časom (porod je trajal sedem ur)?

 

Po mojem bi najbolj pomagalo, če bi se v trenutkih, ko ni bilo popadkov, pogovarjal z Aleksandro in ne poskušal razumeti vsega tega, kar se ji je dogajalo. Samo spremljati bi moral dogajanje ter ji poskušati olajšati vse napore in bolečine. Ko se nama je rojeval drugi sin, mi je šlo absolutno bolje.

Zdelo se mi je, da je že vse do konca napeto in da bo Aleksandro vsak trenutek razneslo, ko sta le prišli dve babici, malo pogledali in najavili, da bo šlo zdaj zares. Ko vidiš nekoga, ki rojevanje očitno res obvlada, in ko začne biti malo krvavo – za vse telesne stvari imam grozno slab želodec –, se vprašaš, kakšen smisel ima dejstvo, da poskušaš ostati v porodni sobi. To misleč sem se mimo vseh aparatur, stojal, cevi in mizic začel plaziti proti vratom porodne sobe. Na mojo srečo (ne vem, če bi me v tistem trenutku Aleksandra sploh opazila) me je pri tem početju zasačila ena od babic in mi strogo ukazala, naj ga ne biksam, lepo sedem in dam mir.

 

In nato se je rodil moj prvi otrok

V življenju sem naredil veliko stvari, ki se jih da videti in otipati, a tako lepe do tistega trenutka še nisem videl ne držal v svojih rokah. Tudi pri drugorojencu ni bil ta občutek nič manj izrazit. V primerjavi s tem so vsi drugi dosežki tako nesmiselni, daleč, odveč in trivialni, da nikomur ne svetujem, da ta veletrenutek – rojstvo otroka – izpusti. Rojstvi mojih dveh sinov sta bila edina trenutka v življenju, v katerih je bilo prisotno samo veselje.

 

To malo bitje, ki je dihalo, se premikalo in oglašalo je končno tudi res končalo v mojih rokah, nepripravljenih in nesposobnih storiti kar koli v zvezi s tem, kar se je znašlo v njih. Pogled na Aleksandro je bil fenomenalen. Ta punca, izmučena ženska, preznojena in nasmejana do ušes, je bila zame najlepše, najprijetnejše bitje na svetu.

 

Rutinske zadeve

Po porodu se pričnejo bolj ali manj rutinske zadeve (odstranjevanje posteljice, umivanje, vpis otroka, dodelitev zapestnice ...), a nisem mogel odvrniti pogleda od otroka in Aleksandre. Po nekaj urah (ne spomnim se dobro, koliko) sem odšel domov tako vesel in hkrati tako sam. V porodnišnici je ostalo vse, kar je bilo lepega.

 

Nekaj dni po porodu sta Aleksandra in Aleksander prišla domov v majhno, slabo pospravljeno stanovanje (navkljub mojim akcijam in trudu). Kosilo je bilo seveda napačno. Aleksandra ima močno voljo, zato svoji (kaj šele moji) mami ni pustila, da bi prišla blizu temu majhnemu stvoru. Tako sem se moral znajti precej sam. Sila nerodno. Ni mi bilo jasno, kaj naj primem, česa ne, kje so stvari, ki jih potrebujem, po katere moram iti še v trgovino.

 

Zdi se mi, da sem do obiska babice že nekaj znal. Vse to z novorojencem in Aleksandro, ki je komaj hodila, jo je vse bolelo, je dojila in se manj ukvarjala z menoj, mi je vzbujalo nov in čuden občutek. Po novem Aleksandra ni pospravljala za seboj, ni mogla skuhati, potrebovala je pomoč pri vstajanju. Precej je bilo treba prežvečiti.

 

Otroček pa spi, joka, sesa mleko, pa spi in sesa ... Mislim, da se ga prve dni nisem mogel nagledati, predvsem ko je Aleksandra spala, sem gledal, kako diha in se premika, kaj več pa si z njim nisem upal početi.

 

Imel sem težave s previjanjem. Mislil sem, da se bo pri tem dete zlomilo, kar se ni zgodilo.

 

In imel sem težave s kopanjem (tudi to sem preživel).

 

In z umivanjem prvih zob (nisem jih odlomil).

 

In verjetno še s čim.

 

Pri tem je otrok rasel in vse bolj dojemal svet okoli sebe. Jaz pa sem hodil v službo in se pozno vračal. A veselje ob komunikaciji, ki je bila vsak dan intenzivnejša, je bilo neizmerno in zmeraj večje.

 

Če sem čisto iskren, se slabo spominjam neprespanih noči. Bile so, a niso bile neznosne. Spominjam se samo, da sem veliko hodil po stanovanju z otrokoma v rokah in jima veliko pel, da sem imel pekoče bolečine v rokah od nošnje, a ju nisem hotel izpustiti. Če bi še enkrat zajokala, bi se namreč sam brezkompromisno sesedel. Spominjam se bujenj sredi noči in Aleksandrinih opozoril, naj pazim, kako spim, da ne pomendram dojenčka.

 

In spominjam se vprašanj, če se mi zdi, da mali normalno diha.

 

Se mu je podrl kupček?

 

Ali se davi in podobno?

 

Vse smo nekako pretuhtali in preživeli.

 

Pri drugem otroku je bilo precej drugače

Aleksander je ob Konstantinovem rojstvu imel štiri leta. Potreboval je veliko pozornosti in razlage ob vsem dogajanju. Vprašal me je recimo, kdaj bomo Konstantina nesli nazaj v porodnišnico.

 

Ob rojstvu drugega otroka je bilo z Aleksandro in menoj zelo podobno kot prvič, a ni šlo tako zelo gladko. Konstantin je iz porodnišnice prišel z zlatenico in zlomljeno ključnico, tako da sta se z mamico hitro vrnila nazaj. Z Aleksandrom sva ju pričakovala, a služba me je takrat zahtevala več kot celega. Moj fokus na celotno dogajanje ni bil popoln, kar še danes obžalujem. Po vseh še enkrat neprespanih nočeh, vseh ugotavljanjih, ali dojenček diha, in previjanjih se z Aleksandro na žalost nisva več našla.

 

Otroka pa zadovoljno rasteta in še vedno se sprašujem, kako je mogoče, da sem oče, kako mi to sploh uspeva peljati dalje in predvsem kako vem, kaj je prav in kaj ni, zakaj mislim, da se odločam pravilno.

 

A zaenkrat oba sinova hodita, govorita, pišeta, računata, se igrata in družita. Nagajata in spita, se smejita ter bosta vedno Aleksandrina in moja sinova. Najlepša.

 

Bodoči očetje, preberite še zapis Klemna Bučana, ki piše o nenačrtovani nosečnosti in življenju z dojenčkom.

 

Postal bom očka

Od moških za moške

Prenesite

 

očetje, družina, otroci
Preberite tudi