Družina
Šola, nujno zlo?
AVGUST 2017 | čas branja:
Zadnja sprememba: 09. 11. 2018 ob 11:14:08
Zbrali so nas v šolski telovadnici. Vonj obrabljenega parketa je prebudil limbični sistem v mojih možganih in v hipu sem se preselil nekaj let nazaj. V množici otrok sem iskal svojega sina. Čez tri dni bo star šest let. Čez nekaj minut ga bodo poklicali po imenu in postavili v eno od nastajajočih skupin. Moj otrok je od tega trenutka naprej šolar. Še ne šestletni fantič, ki zvečer ne more zaspati brez svoje ljube plišaste igrače. V tistem hipu sem se zavedel, da ga prepuščam v roke velikega sistema, ki mu pravimo šola.
Odhod otroka v šolo je ena večjih prelomnic
Čez en mesec bo minilo šest let od zgoraj opisanega dogodka, ki ga očitno ne bom nikoli pozabil. Odhod otroka v šolo je ena večjih prelomnic tako v razvoju otroka kot v odnosu in družinskem razmerju.
Seveda je sistem posegel v ta odnos že v vrtcu. A tam je vendarle nekoliko drugače. Tam je osnova vzgoje igra in, če nimate res smole z vrtcem ali vzgojiteljico, pride otrok iz te ustanove relativno nepoškodovan.
Šola je druga zgodba. Tam gre zares.
Verjetnost poškodb je precej večja. Tudi fizičnih, a v tem primeru seveda ne mislim na te. Šola je pač nujno zlo.
Nekoč, v davnih časih, je bila največja in edina šola življenje samo. Potem smo se nekje vmes odločili, da bodo to vlogo prevzele institucije, ki jim pravimo šole, in v njih ljudje, ki so končali ustrezne šole in so postavljeni za učitelje. In ko je naš malček star šest let, po novem niti ne nujno toliko, ga dobesedno oddamo v vzgojo tej instituciji. Kaj pa potem?
Prava šola je dom
Najprej se pomirimo. Večji del otrokove osebnosti, tam nekje do 95 %, je, kot trdijo antropologi, oblikovan do otrokovega petega leta. Nekateri psihologi menijo celo, da je vsega bolj ali manj konec že pri dopolnjenih treh letih.
Ko oddamo otroka v šolo, torej večje škode ne more biti – tja vstopi s tako rekoč vsemi osebnostnimi lastnostmi, ki ga bodo v prihodnjih letih oblikovale v odraslo osebo. Toda to še zdaleč ne pomeni, da smo svoje opravili. Ravno nasprotno.
Takrat se šele zares začne. Prava šola je in bo ostal dom. Če prepustimo izobrazbo otroka šoli, bo otrok slabo izobražen, četudi bodo ocene kazale drugače.
V neki raziskavi pred leti so na primer ugotovili, da najbolj uspešni otroci na nacionalnih testih preverjanja niso (samo) tisti, ki prihajajo iz najbolj urejenih družin, z višjimi dohodki in nadpovprečno izobrazbo (kar je seveda v 80 % primerov povezano), temveč tudi tisti, ki redno obedujejo v družinskem krogu.
Pogovor v družinskem krogu, zbranem za mizo ob skupnem obedu, je neprecenljiv. Zato se trudim, če je le mogoče, da to počnemo čim večkrat. To so učne ure, ki so vredne več, kot vse šole skupaj.
Odnos do šole vidim kot nekakšen krizni menedžment
Gre za spretno menedžiranje tistega, kar otrok izve in doživi v šoli, in tistega, kar ga doma učimo sami.
V šoli otroke učijo stvari, ki so predpisane. Ker je vsak otrok zase nekaj posebnega, učenje pa je skupinsko, je jasno, da se nobena šola ne more posvetiti otroku tako, kot se mu lahko mi, njegovi starši. Pogosto se zgodi, da se tudi sami ne strinjamo s pristopi, ki jih uporabljajo.
Zato pravim, da je šola nujno zlo
Čeprav se pogosto strinjamo z otrokom, ko pride v konflikt z učiteljem ali učno snovjo, ne smemo pri tem poseči v avtoriteto, ki jo predstavlja učitelj. Kar je nemalokrat zelo težko, namreč, dati otroku njegov »prav«, ne da bi pri tem zmanjšali avtoriteto učitelja.
Če se zgodi slednje, bo imel otrok več težav kot koristi. Zato je to včasih res podobno upravljanju situacij v kriznih razmerah.
Bolj kot učitelji, pa me včasih vznemirijo starši. Tisti, ki so do svojih otrok preveč zaščitniški. Tisti, ki učiteljem grozijo z odvetniki. Tisti, ki namesto otrok delajo domače naloge. Tisti, ki verjamejo, da je njihov otrok najboljši med vsemi in si zato zasluži posebno pozornost. Tisti, ki verjamejo, da so pametnejši od učiteljev. Tisti, ki svojim otrokom vsiljujejo lastne neuresničene ambicije. Tisti, ki skozi otrokovo šolanje rešujejo nerazrešene frustracije iz njihovih šolskih dni. Tisti, ki govorijo v prvi osebi množine, »jutri pišemo matematiko«. Takšnih staršev je vedno več in zaradi njih pogosteje sočustvujem z učitelji, četudi ti niso vedno to, kar bi si sami želeli, da bi bili. Idealne šole pač ni.
Ne glede na to, da smo se nekje vmes odločili, da bomo otroke učili v šolah, verjamem, da je največja šola še vedno življenje samo. Zato me danes ni strah dne, ko bo šla v šolo naslednja. Ker je v edini pravi šoli že, odkar se je rodila.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
