O očetih s sinovi ter očetih in sinovih

Maske so dol. Psihiater in psihoterapevt, dr. med. Lan Novak je končno videl samega sebe.

Po dolgoletnem, desetletja pravzaprav, plezanju družbene, akademske, poklicne lestvice, po vsaj tako dolgem negovanju družinskih, prijateljskih, ljubezenskih odnosov, po še daljšem skrbnem samo-izpopolnjevanju, se nekega jutra zbudim.

Natančneje, zbudim se v trpniku. Torej, zbujen sem. Vodi me očetovski prainstinkt, grem k viru vsega dobrega in zla in mu začnem menjati plenico. Izkaže se, da je drek spet enkrat presegel vse meje. Plenice namreč. Po hrbtu vse navzgor do vratu. In moj jutranji ritual spet ne bosta kava in cajtng, ampak drek in dretje. V obupu zavpijem, kot ranjena zver:

 

»&%$#$%&$%&, kako sem v življenju lahko postal menjalec dreka!”

 

Morda ni bilo naključje, da tega apela ni slišala mati otroka, temveč moja mati. Takrat je bila namreč na obisku. Ki naj bi morda zame imela čudodelno besedo v rokavu. Ja, evo, kaj naj rečem, to je očitno raven te moje očetovske izpovedi. Medtem, ko naj bi opisoval najlepše človeško čudo, plod edine resnične kozmične sile – ljubezni, začnem z drekom in jamranjem lastni mami.

 

Tok misli, tok driske, divje pretakanje endorfinov in nasilno premikanje dotedanjih navidezno neomajnih konstelacij. 

 

Najbolj čarobna stvar na svetu in gnus. 

 

Svetla prihodnost in gomazeč strah.

 

Brezpogojna ljubezen in srdit gnev.

 

Zalimana dvojica in naenkrat sveta trojica. 

 

Toda, sprva nezdružljiva nasprotja, počasi postajajo čedalje bolj jasna slika. Slika vesoljnega bitja. Prvič. Pretreslo me je to, da je on zdaj zares tukaj. Drugič. On zares obstaja. Tretjič. Ni več moja predstava o njem, niti ni več »to ima pa mamici, to ima po očku«. Je on kot bistveno on, v vsej svoji protočlovečnosti in popolnosti. 

 

Potem pride končno visceralen občutek dotlej medlega spoznanja, da morda pa se svet ne vrti le in samo okrog mene. Občutek, ki je izjemno osvobajajoč. Približa me ženi, mami, njemu in vsem drugim, ki jih ljubim.

 

Kaskada dobrote se nadaljuje, on se vidno razvija, napreduje iz dneva v dan, iz minute v minuto. Vzajemno čudenje je čudovito, kot bi oba prvič v življenju skupaj odkrivala to silo čudenja.

 

Kot novorojeni oče neskončno občudujem svojo ženo. To prelepo mlado mati, njeno brezpogojno ljubezen vsem mukam navkljub. Hočem njeno telo, ampak vem, da se mu moram le počasi ponovno približati, medtem ko on s suverenim pogledom monopolizira joške. Premikanje, pretakanje, zlivanje, raztapljanje dosedanjih prepričanj in konstelacij čedalje bolj cenim, ker vem, da vodijo v rojstvo novih, neodkritih, bogatejših struktur.

 

Za jungovsko persono oz. masko ni t. i. pravi obraz, ki ga po odstranitvi maske vidijo drugi. Temveč je zrcalo, v katerem naj bi sprevideli samega sebe. Otrok se mi zdi zrcalo in prizma hkrati, ki ti pokaže, kako si včasih zgubljen ali beden. Pokaže, kako hitro to samo-izpopolnjevanje postane blodnja in kako svet nikakor ni samoumeven. Razloži, kaj pomeni ljubezen in kako hodimo skupaj po tej poti, zato da se lahko čudenje nadaljuje.

 

Na začetku sem govoril, da ga vzamem s sabo. Govoril sem, da grem z njim, ko sva kam šla. Potem pa, precej nenadoma pravzaprav, sem se zavedal, da danes pa greva midva. On in jaz. Oče in sin. Frenda. Mi trije geng, najinim in našim dogodivščinam naproti.

 

Bodoči očetje, preberite si še porodni potopis Klemna Bučarja z naslovom Meni malo zamuja.

 

Postal bom očka

Od moških za moške

Prenesite

očetje, družina, otroci
Preberite tudi