Družina
Otrok, moja največja zmaga
JUNIJ 2017 | čas branja:
Zadnja sprememba: 23. 11. 2020 ob 10:08:28
Le kaj imata skupnega Rok Marguč in Klemen Bauer? Jasno, oba sta olimpijca in vrhunska zimska športnika. Prvi tekmuje s snežno desko, drugi pa s tekaškimi smučmi in puško na hrbtu. Druži pa ju še nekaj – oba sta očeta.
Rok je leta 2017 postal oče mali Zali, medtem ko ima Klemen še nekoliko daljši starševski staž. Skupaj s svojima življenjskima sopotnicama sta z nami med drugim delila, kako sta se pripravljala na starševstvo in kako se znajdeta v očetovski vlogi, ter razložila svoj pogled na vzgojo, varnost in prihodnost otrok.
Kliknite na fotografijo in si oglejte galerijo s trenutki iz vsakdana družine Marguč. (Foto: Aleš Rosa)
Rok in njegova žena Tina sta svoje vtise o starševstvu z nami delila na lep sončen dan v celjskem parku, kjer družina tudi sicer rada preživlja svoj prosti čas. Med drugim sta povedala, da imata v posebej lepem spominu predvsem vroč avgustovski večer, ko sta ugotovila, da bosta postala starša svoji Zali.
Veselje in sladke skrbi
»Štirinajst dni, preden sva ugotovila, da bova dobila prvorojenca, sva bila še na morju. Počutila sem se slabo, veliko sem spala, bila sem nekoliko razdražena. Ko sva prišla domov, je Rok odšel na priprave na Roglo, jaz pa sem naredila test nosečnosti. Bilo je nekoliko nepričakovano, a veselje zato ni bilo nič manjše,« pove Tina.
»Čeprav otroka nisva načrtovala, so bili prvi občutki odlični. Dvomov in skrbi o tem, ali sva pripravljena in ali bova dobra starša, ni bilo. Pojavili so se zgolj sladke skrbi, pričakovanja in misel na to, kdaj bova otroka lahko prvič prijela v roke,« jo je dopolnil Rok.
Sijoča in lepa nosečnica
Skrivnost sta obdržala zase približno tri mesece, ko sta naposled z novico razveselila tudi svoje najbližje.
Ko so minili trije meseci, pa sta se tudi na starševstvo začela bolj pripravljati. Najprej sta poskrbela za sobo, posteljo in previjalno mizo. »To je eno od lepših obdobij v življenju, mine pa še prehitro,« pravi Tina, ki ji je Rok med nosečnostjo vseskozi pomagal in bil v oporo.
»Poznam dosti ljudi, ki si še pred porodom izberejo babice, ki s pari sodelujejo že v času nosečnosti, a sama se nisva odločila za to,« je dejal Rok, ki je leta 2013 postal svetovni prvak v paralelnem veleslalomu.
»Manj je včasih tudi več, vedela sva, da bova vseeno pripravljena, ko bo napočil čas za porod. Moram pa tudi priznati, da sem imela kar lepo nosečnost, počutila sem se dobro,« ga je dopolnila žena.
Za mnoge nosečnice pravijo, da kar sijejo od sreče in lepote. To je opazil tudi Rok in Tini, kot je potrdila tudi sama, med nosečnostjo namenil veliko komplimentov.
Kam po nasvete?
Za izkušnje in nasvete sta se največkrat obrnila na svoje starše, čeprav vesta, da so se časi in s tem tudi načini vzgoje malce spremenili.
»Pri pripravi na novorojenko je pomagalo, da sva bila že prej kot stric in teta obkrožena z otroki. Veliko sva spraševala tudi starše, kakšna sva bila sama kot dojenčka. Pomagali pa so tudi prijatelji, ki so postali starši malo pred nama,« zatrdita.
Dan D
Mnogi mladi starši dan poroda opisujejo kot zelo razburljiv in dinamičen, a pri Margučevih je minil v precej bolj umirjenem vzdušju.
»Ko je prišel čas, sva bila skupaj, bila sva pripravljena,« povesta.
»Zanimivo je bilo, da se je tudi babica, ki je skrbela za Tino, pisala Marguč. Tako smo bili v porodni sobi vsi z enakim priimkom,« pove Rok. Pri porodu, ki je minil brez zapletov, je bil ob svoji ženi, čeprav so ga nekateri prijatelji s svojimi izkušnjami kar prestrašili.
»Iskreno moram priznati, da v življenju verjetno nikoli ne bi mogel biti zdravnik. Po navadi rečejo, da imajo pri porodu celo več težav z moškimi kot z ženskami, ki jih po tem dogodku še bolj spoštujem. Ko mi sedaj kondicijski trener reče, da moram ponoviti vaje do maksimuma svojih zmožnosti, vem, da imam prav zaradi tega dogodka še kar nekaj rezerve. Vsekakor mi ni žal, da sem bil zraven, ko je na svet prijokala Zala, Tina se je zelo dobro držala,« še pove.
Četrta članica družine Marguč
Svoji punčki sta zakonca Marguč nadela ime Zala, potem ko sta najprej naredila seznam z 20 predlogi, ki sta jih nato sčasoma izločala.
Pri Margučevih pa je še en polnopravni član družine, ki na novorojenko ni prav nič ljubosumen – navihani pes Marley.
»Na Zalo se je zelo hitro navadil. Tudi sicer ima zelo rad otroke in najbrž že nestrpno čaka trenutek, ko bo tudi Zala dovolj stara, da mu bo lahko metala žogice,« pove Tina.
Mirna prva noč in razburljiva prihodnost
Rok in Tina se prav dobro spominjata prve noči, ko sta novorojenko pripeljala domov. »Minila je povsem mirno, vsi smo bili utrujeni, tudi najmlajša. Ugotovila sva, da jo uspava predvsem sesalec. Samo aktivirava ga in Zala se že mirno pogrezne v sen.«
Tina in Rok pa se veselita razburljivega obdobja s hčerko, ki ju čaka. »Jasno je, da se še učiva in privajava na starševsko vlogo. Lahko pa rečem, da je starševstvo zagotovo najboljša služba na svetu,« sklene Rok.
Kliknite na fotografijo in si oglejte galerijo s trenutki iz vsakdana družine Bauer. (Foto: Aleš Rosa)
Starševstvo pa imata za najlepšo službo na svetu tudi Klemen Bauer in njegova partnerka Neža Kovač.
Tako, kot si narediš
»Nikoli ne veš, kakšen bo otrok po značaju, lahko pa mu daš čim boljše smernice, vzgojo in oporo ter upaš na najboljše. A starševstvo je lažje od začetnih pričakovanj,« kot iz topa izstreli partnerka biatlonca Klemna Bauerja. Klemen se ji nasmehne, jo začudeno pogleda in jo napol za šalo, napol zares vpraša: »A sedaj je pa kar naenkrat lažje?«
»Da, ker je preprosto, sploh če si ne otežuješ življenja in ne zapletaš stvari,« mu odvrne.
Klemen se s svojo partnerko deloma strinja. »Menim, da se vse odvija po začetnih pričakovanjih. Je pa res, da si že na začetku nisem predstavljal, da bi bilo posebej težko, pa tudi ne, da bi bilo povsem enostavno. Odvisno, kako si narediš. Midva se trudiva, da imava še vedno tisto svojo črto, a na prvem mestu je, jasno, Aksel,« razloži svetlolasi biatlonec.
Ob prihodu v njihovo hišo v Ihanu, razpotegnjenem naselju v občini Domžale, v trenutku postane jasno, da je Aksel res vedno in povsod v središču dogajanja. »Mami, mami, ati, ati, poglejta,« odmeva po kuhinji in dnevni sobi vsakič, ko se domisli česa novega oziroma se igra s svojimi igračami.
Starševske vloge
Na vprašanje o tem, kako imata razdeljeni vlogi pri vzgoji otroka in kako se usklajujeta, Klemen jasno odgovori: »Mi smo družina!«
»Mislim, da se zelo dobro dopolnjujeva. Vlog nimava ločenih, tudi pri previjanju jih nisva imela. Povsem spontano je, za Aksla poskrbi tisti, ki je v danem trenutku ob njem,« nadaljuje Klemen.
»Zjutraj se vsi zbudimo okoli 7. ure, nato pa jaz pred treningom Aksla pospremim v vrtec in grem okoli 16. ure ponj,« razloži Klemen.
Zanašata se predvsem – nase
Ko otrok začne uvajati svoj ritem spanja in hranjenja, se mladi starši znajdejo tudi pred dilemo, kdaj se strogo ravnati po navodilih ali priročnikih za vzgojo, kdaj pa se prepustiti lastnim občutkom in ritmu malčkov.
A v družini Bauer-Kovač tovrstnih priročnikov ne boste našli. Starša se raje zanašata predvsem na lastno znanje pa tudi izkušnje, ki jih dobivata od prijateljev in družine.
Neži je bila med nosečnostjo v največjo oporo predvsem njena sestrična, ki ima pol leta starejšega otroka, in ji je še vedno, nasvete pa si izmenjuje tudi z drugimi prijateljicami, ki so dobile naraščaj v približno istem obdobju.
In kje je očetovske nasvete pridobival Klemen? »Kar sproti sem se učil, tako je najbolje,« razloži. Pogled na njegov pristen odnos z Akslom pa razkriva, da je slovenski biatlonec zelo dober očetovski samouk.
Prioritete se spremenijo
Klemen med vlogo očeta in vlogo športnika vidi veliko podobnosti, ki jih med seboj koristno povezuje. »Vsak trening skušam čim bolje izkoristiti, enako pa tudi čas, ki ostane za družino,« je jasen Klemen in upa, da se bo to poznalo tudi na rezultatih.
»Aksel naju je naučil predvsem to, da ni nič pomembnejšega kot to, da smo zdravi in srečni. Ne gledaš več samo nase, življenjske prioritete se korenito spremenijo,« se strinjata partnerja.
S kombijem po svetu
Dobitnik srebrne medalje v biatlonski mešani štafeti na svetovnem prvenstvu v biatlonu v Ruhpoldingu leta 2012 ima, jasno, precej natrpan urnik treningov. Veliko je zdoma, a zato toliko bolj ceni čas, ko so vsi doma – skupaj.
»Mi nismo povsem običajna družina, že zaradi narave mojega dela. Že pred sinovim rojstvom je bil prosti čas zelo relativna stvar, tudi zdaj velikih sprememb praktično ni, razen tega, da je z nama sedaj Aksel, cilji pa so prilagojeni njemu,« pove Klemen. Takrat mu s svojimi spomini na družinske dogodivščine nenadoma v besedo skoči mali Aksel, bodoči planinec ali biatlonec: »Bil sem na Slivnici v čarovniški jami pa dvakrat sem se že peljal z letalom!« Prvikrat že z osmimi meseci.
Svoj prosti čas najraje preživljajo aktivno, v naravi, na morju, kamor se odpravijo s kombijem. Tako lahko vsako noč prespijo kje drugje.
Varnost – doma in na prostem
Klemen in Neža pa poleg aktivnega načina preživljanja prostega časa posebno pozornost namenjata tudi varnosti: tako doma, v hiši, kot tudi, ko se z otrokom odpravita v zunanji svet, na pot.
»Ob Akslovih prvih korakih sva na primer poskrbela za zaščito električne vtičnice, stopnišča, ostrih robov in ograjic,« zatrdita.
Njun največji strah za Aksla je cesta, saj je njihova hiša tik ob njej, na kar ga vseskozi opozarjata. »Drugače je na primer na bližnjem travniku, kjer sva povsem brez skrbi. Jaz pravim, da mora otrok tudi pasti, četudi po svoji krivdi. Le tako se bo kasneje znal tudi pobrati. Vse to je del odraščanja. Na nekatere reči lahko vplivaš, na nekatere pač ne,« pove Klemen.
Del njunih misli o varnosti pa je, podobno kot pri zakoncih Marguč, že usmerjen tudi v prihodnost – da poskrbita za finančno varnost otroka, če se kateremu od njiju kaj zgodi. »To zagotovo sodi med tiste reči, na katere lahko vplivava, saj se nesreče lahko zgodijo kadar koli,« zaključita.