Tako pravi stroka in tako kažejo izkušnje. »Narobe je otroka prezgodaj vključevati samo v en šport. Za njegov razvoj je bistveno, da mu omogočimo raznovrstne športne dejavnosti. Ne glede na to, ali ga vključimo v plavalni, košarkarski ali atletski klub, mora biti vadba za otroke pravzaprav precej enaka, sestavljena iz desetih ali petnajstih različnih dejavnosti, ki otroku zagotavljajo dovolj široko gibalno podkovanost,« svetuje dr. Branko Škof, profesor športne vzgoje s Fakultete za šport. Hkrati pa staršem odsvetuje, da otroke vključujejo v programe, usmerjene predvsem v tekmovalnost. Ta namreč vedno pripelje do ozke, enosmerne vadbe, ki pa ne podpira optimalnega fizičnega, psihosocialnega in čustvenega razvoja otroka.

Prezgodnja tekmovalnost škodi

Pri tem je skrb, da bo morebiten športni potencial našega potomca prepoznan prepozno, odveč. Dr. Škof opozarja, da je korelacija med hitrim ukvarjanjem z ozko usmerjenim športom in poznejšimi vrhunskimi rezultati zelo negativna. To pomeni, da tisti otroci, ki prehitro začnejo specialno trenirati, pozneje ne dosegajo uspehov na visoki tekmovalni ravni, četudi imajo potencial. Ker začnejo trenirati in tekmovati prezgodaj, se zasitijo in pozneje, ko bi treningi res morali postati zahtevni, zanje nimajo več motivacije. Druga temna plat prehitre športne specializacije pa so poškodbe, ki nastanejo zaradi izkoriščanja biološkega potenciala mladostnikov, še preden je ta res do konca razvit. Zato je ravno široka športna aktivnost najboljši temelj za poznejšo uresničitev nadpovprečnega športnega talenta.

Od namiznega tenisa do deskanja

Tudi Žan Košir, deskar na snegu, ki je na zadnjih olimpijskih igrah Sloveniji prinesel srebrno in bronasto medaljo, je na desko prvič stopil šele pri dvanajstih letih. Na prvo tekmovanje se je prijavil dve leti pozneje in zmagal. Takrat je začutil željo po tekmovanju na visoki ravni, začel resno trenirati in se počasi prebil na mednarodno sceno. Vendar pa deskanje ni bilo njegova prva športna izkušnja. Žan izhaja iz športne družine, zato je bil šport del njihovega vsakdanjika. Poleti je plaval, igral tenis, obiskoval hribe, pozimi smučal, se sankal in tekel na smučeh. S prijatelji se je skoraj vsak dan podil po vasi, po vstopu v šolo pa je šport vključil tudi v svoje popoldanske krožke. Do enajstega leta je treniral namizni tenis, ko je ta zanj postal preveč monoton, se je dve leti kalil v atletiki. Kraljica športa ga je naučila samodiscipline in samostojnosti, vendar pa v atletiki ni dosegal opaznih rezultatov in je zato izgubil voljo zanjo. Šele po vseh teh športnih izkušnjah se je poskusil v deskanju, ki mu je pisano na kožo in v katerem je danes med najboljšimi v svetu.

Žan Košir se je poskusil v številnih športnih disciplinah, preden je pri dvanajstih prvič stopil na desko in začutil željo po tekmovanju na visoki ravni.

Šport naj postane navada

Študije Svetovne zdravstvene organizacije priporočajo, naj se otrok giblje vsaj eno uro na dan. To je ideal, ki bi se mu morali čim bolj približati. Žal te standarde v Sloveniji dosega le približno 60 odstotkov desetletnikov in samo še 30 odstotkov petnajstletnikov. Slovenski otroci se torej ne gibljejo toliko, kot bi bilo primerno in zdravo. Kakšen odnos do športa bo otrok razvil, pa je v veliki meri odvisno od staršev. Za otroka je namreč potreba po gibanju naravna, in če živi v družini, v kateri je šport del življenja, je zelo velika verjetnost, da ga bo ponotranjil tudi sam. Morda v drugačni obliki kot njegovi starši, a zagotovo bo šport zanj postal navada, ki jo bo z veseljem gojil vse življenje. In natanko to, pravi dr. Škof, je bistvo športa – da postane sredstvo za bolj zdravo in kakovostnejše življenje.

Otrok naj se giblje vsaj eno uro na dan, je priporočilo, ki ga dosega le približno 60 odstotkov desetletnikov in samo še 30 odstotkov petnajstletnikov v Sloveniji