Družina
Si tudi ti 'sebična' mama?
MAREC 2018 | čas branja:
Zadnja sprememba: 09. 11. 2018 ob 11:14:39
'Kako si lahko to privoščiš? Se ti ne zdi sebično?' mi je nekega dne v pogovoru zabrusila kolegica potem, ko sem ji povedala, da si vsak dan vzamem vsaj eno uro zase in počnem nekaj za svojo dušo (pa čeprav to pomeni, da ležim na kavču in gledam v zrak) ter da tedensko obiskujem vodeno plesno vadbo, ki se včasih podaljša v neskončen klepet s prijateljicami. Naj pojasnim, zakaj se mi zdi prav, da sem sebična mama.
Sem res sebična mama?
Njen komentar me je za trenutek spravil iz tira in v meni obudil tiste stare dvome in občutek krivde, da se ne posvečam dovolj otrokoma, da me doma čaka še kup opranega perila, da bi lahko zvečer še kaj naredila za službo …
A v hipu sem se spet zbrala in streznila ob spominu, da sem še ne tako zelo dolgo nazaj tudi sama razmišljala podobno kot ona in kam me je to pripeljalo.
Jaz nisem moje delo
V sebi sem namreč dolgo nosila prepričanje, da sem vredna toliko, kot je vredno moje delo. In dela je bilo v podjetju, ki ga vodiva skupaj s partnerjem, vedno dovolj, saj so bili naročniki z nami zadovoljni in so nas radi priporočali. Jaz pa nisem znala in zmogla reči ne.
Težava je bila tudi ta, da nisem dovolj zaupala sodelavcem, vse sem hotela imeti pod kontrolo.
Nič drugače ni bilo doma. Tudi med igro z otrokoma sem v glavi premlevala projekte, razgovore z naročniki …
Nisem bila vajena delati NIČ. Misliti na NIČ. Preprosto nisem znala odklopiti.
Komu koristim
Moj življenjski partner me je opazoval in opozarjal, mi skušal odpreti oči, a ga nisem slišala. Nisem razumela, kaj vidi v športu, v teku, v kolesarjenju. To se mi je zdela čista izguba časa.
Postajala sem zoprna, zagrenjena in izčrpana, to pa se je odražalo tudi v odnosih z mojimi najbližjimi.
Postala sem oseba, kakršna nisem želela biti, dokler se zaradi preobremenjenosti nisem zrušila.
Čas za spremembe
Počutila sem se ujeto. Priznala sem si, da takšnega tempa ne zmorem več, niti si ga ne želim. Komu namreč s tem koristim? Sebi? Očitno ne, saj je začelo trpeti moje zdravje.
Otrokoma? Ne, razrvana in vzkipljiva nisem bila zgled dobre mame.
Partnerju? Na srečo me ima dovolj rad, da je prenašal vse vzpone in padce, pri tem pa mi vedno stal ob strani.
Podjetju? Ne, saj sem izgubila strast in motivacijo.
Odgovor je bil preprost: nikomur.
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem spregledala, da sem dvajset let dajala prednost drugim, svoje potrebe pa tlačila globoko v sebi.
Dobra mama sem lahko le, če je dobro meni
Danes vem, da jaz nisem le moje delo. Da sem mnogo več kot to. Da sem tudi ljubeča mama, partnerka, prijateljica, zaupnica, hčerka …
No, v bistvi je čisto dovolj, da samo SEM.
A zato, da bi lahko bila takšna, kot sem, rabim kvalitetno 'gorivo':
- potrebujem čas zase,
- potrebujem sprostitev,
- potrebujem klepet s prijateljicami,
- potrebujem čas za svoje hobije,
- moram včasih reči 'NE' …
Sem zato sebična? Sem sebična takrat, ko svoje potrebe postavim pred potrebe drugih? Sem sebična, ko rečem komu NE? Sem sebična, ko postavim meje drugim, da zaščitim sebe?
Če je to sebičnost, potem se pod njo rada podpišem. Ja, rada sem 'sebična' mama.
Si tudi ti 'sebična mama'?
Morda pa je skrajni čas, da to postaneš tudi ti in sebe postaviš na prvo mesto.
Verjemi: če želiš dobro poskrbeti za svojo družino, moraš najprej dobro poskrbeti zase.
'Kam greš, mama?' se oglasi nežen glasek medtem, ko se pri vratih oblačim.
'Plesat,' odgovorim, se ji nasmehnem. 'Ti pa hitro v posteljo.'
Pobožam in poljubim jo na čelo, medtem se priteče poslovit še mali mojster. Zadovoljno mi pomahata, ko stopim skozi vrata in se ozrem proti njima.
Zaprem za seboj, njuna obrazka se nalepita na steklo na vratih. Vem, da me opazujeta, ko stopam po stopnicah proti avtu. In vem tudi, da bo njun očka poskrbel za to, da bosta že trdno spala, ko se bom vrnila nazaj polna nove pozitivne energije.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
