Tri pupe, hudič in malo tolažbe

Štirje nasveti Martina Jezerška. O toleranci. Peti, šesti in sedmi nasvet pa, da bo vse v redu.

Sem Martin, mož in tata dveh pup. Čeprav sem odraščal med Gorenjsko in Ljubljano, sem se oženil s Primorko, postal tata dveh pup. In čeprav sem odraščal v povsem moški družbi kot eden od štirih bratov, sedaj živim v povsem ženski družbi pup – Deane, Olivie in Gabi.

Lepo mi je, srečen sem. Vsi smo zdravi. V (ožji in širši) družini imamo odlične odnose, oba z ženo sva ustvarila uspešno kariero in še vedno najdeva čas zase.

 

Ampak ne bom lagal.

 

Zadnja leta so preklemansko naporna. V nekaj letih sem od brezskrbnega študija in dela v tujini prišel v obdobje neskončnega sprejemanja kompromisov, obvladovanja (njenih) neobvladljivih čustev ter (njunih) nerazumljivih napadov tečnobe in trme. Sam sem daleč od popolnega, ampak ženske so (včasih) hudič in jaz imam okoli sebe tri. Vse tri in vsako posebej obožujem, ljubim in nobene ne zamenjam za nič na svetu. Vsaka posebej me napolnjuje, mi daje smisel življenja in pije kri. 

 

To je moja zgodba o lepotah in tegobah življenja mladega očeta, ki skuša živeti v ravnovesju zakona, starševstva, kariere, lastnega zasebnega življenja in izpolnjevati pričakovanja svojega največjega kritika – samega sebe. 

 

Nikoli nisem okoli sebe prenesel ljudi, ki so modrovali, kako se bo vse spremenilo, ko bova dobila otroka. Z Deano sva preživela že marsikaj. Pravzaprav sva skupaj odraščala. Ko sva postala par, sem imel komaj 19 let (ona nekaj več). Takoj sva začela živeti skupaj, skupaj sva se preselila v tujino, vmes izkusila ljubezen na daljavo in vse druge stereotipne preizkušnje parov, ki naj bi pokazale, ali dva sta za skupaj. Vse sva preživela z lahkoto in zato sem tudi prvega otroka pričakoval – z lahkoto. 

 

Nosečnost z mojega vidika ni bila nič posebnega (Deana se ne bi strinjala). Vse je šlo po planu. Zdravniki so rok poroda postavili okrog 20. maja in konec aprila sem se še brezskrbno odpravil na službeno pot v Milano, kjer smo odpirali pomemben projekt za podjetje, ki ga vodimo skupaj z mojimi tremi brati. Otvoritev je stekla kot po maslu, in kot se za takšno priložnost spodobi, smo z ekipo sodelavcev dogodek bogato proslavili (beri zapili) v bližnjem pubu.

 

Naslednje jutro nekaj pred šesto uro pa je nekje na Slovenskem primorju med obiskom pri starših Deani odtekla voda. Seveda je imel moj telefon takrat prazno baterijo, tako kot telefoni mojih bratov. In tako si je Deana pot v porodnišnico zapomnila predvsem po iskanju načina, kako mi povedati, da se je začelo. Ker imam kul ženo, mi prazne baterije ni zamerila.

 

Ampak vseeno, dragi bodoči tata, (nasvet številka 1) med nosečnostjo je polna baterija telefona tvoj najboljši prijatelj.

 

Deana mi je nekako sporočila, da naj se takoj spravim v avto in pridem domov. V nedeljo, 3. maja 2015, zjutraj sem podrl hitrostni rekord v vožnji med Milanom in porodnišnico v Šempetru pri Novi Gorici. To ni bila le najhitrejša, ampak tudi najbolj čustvena vožnja v mojem življenju. V prepletu solz sreče in upanja, da ne bom zamudil rojstva svojega prvega otroka, sem pritiskal na plin kot še nikoli v življenju. Seveda sem hkrati skušal biti kar se da previden in kljub veliki hitrosti sem varno in brez prask prispel na cilj v manj kot treh urah. Še zdaj mi ni jasno, zakaj nisem dobil nobene kazni za prehitro vožnjo. S parkirišča sem sprintal v porodnišnico v veri, da bom ujel zadnje trenutke poroda, in če verjamete ali ne, na porod sem čakal še osem ur.

 

Nasvet številka 2: stvari se običajno ne odvijajo hitro, zato raje vozi počasi in varno.

 

In tako se je začelo tisto obdobje. Priznam, vse skupaj sem podcenjeval in prvo leto starševstva je bilo za najino zvezo težko kot še nobeno do tedaj. Verjetno se kdo ne strinja z mano, saj sta vsaka zveza in vsak začetek starševstva drugačna. Ampak govorim resno. Za naju je bila ljubezen na daljavo v primerjavi s prvim letom starševstva mala malica. 

 

Življenje se nama je postavilo na glavo. V roke sva dobila otroka, ki je povsem nebogljen, njegovo preživetje je odvisno od mame in malo od očeta. Povrhu vsega se je najina Olivia odločila, da ne bo sprejela dude in se ne bo naučila jesti po steklenički. Tako je bilo njeno preživetje prve mesece povsem odvisno od Deane ter njene leve in desne dojke.

 

Spreleti me, ko pomislim na dan, ko je Deana zaradi alergijske reakcije noč preživela v bolnišnici. Doma sem ostal z nekajmesečnim kričečim dojenčkom, lačnim, a hkrati nesposobnim hraniti se sam. In seveda sem bil preponosen, da situacije ne bi obvladoval sam, da bi poklical na pomoč. Vendarle sem kul oče, ki ne jamra. Zato sem hčerkico hranil po kapljicah, ki mi jih je med jokom izpljuvala nazaj v obraz, vse dokler se ni zjutraj domov vrnila Deana. 

 

In ker nebogljen otrok še ni dovolj, je Deana postala vulkan čustev. Potrebovala je mojo oporo in čas, da spremembo ponotranji. Sprva sem to razumel, a sčasoma postal nestrpen, hotel sem življenje spraviti v stare tire, od Deane sem pričakoval preveč. Hotel sem, da spet postane brezskrbna Deana iz študentskih časov, da se čim prej spet ukvarja s športom, da je kar čez noč kul mama, ki materinstvo oddela z levo roko in brez skrbi. Bil sem kreten in dolgo nisem dojel svojih napak.

 

Nasvet številka 3: ženske po porodu potrebujejo svoj čas in partnerjevo bližino, zato od njih ne pričakujte preveč.

 

Morda ne bodo nikoli več povsem takšne, kot so bile pred porodom, ampak to je del življenja, skozi katerega se vsi spreminjamo. V Deano se nisem zaljubil (samo) zaradi seksi zadnjice in čvrstih prsi. Zaljubil sem se v njene vrednote in te ostajajo enake vse življenje.

 

Kakor koli že, počasi je težko obdobje minilo. Deana je postala čustveno dokaj stabilna, Olivia me je počasi začela dojemati kot očeta, in ko se mi je prvič nasmehnila, se prvič stisnila k meni in me prvič poklicala tata, je bilo vse poplačano.

 

Biti oče je najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Kmalu sva se z Deano odločila za drugega otroka. V tihem pričakovanju, da bo drugi otrok fantek, se nama je rodila punčka Gabi in od takrat sem blažen med ženami.

 

Vse (razen poroda) je bilo v drugo lažje. Naučil sem se, da so dojenčki precej trpežni ter da moram Deani dati pravo ravnovesje čustvene opore in racionalne brce. Tudi Deana se je naučila, da potrebujem svoj prostor in svoje baterije polnim drugače kot ona. Kljub občasnim čustvenim izgredom sva poiskala svoje ravnovesje. 

 

Takrat pa … Na rednem zdravstvenem pregledu je zdravnica opazila, da ima Gabi prevelik obseg glave glede na svojo starost. Ko sem slišal to novico, sem seveda v roke vzel telefon in poguglal, kaj bi to lahko bilo. Naredil sem napako, kajti vsi možni scenariji na Googlu so bili v tistem trenutku slabi. Naslednjih nekaj ur in dni sva bila z Deano na vrtiljaku čustev, ki ga ne želim več doživeti in ga ne privoščim nikomur. 

 

Diagnoza hidrocefalus je zahtevala nujno možgansko operacijo, ki se je srečno iztekla. Neskončno hvaležen sem, da je zdravnica opazila nenavadnost in da živimo v stoletju, ko lahko kirurg v možgane štirimesečnega dojenčka vstavi drenažo, pod kožo pa zmontira reducirni ventil in skoraj meter cevi, ki možgansko tekočino odvaja v trebuh.

 

Kapo dol, doktor!

 

Neskončno hvaležen sem, da je Gabi danes povsem običajna deklica, ki se niti ne zaveda, kakšno preizkušnjo je že doživela in česa vsega me je naučila. Hidrocefalus se je zgodil hitro, nepričakovano in me naučil, da je zdravje največ, kar lahko dobiš v življenju.

 

Zato, dragi moj bodoči tata, (nasvet številka 4) ob različnih simptomih ne guglaj vseh mogočih otroških bolezni, ne kompliciraj, ampak pelji otroka k zdravniku in zaupaj strokovnjakom.

 

Pred kratkim je minilo štiri leta od Olivijinega rojstva in dve leti od Gabijine operacije. Vsaka preizkušnja je bila drugačna, a obe sta me zaznamovali.

 

Imeti otroka ni hec!

 

Vsak, ki vozi avto, mora opraviti vrsto preizkusov, da dobi dovoljenje za vožnjo. Otroka pa lahko naredi vsak in nihče ne potrebuje dovoljenja.

 

Naučil sem se, da ni pametno podcenjevati situacij, da ni pametno prehitro obsojati različnih družinskih zgodb ter da verjetno (skoraj) vsi pari in starši naredimo vse, kar znamo in zmoremo, za dobro svoje zveze in svojih otrok.

 

In danes moji pupi nista več nebogljeni dojenčici. Sta prekleto pametni in dobro poznata moje šibke točke ter vsak dan preizkušata meje potrpljenja svojih staršev. In vsak dan z Deano delava vse, kar znava in zmoreva, vse v dobri veri, da je to najboljše, kar hčerki lahko dobita. In seveda včasih zmanjka potrpljenja in energije. In seveda ne znava vsega in seveda imava na nekatere stvari različne poglede. Ampak nekako se svet vrti naprej.

 

Ko se mi moji pupi nasmehneta, se stisneta k meni in me pokličeta tata, je poplačano vse. 

 

Nasveti številka 5, 6 in 7: ne skrbi; dokler ni težav, se z njimi ne ukvarjaj.

 

Vse bo v redu. 

 

Preberite tudi Zelo resen priročnik za bodoče očke, v 4 korakih, ki ga je ustvaril medijski raziskovalec in svetovalec Andraž Zorko.

 

očetje, družina, otroci
Preberite tudi