Družina
Vzgoja otrok v prometu: Dober zgled na vsakem koraku
AVGUST 2017 | čas branja:
Zadnja sprememba: 03. 01. 2020 ob 09:42:24
Bodite iskreni. Ali se ustavite pri rdeči luči na semaforju, če je cesta popolnoma prazna, in počakate na zeleno? Ali se pripnete z varnostnim pasom, če se peljete samo tristo metrov? In ali striktno vozite po omejitvah, tudi kadar se vam res mudi?
Upamo, da ste na vsa vprašanja odgovorili z da, še posebej, če so z vami vaši mladi nadobudneži. Naš zgled je namreč otrokov najboljši učitelj, nedoslednost pri varnih načinih ravnanja v prometu pa največja napaka, ki jo delajo starši. To potrjujeta tudi Eva Podgorelec, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, in Mateja Košir, profesorica razrednega pouka, ki sta razložili, kaj je glede prometne varnosti sposoben dojeti otrok v posameznem obdobju in kako naj ga pravilno pripravljamo na varen samostojen vstop v svet prometa.
Starost 2–3 leta: Začetek prometne vzgoje
Otroke začnemo vsakodnevno seznanjati s prometno varnostjo in nekaterimi elementi v prometu, kot so na primer prevozna sredstva, luči na semaforju, varnostni pas …. To počnemo z igro, pesmicami ali slikanicami s prometno vsebino.
Za pogovor z otrokom o prometni varnosti izkoristimo vsak sprehod oziroma vsako priložnost na cesti. Moramo pa vedeti, da v tem obdobju otrok nikakor ni sposoben razumeti nobenega pravila varnega vedenja v prometu.
Starost 4–6 let: Razpravljanje o konkretnih situacijah
Med četrtim in šestim letom otrok že spoznava osnovna in bolj preprosta prometna pravila, vendar v realnih situacijah še vedno ni sposoben varno odreagirati. Se pa z otrokom v tej starosti lahko že več pogovarjamo o varnosti in z njim razpravljamo ob konkretnih prometnih situacijah.
Zelo pomembno je, da otroka pohvalimo, kadar se v prometu vede varno in pravilno, oziroma da mu razložimo, zakaj njegovo napačno ravnanje ni bilo ustrezno in kakšne bi bile lahko posledice. Na tak način se z otrokom pogovarjajmo tudi med igro s prevoznimi sredstvi, morda v ta namen celo skupaj izdelamo cesto in prometne znake. Tako bo otrok pravila usvojil na zabaven in neprisiljen način.
Pri varnem navajanju na promet pa sta v veliko pomoč tudi rumena rutka in kuža Pazi.
Starost 7–8 let: Prepoznavanje nekaterih prometnih znakov in pravil
V tem obdobju otroci že prepoznajo znake, pomembne za pešce in kolesarje, ter razumejo pomen vidnosti v prometu. Spoznavajo pravila varne hoje in varnega prečkanja ceste, vseeno pa ni nujno, da pravila že ozavestijo in jih v konkretnih situacijah tudi uporabijo.
To je obdobje, ko otrok potrebuje čim več izkušenj v prometu, da se z njimi postopoma navaja samostojnosti. Starši naj se zato z njim sprehajajo ob prometnih cestah in ga učijo pravil, tako z besedami kot z zgledom.
V tem obdobju otroka tudi začnemo navajati, da sam presodi, kdaj potrebuje kresničko ali odsevnik. Prav tako naj bo uporaba rumene rutice skrb prvošolčka, ne staršev.
Starost 9–10 let: Krepitev zavedanja o pomenu varnosti
V tej starosti otroci znajo razložiti pomen znakov, pomembnih za pešce in kolesarje, ter razumejo nevarnosti prometa v različnih vremenskih situacijah. Prav tako razumejo, da je nevarna udeležba v prometu pod vplivom alkohola, močnih zdravil ali mamil. In čeprav otroku še ne moremo stoodstotno zaupati, da bo svoje razumevanje tudi ustrezno uporabil, mu moramo začeti prepuščati odločitve, kako bo ravnal v prometnih situacijah, na primer na sprehodu ali na poti v šolo. Starši naj bodo pri tem opazovalci.
Z otrokom lahko tudi kritično opazujemo druge udeležence v prometu in se pogovarjamo o njihovem vedenju. V tem obdobju pri otroku namreč krepimo zavedanje, zakaj je varnost pomembna in kakšne so posledice neodgovornega ravnanja. To lahko podkrepimo tudi z ogledom kakšnega filma o tej temi.
Najpogostejše napake staršev
Poleg že omenjene največje napake, to je slabega zgleda, Podgorelčeva med starši opaža še neprimerno ustrahovanje otrok s policisti, namesto da bi jim jih predstavili kot tiste, ki skrbijo za varnost v prometu in so nam lahko tudi v pomoč.
Prav tako neumestno je razlagati otroku, da se je treba z varnostnim pasom pripeti zato, da nam policisti ne napišejo kazni, namesto da bi mu razložili nevarnosti, ki nam pretijo, če nismo pripeti.
Koširjeva pa staršem šolarjev svetuje še, da naj otrok ne vozijo vedno prav do šolskih vrat. Otrok naj postopoma spoznava svojo šolsko pot tudi kot pešec, ne samo kot opazovalec iz avta, če želimo, da postane samostojen udeleženec v prometu.
Želite prejemati takšne nasvete v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za mame: