Družina
Zimske radosti: Še dobro, da imamo smučanje!
JANUAR 2017 | čas branja:
Zadnja sprememba: 10. 12. 2018 ob 14:31:34
Zima res ni zame. Kljub idili, nad katero marsikdo vzdihuje. Recimo moji trije sinovi, ki zimske radosti naravnost obožujejo. Trideset stopinj gor ali dol, prav vseeno jim je. Važno, da dogaja.
Mene zima najprej spomni na mrzle noge, kratke dneve, rdeče nosove, prehlade, poledenele šipe, kidanje na vse zgodaj zjutraj in na kupe mokrih zimskih cunj, ki jih prekladam sem in tja. Poleg tega pozimi skoraj ne mine dan, da ne bi izgubili vsaj ene rokavice.
Hladnejše mesece sem samo enkrat preživela v kratkih hlačah na drugi polobli. Decembra sem jo pobrisala na toplo, vrnila sem se pa marca. Bilo je nepozabno. Škoda, ker tega ne morem kar vsako leto.
Edina punca v familiji
Pozimi se veselim samo smučanja. Pravzaprav je to edina zimska aktivnost, ki ni všeč samo meni, ampak vsej družini.
Pri fuzbalu in košarki si lahko še tako prizadevam, pa me nihče ne jemlje resno. Pravzaprav sem obupala že pred leti. Takrat enkrat, ko je bil najmlajši star tri leta in mi je enega za drugim zabil tri gole.
Pri smučanju smo si enakovredni. Fantje včasih celo povejo, da mami dobro smuča. Če si edina punca v familiji, veš, kaj to pomeni.
Od nekdaj sem si želela punčko. Pravzaprav sem imela za vse tri svoje fante konkreten načrt, da bodo punce. Danes živim in smučam s svojo moško bando, čeprav tega res nisem imela v načrtu. Super mi je z njimi, čeprav sem prepričana, da lahko da otrok, ki je istega spola kot ti, starševstvu še eno drugo dimenzijo. Ne vem, če tako menijo vse mame, ki imajo same fante.
Smučanje – naš šport
Še dobro, da vsi radi smučamo. To je edini šport, ki nas druži. Zato se ga trudimo gojiti, čeprav imamo z njim tudi kar nekaj težav.
Že pakiranje je stres. Smučarske krame je veliko, pa še ničesar ne smeš pozabiti.
Imamo približno 50 različnih stvari, ki jih je treba zbasati v avto, jih navleči nase in poskrbeti, da se v njih znajdejo tudi otroci. Da o sendvičih, termovkah s čajem in rezervnih gatah niti ne govorim.
Enkrat smo šli za nekaj dni na Pokljuko. Skoraj sem si že čestitala, da imamo tokrat res vse, kar potrebujemo, ko smo ugotovili, da je eden brez bunde. Ni pozabil baybladeov, ki so bili takrat popularni, ampak nekaj brez česar pozimi RES ne moreš. Pred odhodom je v avto sedel v samem puloverju. Meni se je zdelo še okej, saj jih sicer ves čas opozarjam, naj se med vožnjo slečejo. No, bunde ni pridno slekel, ampak jo je pustil na obešalniku v domači predsobi.
Zunaj pa minus deset.
Še dobro, da je imela receptorka v hotelu hčerko približno enakih dimenzij, jaz pa sina, ki je komaj opazil, da ima na sebi bundo z motivi iz risanke Frozen. Toliko o dekliških momentih v mojem življenju.
Ne gre čez noč
Smučanje je fajn, ampak se ga morajo otroci naučiti.
Nikoli jih nisva vpisala v tečaj angleščine, v smučarskega pa vsako leto, odkar so bili stari tri leta. Za naju je to investicija v družinsko življenje. Tuje jezike se bodo že sami naučili.
Se je pa ta smučarska socializacija vlekla v nedogled. Več kot deset let je trajalo, da se lahko končno spravimo na isti hrib in se brez pretresov vsi skupaj spustimo v dolino.
V tem res uživamo. Zunaj smo, ves dan športamo, na sedežnici pa tudi kakšno rečemo. Takrat še jaz ne sanjam o tem, da bi bil januar sredi poletja.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
