Na poti
Mladostnik in motor
AVGUST 2015 | čas branja:
Zadnja sprememba: 11. 12. 2018 ob 10:18:13
Na neki točki odraščanja se staršem lahko zgodi, da mladostnik izkaže željo imeti motor, torej moped ali skuter. Kaj zdaj? Bremena odločitve, ali otroku kupiti motor ali ne, vam ne moremo prevzeti. Lahko pa vam pomagamo razjasniti nekaj osnovnih vprašanj.
Najprej kolo
Predpogoj, da se pogovor o motorju sploh sme začeti je, da mladostnik odlično obvlada kolo na poligonu in v prometu. Naloga staršev je, da otroka pravočasno naučijo obvladati kolo. Recimo pri četrtem letu starosti, ko so otroške roke dovolj velike, da lahko stisnejo zavorni ročici.
Stranska, torej pomožna kolesca so potuha, ki dolgoročno pelje v nesrečo. Kolo ni stol, v zavoj se pelje z nagibanjem. Tega pa bočna kolesca ne dopuščajo. In otrok se sooči z nelogičnim vedenjem svojega prvega vozila.
Ko otrok zmore z biciklom gladko peljati slalom, oddrsniti z zadnjim kolesom med ostrim zaviranjem, peljati z eno iztegnjeno roko in ko je varen ter dovolj suveren v prometu, potem je zrel tudi za moped ali skuter.
Kakšen motor kupiti?
Skuter je za upravljanje najlažji, ker ima samodejno sklopko in brezstopenjski menjalnik. Obe zavorni ročici sta na krmilu kot pri biciklu. Ker je za vožnjo potrebnega manj ročnega znanja, ima mladi motorist več časa, da se osredotoča na gibanje prometa okoli sebe.
Klasičen moped, tak z menjalnikom in s sklopko, zahteva nekaj več spretnosti, a to spet ni nič posebnega. Le prva učna ura bo bolj zoprna.
Morda je pametno stopiti v korak s časom in mladostnika navdušiti za električno gnani moped?! Električni motorji so najlepše odzivni, dobro in enakomerno pospešujejo že iz zelo nizke hitrosti. Pri mopedu doseg električne baterije ni prepreka, saj vskladiščena električna energija z lahkoto pokriva sprotne potrebe. Hkrati pa voznika uči, da načrtuje, da je ekonomičen, da predvideva. To pa so kvalitete, ki pridejo v življenju vedno prav.
Kje se peljati?
Po veljavni zakonodaji morajo tudi mopedi, ki dosežejo največjo hitrost do 25 km/h, opraviti tehnični pregled in imeti registrsko tablico, voznik pa mora imeti čelado. To ni napačno, saj zavarovanje odgovornosti pomeni varnost. Sledljivost pa pride prav, če se zgodi kraja. Lahko vozijo po kolesarskih stezah, če teh ni, vozijo po desnem robu vozišča v smeri voženj, prepovedna pa je vožnja na območjih za pešce.
Na prometnih cestah pa so prepočasni. Kajti v Sloveniji je vozniška kultura žal še vedno prenizka, da bi večina zmogla sobivati s počasnim enoslednim vozilom. Tudi če dosegajo hitrosti 45 km/h in več, je to premalo za zelo prometne ceste, ko je na križiščih potrebno menjati vozne pasove. Ali ko je treba premagati klanec. Na kolesarsko stezo pa takšni mopedi ne smejo.
Kaj pa varnost?
Otroke vse preradi podcenjujemo in pozabljamo, da se hitro in intuitivno učijo. Nimajo pa izkušenj, ki bi jih opozarjale, da nevarnost prihaja iz različnih smeri. Pozitiven zgled staršev je dobrodošel. V prometu se mora vsak zavedati, da ljudje grešimo. Včasih se napake dogajajo iz neznanja, včasih iz lahkomiselnosti, včasih zaradi preobremenjenosti ali odsotnih misli.
Če starši vozijo v rdečo luč, telefonirajo med vožnjo, ne nakazujejo spremembe smeri, prečkajo cesto, kjer ni prehoda za pešce, in se nenehno jezijo na druge udeležence, so otrokom zelo trhel zgled.
Na takšni podlagi je težko graditi pričakovanja, da se bo otrok v prometu vedel odgovorno in neagresivno. In da bo preživel brez poškodb.
Vožnja kolesa ali mopeda predstavlja tveganje, ker voznik ni zaščiten s karoserijo. Vsaka napaka boli. In pušča na telesu posledice. To so dejstva. Zaščitna oprema (čelada, jopič s ščitniki, rokavice) le v določeni meri obvaruje pred poškodbami!
Starši svojega mladega voznika lahko učijo vedenja v prometu le, kadar so tudi sami dovolj dobri vozniki motorja! Če pa vožnje na dveh kolesih niso vešči, naj vzgojo raje prevzame inštruktor avtošole, kjer pripravljajo tudi na izpit za vožnjo motorja. Tu bo mladostnik dobil osnove – kar pa je še vedno premalo. Šele v šoli varne vožnje se mladi voznik spozna z mejnimi, kritičnimi situacijami.
Pravilnega reagiranja (zaviranje, pravilno gledanje itd.) se je treba naučiti s ponavljanjem. Ker na motorju, še posebej v mestu, največ štejeta tehnika in zbranost.
Šolanje nekaj malega stane. A naložba v varnost je vredna tega vložka. Kot zadnje, pa ne najmanj pomembno, pa je še dejstvo, da dovolj zgodnje seznanjanje s prometom olajša življenje v bolj zrelem obdobju.
