Na poti
Potovanja z motorjem: Pomisleki, če je cilj Nordkapp
JANUAR 2016 | čas branja:
Zadnja sprememba: 09. 11. 2018 ob 11:08:41
Motoristu rečeš Nordkapp. Tisti hip pozabi na razsodnost in zaplava na čustvih. Ja, seveda, Norveška je mitična, presunljivo lepa, a je kot vrtnica. Pot do lepote je trnova. Ceste ni nikoli konec. Tam tisoč kilometrov še ni razdalja! Zato morata biti tako človek kot motocikel v popolni kondiciji. Gume morajo biti nove, sicer boste med jeleni, borovnicami in fjordi iskali vulkanizerja, ki ga boste plačali v zlatu. Norveška je bogata država. Ljudje tam pa živijo dokaj skromno. Cene so visoke. Hrana je malce, no, posebna. Policisti so striktni in omejitve je treba spoštovati. Vse to – in seveda vremensko napoved – je treba upoštevati z vso resnostjo, preden se odločite, da uresničite svoj življenjski cilj.
Jah, na temo Nordkappa tudi sam nisem povsem nedolžen. Kakšnih sedem let bo že tega, kar sem zgodaj spomladi pogosto obsedel za pisalno mizo in listal že precej ofucan atlas Evrope (ja, ja, takšen papirnat, seveda, v velikosti šolskega zvezka). Tudi mene je nekako okužil Nordkapp. Prijatelj Primož je bil tam gor in mi je s poti prinesel spominek, elegantno tanek nožek z lesenim ročajem in v usnjenem etuiju, kot britev oster, odličen za odpiranje rib. Kadar sem zagledal tisti nožek, sem pred očmi videl fjorde. Pa me je vsakič bolj globoko dregnilo tja med pobalinske misli. Ali naj grem gor tudi sam?
Piko na odločitev so postavili naši domači. Drago in Olga sta že bila visoko gor na Norveškem, seveda z avtodomom. Mesec dni sta se klatila med fjordi. Ah, fotografije Lofotov so bile naravnost pravljične. Rjavordeče hiške z belimi obrobami so se zrcalile v kristalnem morju, v katerem so se ogledovali vrhovi gora in beli kopasti oblaki. Idealno. Pravljica. To je treba videti. Gremo!
Drago mi je enkrat ali dvakrat med mojim začrtovanjem možnih smeri sicer skušal nekaj povedati, a sem že imel svojo motoristično vizijo izleta, pa sem ga po moji slabi navadi nekako preglasil. Ah, se bom že po poti odločal, bomo videli, kako se na poti vreme pokaže. Najbolj pametno se mi je zdelo skočiti na Dansko, pa z ladjo čez morje v Oslo in gasa med fjorde. Bližje bi sicer bilo naravnost iz Helsinkov čez Finsko … ampak, ali ni na ravninah med jezerci prehitro dolgčas?
Ker se mi globoko ne ljubi več nabijati neskončnih in dolgočasnih kilometrov po nemških avtocestah na sever, pade odločitev za popoldanski avtovlak do Hamburga. Ni prav ekonomično, a predstavlja eleganten začetek in zagotovo tudi sproščujoč zaključek poti. Saj si lahko predstavljate, kako zna biti fajn po dolgem žuljenju riti stegnit telo na belih rjuhah … z zajtrkom v postelji. Ko je človek dovolj star, mu to pripada. Na poti tja sem na vlaku z glažem rdečega v roki prebiral zgodbe o Vikingih, trolih in ostalih severnjaških posebnostih.
Le ena noč je minila in že sem gledal Hamburg, pristanišče …
Čez dva tedna vožnje sem parkiral v kampu ob mestu Alesund, nekako na pol poti med Bergnom in Trondheimom. Mikalo me je videti ptiče na pečinah, lundije z velikimi oranžnimi kljuni, ker mi je o njih slikovito pripovedoval fotoreporter Živulovič. Tam v kampu, naslonjenem na čeri, sem med ogledovanjem avtokarte obujal mladostne spomine. Smrdelo, no, dišalo je po razkrajajočih algah, povsem enako kot svoje čase v Kopru pri Slavniku, kjer se je vse živo iz Semedele zlivalo v gostljavo morsko plitvino.
Takole nostalgičen in navdušen nad prepadno norveško obalo sem v poznem popoldnevu prigrizoval dimljenega škombra z začimbami, metal koščke glasnim galebom in ker nisem imel pri roki nobenega branja, sem čisto do konca razprl zemljevid in se malo poglobil … o, ti boga!
Od Osla čez Handangerviddo je bilo za menoj že ohoho poti, pol metra na zemljevidu. Ampak Lofoti in Nordkapp so bili pa še dva metra po zemljevidu višje, deset svetlobnih let stran. Isti hip Primožu pošljem SMS: »Jaz se tule okoli fjordov nikamor ne premaknem; kako si ti prišel do Nordkappa?« »Po 800 kilometrov na dan delaj, pa bo šlo,« mi odgovori.
800 na dan? Pa kaj si ti čisto nor! Jaz jih po 800 na dan, vsak dan 10 dni, lahko delam samo z avionom. Tule pa, med ogledovanjem gorskih jezer, ledeniških rečic, prepadnih fjordov in ob spoštovanju norveških hitrostnih omejitev pri najboljši volji naredim največ 300 kilometrov na dan … Do vrha ne bo šlo, ugotovim. Pa četudi le nekako zdržim vsaj do polarnega kroga, kdo bo to razdaljo odpeljal še nazaj? Drezam v garmina, ki trokira, in seštevam. Gor in dol naračunava za vsaj osem tisoč kilometrov. Uf.
Si sploh lahko predstavljate, koliko je osem tisoč kilometrov?
Pol dneva se voziš naokoli fjorda, da potem ugotoviš, da bi lahko čez pljunil … Hja, na Norveškem se kilometri zares počasi vrtijo. Tam sem se spomnil tistega nasveta, kako si izračunaš potreben čas za adaptacijo stanovanja: oceniš čas v dnevih, pomnožiš z dva in preideš v naslednjo časovno enoto … In naj dodam, da zgodnje poletno vreme sploh ni bilo slabo. Ampak če prav pomislim, sem bil vlažen prav vsak dan. Pa zeblo je tudi.
Ceste so spodobne, vendar nič posebnega. Če hočeš kaj videti, je treba zaviti k obalam, ampak potem se časovna komponenta še bolj nategne. In tudi to je treba upoštevati, da imajo Norvežani cestne zapore zaradi gradnje ali vzdrževanja cest. Včasih moraš kar obsedeti za nekaj ur, ker bi bila pot naokoli zagotovo daljša … in bi spet spulila nekaj denarja iz denarnice. Norveška ni poceni. Zares je najbolj modro, da sploh ne preračunavaš, kako stojiš na računu. Ko zmanjka v žepu, stopiš do bankomata, glavobol prihraniš za doma.
Tudi motoristi, ki sem jih srečeval na poti, niso dajali pričakovano srečnega vtisa
Norveška je res lahko presunljivo lepa, a kaj, ko so razdalje tako zelo velike. Večina se je ob koncu 700, 800 kilometrov dolgega dneva čisto po tiho zavlekla v vlažen šotorček ali najeto lesenjačo in dala popoln mir.
Poznam pa tudi takšne, ki so zares zmogli pripeljati čisto do konca, dotaknili so se onega betonskega podstavka in iz železnih profilov narejenega globusa na pečini, pa niso vedeli, ali je spredaj pred njimi siva stena ali je za meglico skrito morje. Hm?
Roko na srce, ali se komu res zdi smotrno dva tedna štepati po 800 kilometrov na dan po norveških podeželskih cestah na temperaturah, ki so tam poleti enake kot pri nas zgodaj spomladi? To čisto preprosto pomeni, da cel dan garaš kot črna živina in da ničesar ne vidiš. Če imaš pa malo smole z vremenom, ne vidiš ničesar niti na Nordkappu.
Norvežani so me zbadali, da je Sicilija tudi na skrajnem koncu Evrope in da je tam toplo in da kaj za boga nas vleče gor na Nordkapp. Hja, ne vem zakaj bi rinil ravno na Nordkapp. Vem pa, da je norveška obala prečudovita in da jo je treba videti.
Priznam. Jaz sem takrat v Alesundu dvignil belo zastavo in se odločil za časten umik na jug, mimo dolgočasnega Lillehammerja in naprej na Švedsko, domov. Za prmej, ko me bo prihodnjič odneslo tja na sever, bom vsaj do Lofotov letel. Tam pa sedem v najeti avtomobil in … in tako tudi vam svetujem. Razen, če greste z avtodomom in imate dva meseca časa. Pa računajte, da gor deset dekagramov češenj stane toliko, kot pri nas kilogram in pol.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
Ne prehitro! Za trenutek se ustavite in poskrbite, da ne zamudite novih strokovnih nasvetov samo za motoriste.
Vpišite svoj e-naslov in obveščali vas bomo o vsebinah iz sveta motociklizma.
