Tehnologija
Si bomo lahko pomagali z aplikacijami za sledenje stikov?
JUNIJ 2020 | čas branja:
Zadnja sprememba: 23. 06. 2020 ob 08:28:53
S povsem novim virusom prihajajo tudi novi tehnološki prijemi za boj proti njemu. Pred približno dvema mesecema se je začelo govoriti o aplikacijah za sledenje stikov in v nekaterih državah jih že uporabljajo. Zaenkrat med njimi še ni Slovenije.
Kaj so aplikacije za sledenje stikov?
Najprej je na mestu nekaj razlage, kaj na bi aplikacija za sledenje stikov sploh počela in kako naj bi se s pomočjo pametnih telefonov ubranili koronavirusa.
Osnovna ideja je v tem, da bi se pripomočki v naših žepih med seboj seznanjali s pomočjo tehnologije bluetooth, nato pa:
- shranjevali podatke, s katerimi telefoni oziroma njihovimi uporabniki smo bili v stiku,
- ali pa bi te podatke že takoj pošiljali na centralni strežnik.
O razliki med dvema pristopoma malce več kasneje.
Tako bi obstajala evidenca bližnjih srečanj, ne z imeni in priimki in vsaj v večini primerov tudi ne z lokacijami, temveč samo na osnovi unikatnih identifikacijskih številk mobilnikov.
Ko bi pri nekom potrdili okužbo z novim koronavirusom, bi to označili v aplikaciji, vsi telefoni v sistemu pa bi nekajkrat na dan preverjali podatke o okužbah. Ko bi posamezen telefon med »potrjenimi« našel oznako, ki jo pozna, bi uporabnik dobil obvestilo, da je bil enkrat v zadnjih dveh tednih v stiku z nekom, ki so mu potrdili okužbo. Tako bi lahko prejemnik obvestila ustrezno ukrepal – podrobno spremljal morebitne simptome, šel na testiranje, ostal doma, omejil srečevanja z drugimi ljudmi, mogoče opozoril še koga.
Aplikacije za sledenje stikov v osnovi niso namenjene sledenju lokacij, kjer smo »srečali virus«. Povedo zgolj to, da smo bili v bližini nekoga, pri komer so potrdili okužbo s Sars-Cov-2.
Težave z delovanjem tovrstnih aplikacij
Rahla težava je v sami tehnologiji, ki omogoča učinkovito delovanje tovrstnih aplikacij. Da se telefoni lahko sporazumejo po bluetoothu in si izmenjajo podatke, mora biti omogočen dostop na ravni operacijskega sistema ali pa mora aplikacija teči v ospredju in telefon ne sme imeti zaklenjenega zaslona.
Pred leti so namreč določene aplikacije, predvsem zaradi oglaševanja, »zlorabljale« tovrstno funkcionalnost bluetootha, zato sta jo Apple in Google v operacijskih sistemih iOS in Android omejila.
S programskim vmesnikom (API), ki sta ga zdaj dala na voljo, pa sta znova odprla možnost seznanjanja in izmenjevanja identifikacijskih oznak v ozadju (ko aplikacije ne uporabljamo aktivno in so telefoni v žepih oz. torbicah).
Vendar naj bi API lahko uporabljale zgolj zdravstvene aplikacije, ki jih bodo pripravile uradne institucije, po ena na državo.
Vseeno pa so se posamezne države odločile za drugačne rešitve, ne za opisano, ki sta jo družno ponudila Apple in Google.
V ozadju je največkrat nezaupanje do ameriških tehnoloških velikanov in želje po zbiranju določenih dodatnih podatkov. Tehnologija omenjene dvojice predvideva, da bi telefone uporabnikov zapuščala minimalna količina podatkov, v bistvu samo identifikacijske oznake tistih telefonov, pri katerih bi v aplikaciji potrdili okužbo. Prednost uporabe omenjenega programskega vmesnika je še v tem, da isto aplikacijo uporabljajo in se lahko navidezno rokujejo med seboj telefoni ne glede na operacijski sistem (Android ali iOS).
Okužbe v aplikaciji ne bi mogel javiti uporabnik sam, saj bi to lahko izkoriščali potencialni »šaljivci«, ampak bi za ta vnos potreboval še avtorizacijo zdravstvenega osebja.
Boj zbiranja podatkov
Pri aplikacijah, ne glede na tehnološko osnovo, to je način dostopanja do bluetootha ali kakšne druge tehnologije za seznanjanje telefonov, se je nekako razvil boj dveh načel (ne)zbiranja podatkov – centraliziranega in decentraliziranega.
Pri centraliziranem zbiranju bi telefoni vse podatke sproti pošiljali na centralni strežnik. Kdo bi imel dostop do njega, bi bilo od države do države različno, vsekakor pa je pri tem principu v ozadju želja po določeni obdelavi podatkov in vsaj opravljanju analiz (širjenja okužbe, epidemiološkega stanja v državi …), morda pa še po čem drugem.
Pri decentraliziranem pristopu bi podatki ostajali na telefonih, v bazo bi šle le informacije oziroma identifikacije s tistih naprav, kjer je v aplikaciji potrjena okužba. Vsi ostali pa bi le preverjali, ali se kateri podatek v osrednji bazi ujema z zapisi v shrambi na samem mobilniku.
Avstrijska aplikacija za sledenje stikov
Nekatere države, denimo Avstrija, Latvija in Velika Britanija, so aplikacije že vpeljale. Vsaj iz prve prihajajo tudi podatki o lepem številu namestitev, pri čemer pa večina strokovnjakov ocenjuje, da bi za resnično učinkovitost takega sistema obveščanja moralo zadevo uporabljati vsaj približno dve tretjini prebivalstva.
V zadnjih dneh so aplikacije uvedli še v Franciji, Italiji in Nemčiji.
Nemška aplikacija za sledenj stikov
Nemčija je sprva nameravala razviti centralizirano rešitev s svojo tehnološko osnovo, kasneje pa je raje prešla na uporabo osnove, ki sta jo zagotovila Apple in Google, ter v skladu s tem decentralizirano obravnavo podatkov.
Nemški CoronaApp, pri razvoju so sodelovali inštitut Robert Koch, tehnološko podjetje SAP in vodilni mobilni operater T-Mobile, bo deloval točno tako, kot sta si zamislili omenjeni ameriški podjetji. Pomagal bo posameznikom in hkrati ščitil njihovo zasebnost, kajti naključne identifikacijske številke telefona, ki se spremeni na približno pol ure, ni mogoče povezati z nobenim osebnim podatkom uporabnika, tudi ne z lokacijo ali čim drugim.
Večina držav, ki je vpeljala aplikacije za boj proti virusu, se je odločila za centraliziran pristop in svoje tehnološke rešitve, pri katerih so se skoraj brez izjem pojavile težave z zagotavljanjem nivoja učinkovitosti in nivoja zasebnosti.
Norveška aplikacija za sledenje stikov
Po drugi strani pa uradne institucije, zdravstveni sistem, epidemiologi in ostali, ki bi morda radi iz tega sistema pridobili kaj uporabnega, ne bi imeli nikakršnih dodatnih podatkov. Razen v primeru, kot je norveški, kjer je aplikacija SmitteStopp (»stop okužbi«) delovala na osnovi sledenja fizičnih lokacij oz. vzorcev premikanja uporabnikov.
Nacionalni inštitut za zdravje, ki je pripravil aplikacijo, je poudarjal, da podatke, ki so se stekali na centralni strežnik, striktno anonimizira. Vseeno pa je norveški informacijski pooblaščenec izdal mnenje, da gre za nesorazmeren poseg v zasebnost, še posebej ob upoštevanju dejstev, da je malo tako dnevnih okužb kot uporabnikov aplikacije. Slednjih je bilo približno 600 tisoč od skupno 5,4 milijona prebivalcev te skandinavske države, torej malo več kot deset odstotkov. Zaradi tega so delovanje aplikacije ta teden (začasno) ustavili, vse doslej zbrane podatke pa izbrisali.
Aplikacija za sledenje stikov v Sloveniji?
V Sloveniji aplikacije še nimamo, po dostopnih podatkih niti še ni končne odločitve o njenem razvoju in vpeljavi. Kot gre razumeti, si epidemiologi od nje želijo določene podatke, ki bi jim pomagali pri sledenju žarišč okužbe, toda po drugi strani se pojavljalo pomisleki glede zbiranja informacij in zagotavljanja ustavne pravice do zasebnosti.
Tako še ni dokončne opredelitve, na kakšni osnovi bi aplikacija delovala, čeprav se v zadnjem času govoru o prevzetju italijanskega ali nemškega pristopa, ki temeljita na programskem vmesniku Appla in Googla. Prav tako še ni dorečeno, katere podatke bi zbirala in dajala na voljo epidemiologom.
Aplikacija v taki obliki kot v omenjenih dveh državah namreč pretežno koristi posameznikom, če se zaradi tega bolj pazijo, da ne širijo morebitne okužbe.
Verjetno bo odločitev glede aplikacije padla čez poletje, dobili pa bi jo lahko jeseni.
Zakaj ni enotne aplikacije?
Na koncu si lahko zastavimo še vprašanje, zakaj se Evropska unija ni odločila za enotno aplikacijo, saj bi tako imela največ možnosti, da bi bila učinkovita. Še posebej poleti, ko bi srečevali tujce, ki bi prav tako lahko kasneje dobili pozitiven test.
Svetovna zdravstvena organizacija in Evropska komisija sta najprej zavzeli stališče, naj se vsaka država sama odloči glede razvoja in uvedbe aplikacije. Verjetno tudi zaradi varstva podatkov. Toda tik pred koncem naše redakcije je komisija objavila sporočilo, da so se države dogovorile za nabor tehničnih lastnosti, ki jih bodo upoštevale aplikacije za sledenje stikov.
To naj bi v praksi pomenilo, da si bodo lahko telefoni z različnimi aplikacijami (iz različnih držav) prav tako izmenjevali identifikacijske kode.
