Depresija: Bi jo prepoznali?

Depresija je ozdravljiva. Prepoznajte njene simptome.

Ko se vam pokvari avto, veste, da je najbolje poklicati asistenco in popravilo zaupati mehaniku, ki bo vedel, kako rešiti težavo. Podobno je pri bolezni. Če jo želite pozdraviti, morate prepoznati simptome, vzrok težave in si priznati bolezen, da jo lahko začnete zdraviti. A nekatere bolezni in motnje še vedno spremljajo predsodki, ki pogosto ovirajo obolele, da poiščejo pomoč. Ena izmed njih je tudi depresija, ki je, če je prepoznana, tudi ozdravljiva.

Depresija se s svojimi simptomi pogosto skriva za običajnimi, vsakodnevnimi življenjskimi situacijami, zato jo je tako težko prepoznati. Skoraj vsi kdaj občutimo pomanjkanje volje in energije, otožnost in pesimizem.

 

»Bistvo prepoznave depresije se skriva v trajanju teh občutij, njihovem ponavljanju in stopnjevanju, če niso zdravljena,« poudari psihiater doc. dr. Jure Bon, dr. med., ki se z depresijo srečuje v Centru za klinično psihiatrijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

 

»Jedrni simptomi depresije so dolgotrajna žalost in potrtost ter izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih smo nekoč uživali. Ta občutja pa brez opaznih prekinitev trajajo več kot 14 dni. To je osnova, ki jo iščemo, da lahko zanesljivo potrdimo prisotnost depresije.«

 

Depresija se pri moških izraža drugače kot pri ženskah

V večji ali manjši meri se pojavljajo občutja, ki so povezana z voljo – pomanjkanje volje, motivacije …, ki se jim lahko pridružijo tudi telesni in kognitivni simptomi. »Bolnik denimo poleg potrtosti in pomanjkanja užitka občuti še pomanjkanje volje, izjemno praznino, občutke krivde, utrujenosti, ničvrednosti, nemira in tesnobe ali otopelosti, pojavi se lahko opazna sprememba telesne teže (pridobivanje ali izguba kilogramov). Neredke so tudi težave s spanjem (nespečnost ali prekomerna količina spanja), koncentracijo in z zbranim razmišljanjem. Bolnikove misli so pogosto izrazito pesimistične, situacija se mu zdi brezizhodna, preplavljajo ga celo razmišljanja o samomoru.«

 

Depresija ima več obrazov. Simptomi bolezni se na izražajo pri vseh bolnikih enako.

 

Ni pa nujno, da bolnik doživlja vse simptome, niti ni nujno, da se ti pri vseh izražajo na enak način. Pri starejših ima depresija pogosto telesne simptome, ki neredko prikrijejo resnični izvor, saj je pešanje fizičnih moči pri starejših pričakovano. Vendarle pa obstaja tipična slika motnje, a se ta pri ženskah izraža bistveno bolj izrazito kot pri moških.

 

Dejavnik žalosti je lahko pri moških prikrit, saj jim vzgoja ali položaj v družbi pogosto preprečujeta, da bi čustvo izražali na enak način kot ženske. Te praviloma prej potožijo o svojih težavah in zato tudi prej pridejo do ustrezne pomoči. »Moški namesto žalosti močneje izražajo jezo in disforičnost – ko so obenem jezni, razdražljivi in potrti. Zato pri moških pogosteje opažamo višjo stopnjo agresivnega vedenja do sebe in drugih,« pove dr. Bon.

 

Mnogi simptome depresije predolgo zamenjujejo s povsem običajnimi življenjskimi razpoloženjskimi nihanji. Zgodnja prepoznava je zato bistvena, saj je znanstveno dokazano, da depresija vpliva na strukturo možganov. Torej, dlje časa ko ostaja nezdravljena, odpornejša postaja proti terapiji, in več je možnosti, da se ponovi, tudi če smo prvo epizodo uspešno pozdravili.

 

Sprejetje bolezni = pot navzgor

Sprejetje in priznanje depresije ter iskanje pomoči so za mnoge težki. Že zaradi narave bolezni imajo občutek manjvrednosti in krivde, zato se drugim težko zaupajo. Pri nekaterih je lahko prisoten tudi strah pred predsodki in morebitno diskriminacijo, ki je posledica družbene stigmatiziranosti duševnih motenj.

 

Ljudje se identificirajo s tem, kar znajo, vedo in razmišljajo. Možgane in mišljenje dojemajo kot svoje bistvo. Zato je misel na to, da bi jih nekaj oropa tega bistva, lahko strašljiva. »Predvsem bolniki, ki pred nastopom polno izražene depresije čutijo izrazito tesnobo, se bojijo, da bodo 'znoreli'. A pomembno je, da takoj ob nastopu motnje spoznajo, da je depresija le stanje, ki je lahko popolnoma ozdravljivo,« pojasni dr. Bon.

 

Depresija ne pomeni šibkosti značaja.

 

Ko oboleli in njegovi bližnji sprejmejo depresijo, so že na pol poti do uspešnega zaključka. »Depresija je motnja, ki je nikakor ne enačimo s šibkostjo značaja. Pogosteje nastane pri storilnostno naravnanih ljudeh, pri tistih, ki so izpostavljeni preveliki stopnji stresa, ljudeh z nekaterimi osebnostnimi potezami ali ljudeh, ki so dedno obremenjeni, torej so razpoloženjske motnje prisotne v družini. Bistveno pa je, da oboleli razume, da ena epizoda, naj bo še tako huda, ne pomeni, da se bo z depresijo boril vse življenje,« doda dr. Jure Bon.

 

Čim prej po pomoč

Izredno pomembno je, da se človek, ki začuti, da se z njim dogaja nekaj neobičajnega, čim prej zaupa nekomu, od katerega lahko pričakuje razumevanje, podporo in pomoč. Zaupnik mora njegova občutja vzeti resno in ga nikakor ne sme obsojati zaradi tega, kar se dogaja. Obolelemu naj ne prigovarja, naj se bolj potrudi, saj lahko to njegov občutek krivde le še poglobi.

 

Skupaj z njim se lahko loti aktivnosti, ki jih je ta pred boleznijo rad opravljal, saj se je k takim dejavnostim lažje spraviti, tudi če ni volje in užitka. Hkrati pa naj se zaupnik ne boji vprašati, ali ima oboleli samomorilne misli. S tem ga ne bo spodbudil k samodestruktivnim dejanjem, kar je pogost pomislek, ampak bo zelo verjetno pripomogel, da bo oboleli skozi pogovor občutil olajšanje.

 

Neobsojajoč pogovor obolelemu pogosto prinese olajšanje.

 

Pogosto je dovolj že, če zaupnik obolelemu pomaga najti ustrezno pomoč in ga spodbuja pri napredku ter mu pomaga pri prekinitvi socialnega umika, ki pogosto spremlja depresijo. Najbolje je, da se najprej obrne na svojega osebnega zdravnika, ki lahko v blažjih primerih ukrepa sam in mu svetuje, nadaljnje korake, kot je možnost psihoterapije in zdravljenja z zdravili.

 

Z novimi zdravili do boljših rezultatov

Diagnoza depresije namreč ne pomeni nujno uživanja tablet ali bolnišničnega zdravljenja. »Raziskave kažejo, da je lahko tudi psihoterapija podobno učinkovita kot zdravila. A če je depresija zelo izrazita in ima bolnik že spremenjeno mišljenje, ko vidi le črnino in brezizhodnost, je pogosto bolje, da se v zdravljenje vsaj v začetni fazi uvedejo antidepresivi. Ti simptome depresije ublažijo, pacient pa s tem pridobi več sposobnosti, da lahko sledi navodilom psihoterapevta. Poleg tega ponovno vidi tudi pozitivne vidike svojega življenja, česar med izrazito depresijo ne zmore.

 

Zdravljenje depresije ne pomeni nujno uživanja tablet ali bolnišničnega zdravljenja. Včasih je dovolj psihoterapija.

 

»Razlogov za predsodke glede uporabe zdravil ni. Nekoč so zdravniki ob depresiji v večji meri predpisovali pomirjevala, ki delujejo kratkoročno, dolgoročno pa stanje poslabšajo, saj povzročajo odvisnost in ne zdravijo jedrnih simptomov.

 

V zadnjih letih so pomirjevala v veliki meri zamenjala ena najvarnejših zdravil za duševne motnje nasploh, serotoninski antidepresivi, ki ne povzročajo nikakršnih odvisnosti in delujejo dolgoročneje,« pravi dr. Jure Bon.

 

Mala sprememba za pozitivne posledice

Eden največjih strahov obolelih je, da se bodo epizode depresije ponovile. Pri tem je bistvena razlika med pacienti, ki so zboleli zaradi nekega trenutnega stresnega dogodka (na primer smrti bližnjega, porušenega hormonalnega ravnovesja po porodu), in pacienti, ki so zboleli zaradi trajnih neugodnih življenjskih dejavnikov (okoliščin v službi in domačem okolju).

 

Stresni dogodek mine, medtem ko je vzorce dalj trajajoče situacije težko spremeniti čez noč. Dejavniki, ki jih ni mogoče odpraviti, pa depresijo vzdržujejo. Dr. Bon ocenjuje, da se depresija ponovi pri okoli polovici pacientov.

 

»Naučiti se moramo, da je treba tudi sebe postaviti v ospredje.« doc. dr. Jure Bon

 

»V času, ko je letvica pričakovanj nastavljena vse višje tako v službi (biti hitrejši, uspešnejši) kot tudi v družini (biti boljši starš in partner), je vendarle treba tudi sebe postaviti v ospredje. Psihoterapevti paciente, ki so ujeti v neskončni stresni situaciji, sistematično, a vztrajno usmerjajo v razmišljanje, ki je bolj značilno za pragmatične oziroma flegmatične osebnosti. Ti znajo brez boja v sebi postaviti meje in reči ne pretiranim zahtevam okolice, hkrati pa vedo, da se za dobro opravljeno delo ni treba gnati do zadnjega atoma moči. In verjetno najpomembnejše: vedo, da je čas za sproščujoče aktivnosti bistven za uravnoteženo in izpolnjujoče življenje,« pravi dr. Bon.

 

zdravje, preventiva, življenjsko zavarovanje