Zdravje
Hipohondrija
JUNIJ 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 02. 07. 2026 ob 12:11:51
Klinični primer
Spomnim se primera mlade ženske, ob kateri sem prvič pomislil na povezavo hipohondrije s pozornostjo. Že kot otrok in vse mladostniško obdobje je imela različne težave s svojim zdravjem, vendar se je hiponondrija zares razmahnila šele po rojstvu njenega prvega otroka. Sicer je živela v družini, kjer je bil oče umaknjen, ker je veliko delal, mama pa nikoli ni zares prekinila odnosa s svojo materjo in je živela še vedno bolj zanjo kakor za svojo družino.
Ko ji je bilo dve leti, se je rodila mlajša sestrica, kateri se je mama posvetila, ona pa je na nek način ostala sama in čustveno podhranjena. Zahvalila se je lahko samo svojim sposobnostim, da je končala fakulteto in si ustvarila družino neugodnim domačim razmeram navkljub.
Hipohondrija močno vpliva na kakovost življenja
Na pregled je prišla s tožbo, da si neprestano pregleduje dojke, ker jo kljub rednim pregledom pri ginekologu skrbi, da ima raka. Tisto leto je bila kar trikrat na mamografiji. Včasih sta se skrb oziroma strah pred zločestimi tvorbami preselila v trebuh, zaradi česar je naredila številne ultrazvočne preiskave, gastroskopijo in kolonoskopijo. Ko sva govorila o njenem življenju, se je zjokala in rekla, da nikomur ob njej ni zares mar zanjo; mož je postajal podoben njenemu očetu, odmikal se je in vse več delal. S svojo primarno družino oziroma z mamo je imela manj stikov, skrbela je za svojega sina. V ambulanto je prišla predvsem zato, ker je bila zaradi hipohondrije vedno manj učinkovita in je vedno težje skrbela tudi za otroka.
Pregledi v zdravniških ambulantah ter potrditev, da je zdrava, so na pacientko uplivali pomirjujoče.
Povedala je, da se nemir in tesnoba, povezana s strahom pred boleznimi, zmanjšata po pregledih v zdravniških ambulantah. Ko sva iskala vzroke blagodejnega vpliva ambulantnih pregledov na njeno počutje in občutek zdravja, je ugotovila, kako zelo jo pomiri potrditev, da je zdrava. Po drugi strani pa poudarjala, da se ji zdravniki in sestre posvetijo, da pri njih pride na vrsto, da jo jemljejo resno, vsaj prvič. Začela sva se pogovarjati o pozornosti. Ko je hodila k zdravnikom in je bila deležna njihove izredne pozornosti, ko so jo pregledovali, tipali, diagnosticirali, se z njo pogovarjali, jo spraševali o njej in se ukvarjali z njo, je dobila sicer samo njihovo profesionalno pozornost, pa vendar - pozornost.
Hipohondrija kot posledica pomanjkanja pozornosti
Še prej pa je njeno telo ustvarilo takšne vrste simptomatiko, hipohondrijo, da si je morala posvečati pozornost tudi sama. Bila je pozorna na občutke v svojem telesu, občutljivo je zaznavala vsakršne drobne spremembe in se tudi v svojih mislih čez mero ukvarjala s seboj. Kakor da je telo prepoznalo primanjkljaj pozornosti, ki je ni podarila niti sama sebi niti je ni prejela od svojih najbližjih. Telo je iz svoje modrosti spočelo takšne simptome, da je bila mlada mamica prisiljena priti na vrsto; najprej sama pri sebi preko hipohodnrije in potem še pri zdravnikih v samoplačniških ambulantah. Takrat sem prvič pomislil, da je pozornost morda celo telesna potreba …
Pomembno je, da si vzamemo tudi čas zase
Predlagal sem, naj toliko časa, toliko denarja, toliko energije, kolikor jih vloži v obiske različnih zdravnikov - kjer sicer dobi pozornost strokovnega osebja, a to pozornost tudi pošteno plača - sama začne vlagati v takšno vrsto pozornosti, kot njej ustreza; naj hodi k pedikerju, k maserju, k frizerju, v gledališče, naj teče, bere …, naj dela stvari, ki jih ima rada, ki jo osrečujejo in ji prinašajo zadovoljstvo.
Pot k ozdravitvi
Dogovorila sva se, da bo obveznosti, povezane z otrokom, v realnem obsegu prenesla tudi na partnerja in starše ter naredila ustrezen urnik, v katerega bo vsak dan umestila čas zase. Upoštevala je predlagane ukrepe, napisala spisek zanjo prijetnih aktivnosti, ki ji prinašajo veselje in zadovoljstvo, umestila te aktivnosti v svoj urnik, ki se ga je držala in vsak dan pridno poskrbela, da je prišla tudi sama na vrsto. Ko je sama sebi polnila košare za pozornost s tako imenovano pozitivno pozornostjo, telesu ni bilo več potrebno izražati motnje: po dobrem mesecu odgovornega in zavzetega dela je hipohondrija povsem prešla.
Takšnih primerov sem imel v svoji praksi veliko. Lahko rečem, da simptomatika hipohondrije po dobrih dveh mesecih rednega opravljanja nalog za ustrezno skrb zase in ukvarjanja s prijetnimi aktivnostmi v veliki večini povsem izzveni ali pa se klinična slika vsaj pomembno izboljša. Če torej svoje košare za pozornost sami polnimo s pozitivno pozornostjo, z dejanji ljubeče naklonjenosti do nas samih, modrosti telesa ni potrebno manifestirati motenj negativne pozornosti.
