Epidemija slabega sluha

Začetne izgube sluha se redko zavedamo, pravi Aleš Matos, dr. med, specialist otorinolaringologije iz ambulante Grošelj–Matos. »Marsikdo poroča, da se mu zdi, da sliši povsem dobro, čeprav ga v nasprotno prepričujejo drugi. Ko ob prisotnosti okolnega hrupa ne razumete govora, je to že znak slabšega sluha.«

Ni pa nujno, da je trenutni slabši sluh znak trajne okvare sluha. Začasno lahko slabše slišite denimo zaradi prekomernega kopičenja ušesnega masla in najrazličnejših okužb delov ušesa. Vendarle pa je treba opozorila okolice vzeti resno, ko izgube sluha ne morete pojasniti ali ko traja dlje časa.

Vse slabše slišimo

Okvare sluha pri odraslih, predvsem pa pri mlajših in celo otrocih, pri katerih so bile takšne okvare v preteklosti redke, so vse pogostejše.
 

Svetovna zdravstvena organizacija predvideva, da se bo število ljudi z okvaro sluha do leta 2050 podvojilo. Skoraj četrtina odraslih naj bi tako izkušala neke vrste izgubo sluha.

Vzroki za to so lahko zelo različni, vsi pa imajo skupni imenovalec: poškodbo določnega dela slušnega aparata – bodisi zaradi starosti, izpostavljenosti hrupu, poškodbe ali česa drugega. 
 

Nekatere, predvsem mehanske vzroke naglušnosti je mogoče odpraviti, denimo z operacijo žrelnice pri otrocih ali z operacijo sluhovoda, ušesnih kosti ali bobniča.
 

Številnih vzrokov za izgubo sluha, posebno izgub, ki izvirajo iz poškodb čutnih celic zaradi hrupa, starosti ali drugih vzrokov, pa ni mogoče odpraviti. Je pa pomembno, da pri tem karseda hitro ukrepate. »Procesa izgube sluha sicer ne moremo upočasniti, lahko pa denimo s slušnim aparatom poskrbimo, da se proces ne pospeši,« pravi dr. Matos.
 

Preprečevanje vplivov, ki povzročajo slabši sluh, je izjemnega pomena. Skoraj 60 odstotkom izgubam sluha bi se namreč lahko izognili.
 

Začasna ali trajna naglušnost?

Strokovna javnost vse več pozornosti pri nadzoru izgube sluha namenja izpostavljenosti hrupu, posebno pri mladih. Strokovnjaki z Raziskovalnega inštituta za sluh v ameriškem Oregonu ocenjujejo, da je skoraj vsak otrok občasno izpostavljen premočnim zvokom (nad 80 decibeli) ter da naj bi bila 1,1 milijarda ljudi med 12. in 35. letom starosti ogrožena za izgubo sluha zaradi izpostavljenosti hrupu. Vsaj polovica v tej starostni skupini jih namreč vsebine s slušalkami posluša preglasno.

Vsak, ki je bil že kdaj na koncertu ali je več ur kosil travo, je že doživel, da mu je po tem dogodku šumelo v ušesih – znak, da so bili zvoki preglasni. Strokovnjaki so celo ugotovili, da se po takšni epizodi sluh za približno 24 ur v resnici poslabša.

»Večini, ki hrupu niso izpostavljeni trajno, se sluh v takšnih primerih povrne,« pravi dr. Matos. »Desetini ljudi pa se sluh v takšnem primeru ne izboljša.«

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije opozarja, da lahko že 7,5 minut sedenja ob glasnem zvočniku trajno poškoduje sluh.

Toda vplivi se seštevajo. Ena glasna epizoda morda ne bo povzročila trajne okvare, dolgotrajna izpostavljenost hrupu pa bo povzročila serijo mikro poškodb v ušesu. »Bolj glasno je, krajši čas smo lahko izpostavljeni brez trajne poškodbe. Vendar nismo vsi enaki. Nekateri lahko poslušajo glasnejšo glasbo daljši čas in ne bo težav, drugi pa niti krajši čas ne.«
 

Svetovna zdravstvena organizacija je zato pripravila zelo natančne omejitve za hrup. Te so bistveno strožje za občutljive ljudi, kot so otroci. 120 dB, kolikor je glasen rokovski koncert, je tako za otroke popolnoma odsvetovan!
 

85 dB, kolikor je denimo glasen kino, so lahko otroci izpostavljeni le 3 ure na teden. Za odrasle so te vrednosti sicer podvojene, a še vedno to pomeni, da trave brez zaščite ne bi smeli kositi več kot dobri dve uri na teden.

Da, človeško uho brez poškodb ne prenese veliko hrupa. Zdi se, da nas v mladosti ščiti prav ona sama. Vendar, kot opozarja dr. Matos, lahko pričakujemo, da se bo učinek denimo preglasnega poslušanja s slušalkami pokazal šele, ko bodo mladi, ki jih danes uporabljajo, starejši. »Ljudje, ki so bili v preteklosti izpostavljeni industrijskemu hrupu, so trajne posledice za sluh začeli kazati šele po 40. letu starosti,« zaključuje. 
 

Okvara sluha, pa naj bo to v manjši ali večji meri, človeka ne prizadane le v telesnem smislu. Slabše slušeči se težje vključuje v družbo, začne se zapirati vase, je nemiren, lahko celo izkuša duševne težave in celo kognitivni upad.
 

Zato ne čakajte – ne zase, ne za svoje bližnje. Ko vas drugi opozorijo, da slabše slišite, ukrepajte. Z opravljenim audiogramom bo jasno, kako dober je vaš sluh. In ne molčite, če opazite, da vaš bližnji slabše sliši. Najbolj mu boste pomagali, ko o tem 
spregovorite. Predvsem pa pazite nase in na svoj sluh kot na enega najdragocenejših, a tudi najkrhkejših čutov.
 

Več o skrbi za zdravje si preberite v e-reviji Pazi nase, kjer je bil objavljen tudi ta članek.