Zdravje
Ločitev in otroci
JUNIJ 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 17. 06. 2026 ob 10:33:12
Ločitev je življenjski dogodek, ki ne vpliva le na par, temveč ima tudi globoke posledice na otroke. Čeprav se odločitev za prekinitev partnerske zveze pogosto sprejme z najboljšimi nameni, je pomembno prepoznavati možne posledice na dobrobit otroka.
Kazalo vsebine
- Ali je treba ostati v zakonski zvezi zaradi otrok?
- Ali je katera starost otroka bolj primerna za ločitev?
- Vloga staršev pri ločitvi
- Življenje v novi družinski ureditvi
Posledice ločitve na otroka je pomembno omiliti s pomočjo učinkovite komunikacije, podpore in razumevanja.
Vzdrževanje dobrih družinskih odnosov se v sodobnem času izkazuje kot težka naloga. Ne samo v Sloveniji, tudi po svetu so ločitve v zadnjih desetletjih pogost pojav. Pa vendar so najnovejši podatki, ki jih prikazuje Statistični urad RS, spodbudni, saj se je leta 2022 v primerjavi s prejšnjim letom število razvez zmanjšalo za 7 odstotkov.
Strokovnjaki, vključeni v delo z otroki in mladimi, poročajo, da se otroci ločenih staršev po nekaterih značilnostih razlikujejo od otrok iz neločenih družin. Raziskave so pokazale, da imajo več čustvenih, vedenjskih, socialnih, zdravstvenih in akademskih težav (Frisco, Muller in Frank, 2007).
Ali je treba ostati v zakonski zvezi zaradi otrok?
Glede na omenjeno raziskavo se lahko zdi, da ločitev staršev otrokom močno škoduje in da je vztrajanje v nezadovoljivi zakonski zvezi boljše za otroka. Toda v praksi se kaže, da ni tako.
Študije kažejo, da je za otroke ugodnejša »dobra ločitev« kot »slaba zakonska zveza« (Buljan Flander, Roje Đapić, 2019). Otroci utrpijo največ škode zaradi starševskih konfliktov med zakonsko zvezo in po njej, in ne zaradi razveze.
Konflikti so del vsakega odnosa, vendar je treba razlikovati med občasnimi nesoglasji in toksičnimi odnosi. Za otroka je biti priča nesoglasjem staršev, ki iščejo ustrezne rešitve, lahko pozitivno, saj se učijo, da je v redu, da so tisti, ki jih imamo radi, različnega mnenja, da jeza ni prepovedano čustvo, da spor ne označuje končanja odnosov in da obstaja vrsta strategij za reševanje težav, ki ne vključujejo agresije in nasilja.
Ali je katera starost otroka bolj primerna za ločitev?
Kako se otroci odzovejo na ločitev, je odvisno od več dejavnikov:
- stopnje konfliktnosti med staršema,
- poteka ločevanja,
- osebnostnih lastnostih otroka,
- starosti otroka.
Ob ločitvi staršev otrok doživlja močna čustva, kot so žalost, strah, jeza, krivda, sram, obup, negotovost in osamljenost. Od starosti je odvisno, kako ta doživljanja razume in jih izrazi.
Od starosti otroka je odvisno, kaj otrok najbolj potrebuje med ločitvijo in kako te potrebe po varnosti, predvidljivosti in ljubezni zadovoljimo.
Mlajši otroci čustva zaradi nezmožnosti verbalizacije pogosto izrazijo z vedenjem. Pomembno je, da poskrbimo za ohranjanje njihove rutine in prisotnost oseb, na katere so navezani.
Večji otroci pa potrebujejo pogovor in odgovore na številna vprašanja, ki se jim ob ločitvi staršev porajajo.
Pomembno je, da jim na vse načine prenesemo sporočilo, da čeprav se dogajajo stvari, ki nas vznemirjajo in užalostijo, varnost še naprej obstaja in še vedno imajo svojo družino.
Vloga staršev pri ločitvi
Pomembna vloga odraslih je, da kljub težkim časom zagotovimo dobre odnose med družinskimi člani. To lahko naredimo na več načinov:
- Otroku povemo, kaj se dogaja in zakaj, kako bo potekalo življenje v prihodnje in da bosta zanj še vedno poskrbela mamica in očka, vendar drugače kot prej. Ni treba niti ni dobro razlagati podrobnosti, ki spadajo v intimo razhajajočega se para, prav pa je, da otrok ve za pomembne spremembe, ki se bodo zgodile.
- Poudarimo, da za razhajanje staršev ni kriv otrok. Za otroke je namreč značilno, da vzroke za različne dogodke marsikdaj zmotno pripisujejo sebi, zato veliko otrok ob ločitvi doživlja krivdo.
- Otroku posvetimo več pozornosti, časa, nežnosti in zaščite kot običajno. Otrok je v času ločitve bolj občutljiv kot običajno.
- Omogočimo otroku izražanje čustev. Če otrok joka, ga potolažimo in mu povemo, da tudi odrasli jokamo, ko nam je hudo. S tem mu damo dovoljenje, da izrazi čustvo in potrditev, da je to, kar doživlja, normalno.
- Starši bi morali poskrbeti tudi za svoje potrebe. Če so sami v slabem duševnem in fizičnem stanju, bodo otroku težko v oporo. Ločitev je za vse čustveno zelo težek in zahteven proces.
- Tudi stari starši so lahko tisti, ki otroku dajejo toplino, varno zavetje in občutek ljubljenosti (Štadler, Starič Žikič, Borucky, Križan Lipnik, Černetič, Perpar, Valenčak; 2009).
Življenje v novi družinski ureditvi
Zavedati se je treba, da bo otrok po ločitvi zaživel v drugačni družini. Lahko bo živel z enim od staršev, lahko z enim staršem in njegovim novim partnerjem, lahko pri vsakem staršu določen čas.
Otrok nedvomno potrebuje starša, ki se znata dogovarjati in skupaj reševati težave. Poskrbeti je treba, da so prehodi iz družine v družino čim manj stresni.
Otroci hitro zaznajo različne vzgojne poglede staršev in jih začnejo uporabljati sebi v prid, zato je pomembno, da sta starša čim bolj usklajena.
Zgodi se, da otrok idealizira odseljenega starša, ker je v njihovem življenju bolj odsoten in zato praviloma bolj popustljiv pri pravilih.
Če ima eden od staršev novega partnerja, se otrok lahko močno upira, ker v sebi upa, da se bosta starša pobotala. Otrok do biološkega starša čuti zvestobo, zato odklanja novega partnerja, čeprav ga ima morda rad.
Izkušnje iz prakse kažejo, da ni pravega obdobja za ločitev in da ni sama ločitev tista, ki pri otroku povzroči največ gorja, temveč predvsem odnos med očetom in mamo. Če bo otrok po ločitvi zaživel v urejeni, stabilni družinski situaciji in če bo staršema uspelo razviti sodelujoče starševstvo, se bo sčasoma počutil dobro in bodo začetne stiske minile brez dolgotrajnejših negativnih posledic.
Prispevek je strokovno-informativne narave in ne nadomešča pregleda ali posveta z zdravnikom.
