Zdravje
7 mitov o motnjah hranjenja pri otrocih in mladostnikih
JUNIJ 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 22. 06. 2026 ob 13:33:21
V splošni populaciji krožijo o motnjah hranjenja številni miti in napačno razumevanje, zato včasih motenj hranjenja ne jemljemo dovolj resno. Poznavanje dejstev staršem in učiteljem pomaga bolje razumeti, kaj so motnje hranjenja, zakaj nastanejo in predvsem, kako lahko podprejo otrokovo okrevanje.
1. mit: Motnja hranjenja je izbira. Otroka moram le prepričati, naj s tem preneha.
Ne drži. Motnje hranjenja so večplastne duševne motnje, ki lahko puščajo resne posledice na telesnem, čustvenem in socialnem razvoju otrok in mladostnikov. Otrok si jih ne izbere sam in nikakor bolezni ne povzročajo starši.
2. mit: Kot starš moram ugotoviti, kaj sem delal narobe, da sem pri otroku povzročil motnjo hranjenja.
Ne drži. Starši ne povzročijo motnje hranjenja. Nekoč so za motnje hranjenja krivili starše, vendar so novejše raziskave dokazale, da je nastanek motnje hranjenja tesno povezan z biološko ranljivostjo posameznika. Motnja hranjenja se pri vsakem otroku in mladostniku razvije drugače in ni pravila, kako bi lahko starši preprečili razvoj motnje hranjenja pri svojem otroku.
Vsekakor pa lahko družina pomembno prispeva k ustvarjanju zdravega družinskega okolja, ki podpira zdravljenje. Pri otrocih in mladostnikih, pri katerih so starši aktivno vključeni v proces zdravljenja, je verjetnost za hitrejšo in popolno ozdravitev večja.
3. mit: Dandanes ima vsakdo motnje hranjenja.
Ne drži. Četudi naša kultura daje veliko poudarka hrani in postavi ter so nezdravi vzorci hranjenja zelo razširjeni, motnje hranjenja ne razvijejo vsi.
O motnji hranjenja govorimo, kadar odnos do hrane in postave tako vpliva na posameznika, da se pojavijo resne posledice na telesnem in duševnem zdravju ter na vsakodnevnem delovanju.
Skrajne oblike motnje hranjenja so lahko tudi življenje ogrožajoče in nujno potrebujejo zdravniško pomoč. Žal pa zaradi stigme, ki spremlja duševne bolezni, mnogi posamezniki ne pridejo pravočasno do ustrezne obravnave.
4. mit: Motnja hranjenja ni nič hudega.
Ne drži. Motnje hranjenja imajo najvišjo stopnjo smrtnosti med vsemi duševnimi boleznimi. Do 10 % ljudi s kronično anoreksijo nervozo umre zaradi posledic bolezni; dlje kot bolezen traja, več je možnosti za smrt.
Poleg telesnih zapletov zaradi stradanja, prenajedanja, bruhanja, zlorabe odvajal in pretirane telesne aktivnosti, ki lahko vodi do dolgotrajnih poškodb, ima motnja hranjenja v obdobju razvoja trajne posledice na telesnem, čustvenem in socialnem razvoju.
Podhranjenost v času odraščanja lahko prinese:
- nižjo telesno višino,
- osteoporozo,
- spremembe v osebnostnem razvoju,
- osamitev in izogibanje odnosov z vrstniki,
- slabšo kakovost življenja otroka ali mladostnika in celotne družine.
5. mit: Pri otroku ne opažam vseh vedenj, značilnih za motnjo hranjenja, zato so skrbi odveč.
Ne drži. Mnogi otroci in mladostniki z motnjo hranjenja se zelo trudijo prikriti simptome zaradi sramu ali ker se bojijo, da okolica bolezenskega vedenja ne bo dovolila. Pogosto se zgodi, da so starši presenečeni nad resnostjo in vztrajnostjo vedenja, povezanega z motnjo hranjenja, ko je končno postavljena diagnoza in poskušajo vzpostaviti redno hranjenje.
Bolezenska vedenja motenj hranjenja lahko zajemajo:
- odklanjanje hranjenja,
- omejevanje hranjenja z izogibanjem posameznim vrstam hrane, kot so sladkarije ali maščobe,
- izpuščanje obrokov,
- povečano telesno aktivnost,
- znižano razpoloženje,
- težave s koncentracijo,
- izogibanje druženju,
- povečano utrudljivost in telesno izčrpanost,
- izostanek menstruacije pri deklicah, ki so jo že imele.
6. mit: Otrok ne želi pomoči, zato ne moremo začeti zdravljenja.
Ne drži. Otroci in mladostniki z motnjo hranjenja pogosto nimajo uvida v svojo bolezen. Ne počutijo se bolne, simptomi bolezni jim lahko nezavedno nudijo celo olajšanje v notranjih stiskah, ki jih slabo prepoznavajo in ne zmorejo izraziti na drugačen način.
Nekateri si želijo prenehati z nezdravim vedenjem, vendar jih je strah spremembe, drugi pa nezdravih vedenj preprosto ne zmorejo nadzirati.
Pri otrocih in mladostnikih, kjer se telo še razvija, je ključno, da se zdravljenje začne, kakor hitro se zavemo problema.
Želja po okrevanju je sicer dober znak, vendar pa z zdravljenjem ne smemo čakati, da bo otrok ali mladostnik na to pripravljen. Zgodnje intervencije so povezane z boljšimi izidi zdravljenja.
7. mit: Kot starš ne morem veliko prispevati k zdravljenju otroka.
Ne drži, raziskave kažejo nasprotno. Aktivno sodelovanje staršev v zdravljenje ključno izboljša verjetnost, da bo okrevanje uspešno. Pri zdravljenju motnje hranjenja pri otrocih in mladostnikih morajo starši začasno prevzeti nadzor nad otrokovim hranjenjem in zmanjšati možnosti drugih bolezenskih vedenj, kot so neprestana telesna aktivnost ali bruhanje, dokler otrok ali mladostnik ne doseže zdrave telesne mase ter rednih in primernih vzorcev hranjenja.
Kam po pomoč
Osnovni cilj zdravljenja je postopna vzpostavitev primernega hranjenja in minimalne zdrave telesne teže. Zdravljenje v specializiranih programih je učinkovitejše in krajše ter pogosteje vodi do polne ozdravitve. V zdravljenje so vključeni specialisti otroške psihiatrije, pediater, klinični psihologi, drugo zdravstveno osebje in dietetik. Družina dobi orodja za podporo rednemu in primernemu hranjenju ter krepitvi čustvenega in socialnega razvoja otroka. Pomembno je hkrati nasloviti tudi morebitno drugo sočasno prisotno motnjo.
Večina otrok in mladostnikov, ki so v zdravljenje napoteni pravočasno, so vključeni v ambulantne oblike zdravljenja, včasih pa je potrebno tudi prehodno bolnišnično zdravljenje.
Če ste zaskrbljeni zaradi nezadostnega hranjenja, podhranjenosti ali nenapredovanja v teži ali telesni rasti otroka ali mladostnika, se čimprej pogovorite z otrokovim pediatrom ali zdravnikom družinske medicine. Ta bo opredelil otrokov indeks telesne mase (ITM) glede na pričakovanega za spol in starost, opredelil otrokove potrebe in zmožnost prilagoditve načina prehranjevanja ter ga po potrebi napotil k strokovnjakom v centrih za duševno zdravje v okviru zdravstvenih domov. Ti bodo prepoznali, ali je nujna napotitev v bolnišnico ali v ambulantne službe v bolnišnicah, namenjenih zdravljenju motenj hranjenja.