Zdravje
Mladostniki in depresija
JUNIJ 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 02. 07. 2026 ob 11:04:51
Za boljše razumevanje razvoja duševnih motenj pri mladostniku je potrebno najprej razumeti sam proces postopnega dozorevanja in odraščanja, ki je značilen za to turbulentno obdobje. Starši pogosto težko ločijo, kdaj gre za uporništvo, ki je odraz normalnega psihološkega razvoja, in kdaj gre za signal, da je mladostnik v težavah.
Kazalo vsebine
- Na katere znake morajo biti starši pozorni
- Kako razlikovati mladostniško krizo od depresivnosti?
- Zakaj je možnost za depresijo večja pri dekletih?
- Kako pristopiti k mladostniku, ki je depresiven
Mladostništvo je obdobje med otroštvom in odraslostjo in ga velikokrat srečamo tudi pod imenom adolescenca. Je obdobje, ki ga delimo na tri dele: zgodnje (od 10. do 14. leta), srednje (od 15. do 19. leta) in pozno (od 20. do 24. leta) mladostništvo. V tem obdobju ima mladostnik še vedno nekaj značilnosti otroka in že nekaj značilnosti odraslosti, postopoma pa duševno in socialno dozoreva v odraslo osebo. Potrebno je omeniti še termin puberteta, ki ga pogosto zamenjujemo z adolescenco, za katero je značilen proces pospešenega telesnega razvoja.
Na katere znake morajo biti starši pozorni:
1. Telesni razvoj
Tako hitrih in burnih sprememb v telesu, kot se dogajajo v puberteti, ne doživimo niti prej niti kasneje v življenju. Pospešena rast, razvoj spolnih znakov, povečano delovanje nekaterih hormonov, poraščenost, nenavadna razmerja med različnimi deli telesa itd. – vse to nedvomno vpliva na mladostnikovo psihično razpoloženje.
Predvsem v zgodnjem mladostništvu mladostnik usmerja veliko pozornosti v svoje fizične spremembe (videz, nerodnost, spolni občutki). Je zelo kritičen in občutljiv do svoje telesne podobe, merilo pa je ponavadi izkrivljena podoba telesa ženske ali moškega, kot ju prikazujejo različni mediji. Predvsem dekleta so zaskrbljena zaradi telesnih sprememb in zato kažejo nižje samospoštovanje in večjo razdražljivost. Tudi fantje doživljajo podobno, vendar tega ne pokažejo v tolikšni meri kot dekleta.
Velike individualne razlike v hitrosti telesnega zorenja vplivajo na psihično razpoloženje mladostnikov. Dekleta in fantje, ki se razvijajo hitreje ali počasneje kot njihovi vrstniki, so velikokrat tarča posmeha in negativnih pripomb.
Družbena omrežja to dinamiko pogosto poslabšajo, saj mladostnik lahko v zelo kratkem času dobi veliko pozitivnih in/ali negativnih komentarjev. Tako dobiva konstantne dražljaje o tem, kdo je in kaj si drugi mislijo o njem. V drugem obdobju adolescence se mladostnik tudi psihološko odcepi od staršev, zato mnenje in sprejetost vrstnikov postane bolj pomembno in vpliva na občutek sebe in na oblikovanje mladostnikove samopodobe. Nenehno »bombardiranje« z všečki ali žalitvami in odvisnost od njih lahko pri mladostniku povzročita veliko stisko in motnje v duševnem zdravju.
Vir: Horvat, L. in Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS
Telesni znaki pri mladostniku, ki zahtevajo več pozornosti in bi lahko indicirali depresivno motnjo:
- Slabosti in telesne bolečine, ki nimajo pravega vzroka.
- Čuti hudo pomanjkanje energije in življenjske moči, zato se vedno manj giba.
- Ne najde smisla in volje za povsem običajne dnevne aktivnosti.
- Več spi in se na ta način umika pred svetom.
- Pogosto se v tem obdobju depresiji priključijo motnje hranjenja, kot so pomanjkanje teka ali pa prenajedanje, bruhanje, namerno stradanje itd.
2. Čustveni razvoj
Kot starši pogosto sami opazimo, čustvovanje mladostnikov v tem obdobju postane bolj intenzivno, pogosto zaradi velikih hormonskih sprememb v telesu, nezmožnosti obvladovanja impulzov in vse intenzivnejšega osamosvajanja posameznika.
Povečana čustvenost je odraz normalnega odraščanja in se odraža v:
- večji občutljivosti (vznemiri se v situacijah, ki jih prej sploh ni opazil);
- večji pestrosti in raznolikosti čustvovanja (nekaterih čustev prej sploh ni poznal, čustva so bolj diferencirana);
- bolj izraženih čustvih labilnosti (mladostnik hitro menjuje razpoloženja);
- veliko nasprotujočih si čustvih (mladostnik lahko npr. isto osebo hkrati sovraži ali ima rad).
Čustva, ki zaslužijo posebno pozornost in obravnavo:
- Anksioznost, tesnobnost (anksioznost je neopredeljen, nedoločljiv strah, odraža se kot neprijetna napetost nedoločenega izvora, ki ga pogosto spremljajo različni telesni znaki: tresenje, potenje, hladne roke, noge, glavoboli, slabosti, bolečine v želodcu, napetost v mišicah itd.);
- Depresivnost, ki se pri mladostniku odraža kot nenadna in hitra razdražljivost in odklanjanje komunikacije. Pogosto se pridružijo še nenadni izbruhi jeze, zapleta se v stalne konflikte s prijatelji, sorejenci in starši, pri čemer krivdo za to največkrat zvrača na druge. Na ta način sporoča, da v sebi zelo trpi in potrebuje pomoč.
Depresiven mladostnik misli in čuti, da nikomur ni mar zanj in da ga nihče nima rad. Počuti se drugačnega od vrstnikov, o sebi misli, da je za vse druge nezanimiv in nepomemben. Pogosto ima slabo samopodobo, saj misli, da je nesposoben oz. manjvreden.
Na svet gleda črnogledo; cilji in ambicije, ki jih je imel, so zdaj postali nepomembni oz. brezvezni. Takšne spremembe v razmišljanju povzročijo upad motivacije, koncentracije in interesa za aktivno udejstvovanje v družbi.
Vedenje, ki nakazuje na stisko ali depresivno simptomatiko, so samopoškodbe, s katerimi skuša obvladati čustveno bolečino in neznosen nemir. Lahko celo razmišlja o samomoru. Poslužuje se alkohola in drog, ker mu to omogoča beg pred lastnimi čustvi. Depresija je največji dejavnik tveganja za samomor in je eden od vodilnih vzrokov smrti pri mladostnikih.
Kako razlikovati mladostniško krizo od depresivnosti?
Ko spremembe v razpoloženju niso velike in ne trajajo dolgo, ko žalost nastopi kot odziv na dogodek in traja krajše obdobje ali ni spremembe ali večjega opaznega upada v funkcioniranju, gre najverjetneje za mladostniško krizo.
Zakaj je možnost za depresijo večja pri dekletih?
Telesno dekleta hitreje dozorijo; zaradi družbenih omrežij in povezanih pritiskov se hitro razvije negativna telesna podoba. Dekleta se hitreje spolno razvijajo in to lahko vodi do določenih zapletov, če ne dobijo ustrezne realne obrazložitve, kaj se jim dogaja.
Čustveno so dekleta bolj nagnjena k tesnobi, doživljajo več strahu in so bolj obremenjena s tem, kaj si drugi mislijo. Občutke manjvrednosti in družbene neustreznosti rešujejo z umikom, pasivnostjo in z na emocije fokusiranim mehanizmom spopadanja (ruminacija).
Močan faktor je tudi socializacija; dekleta so bolj občutljiva in dovzetna za mnenja drugih, kar vpliva na njihovo samopodobo, bolj jih prizadenejo negativne izkušnje in jim povzročajo višjo raven stresa, kot je bilo opaženo to pri fantih.
Vir: verywellmind.com
Kako pristopiti k mladostniku, ki je depresiven
Ko pri mladostniku opazimo dlje časa trajajoče občutke žalosti, brezvoljnosti in razdražljivosti, ki jih spremljajo negativne misli, občutki obupa, ničvrednosti, krivde, samoobtoževanje, motnje koncentracije, apetita in spanja, misli o smrti in samomorilnosti, je potrebno poiskati pomoč.
Starši ali skrbniki se na začetku pogosto srečujejo z zavračanjem kakršnekoli pomoči. Mladostniki se pogosto sramujejo intenzivnosti svojih občutkov, ne razumejo jih in se še bolj zapirajo vase. Zato je pomembno, da poiščemo strokovno pomoč, terapevta, ki najprej mladostniku razloži njegova občutja na način, kot jih razume sam. S tem se mladostnik lažje odpre, ponovno vzpostavi zaupanje z nekom, ki ga razume, in mu pomaga iskati rešitve za izboljšanje počutja.
Vloga staršev v zgodnjem ali srednjem obdobju mladostništva je zelo pomembna. Strokovno usposobljena oseba lahko pomaga tako mladostniku kot tudi staršem skupaj razumeti nastalo situacijo, izboljšati komunikacijo in jih informirati o možnostih pomoči.
Pri blagi ali zmerni depresiji se je kot najuspešnejša izkazala podporna psihoterapija, ki vključuje tako kognitivno-vedenjski kot tudi odnosno (relacijski) pristop. Mladostnika je treba podpreti tako kognitivno, vedenjsko kot tudi čustveno, odnosno. Cilj terapije je skrajšati epizode, omiliti simptome in preprečevati ponovitve. Izpostaviti velja tudi pomembnost pogovora s pediatrom ali splošnim zdravnikom, da se oceni, ali je potrebna napotitev naprej in ali je smiselno razmisliti o medikamentozni terapiji.
Prispevek je strokovno-informativne narave in ne nadomešča pregleda ali posveta z zdravnikom.
