Zdravje
Posttravmatska stresna motnja in telesni spomin
JUNIJ 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 02. 07. 2026 ob 10:45:55
Jedro ali izvor posttravmatske stresne motnje je stres. Stres je fiziološki in psihični odziv posameznika na dogodke in situacije, ki predstavljajo grožnjo ali zahtevajo od posameznika prilagoditev (Hans Selye, 1956). Stres je lahko pozitiven ali negativen in predstavlja stanje vznemirjenosti, ko posameznik interpretira dogodek ali situacijo kot obvladljivo ali neobvladljivo in uporabi svoje strategije spoprijemanja, da nadzoruje situacijo.
Kaj je posttravmatska stresna motnja (PTSM)?
Ko smo izpostavljeni travmatični izkušnji oziroma dogodku, se nagonsko odzovemo z akutnim stresom, ki lahko vodi v akutno stresno motnjo. Ta povzroči močno vzburjenje živčnega sistema, kar sproži reakcije, kot so boj, beg ali zmrznitev oz. otrplost.
Simptomi akutne stresne motnje lahko nastopijo že med dogodkom ali pa neposredno po njem:
- občutek tesnobe,
- strah,
- povečan srčni utrip,
- razdražljivost,
- slaba koncentracija,
- znojenje,
- čustvena nihanja,
- izogibanje vsemu, kar bi utegnilo spominjati na ta dogodek,
- ponavljajoči se vsiljeni spomini,
- »flashback« spomini.
Čeprav so opisani simptomi sprva zelo intenzivni in so normalen odziv na grožnjo, ki smo ji bili izpostavljeni, se začnejo že kmalu umirjati in navadno ne vplivajo pomembno na človekovo življenje. Kadar pa ne izginejo niti po mesecu dni ter začnejo omejevati človekovo življenje in delovanje, lahko govorimo o posttravmatski stresni motnji (PTSM).
Telesni spomin in posttravmatska stresna motnja
Travma je dogodek tolikšne intenzivnosti, da se oseba nanj preprosto ne zmore ustrezno odzvati. Osebe, ki poročajo, da so v času dogodka otrpnile, »zmrznile«, opisujejo, da so imele občutek, da se je čas upočasnil, telesni občutki, doživljanje, so otopeli. Gre za disociativno stanje, ki nastopi, ko oseba presodi, da je grožnja prevelika in umik nemogoč. Gre za obrambni mehanizem, ki osebo ščiti v času travmatične izkušnje. Hkrati pa je ta reakcija na grožnjo močan napovedovalec razvoja posttravmatske stresne motnje. Izkazalo se je namreč, da se ljudje, ki so se odzvali z otrplostjo, kasneje težje spoprijemajo s tem, kar se jim je zgodilo.
Posledice travmatične izkušnje so v precejšnji meri odvisne tudi od tega, kako posameznik predela stresno izkušnjo oziroma jo shrani v spominu. Še posebej pomembno je, kako se shranijo čustvene izkušnje. Imamo dve glavni kategoriji spomina. Eksplicitni in implicitni spomin, ki navadno delujeta usklajeno, v primeru zelo intenzivnega vzburjenja pa utegneta delovati ločeno.
Eksplicitni spomin, rečemo mu tudi zavestni spomin, je povezan z govorom in začne delovati okrog tretjega leta starosti, ko se aktivira hipokampus. Zanj je značilno, da lahko zavestno prikličemo dejstva ali splošno znanje (semantični spomin) ali osebno doživljanje dogodkov (epizodni spomin). Eksplicitni spomin na travmatični dogodek nam omogoča, da si ga prikličemo in pripovedujemo o dogodku v obliki povezane smiselne zgodbe.
Implicitni spomin ali nezavedni spomin je prisoten že ob rojstvu in ni povezan z jezikom. Obsega telesne in čustvene vtise o posameznem dogodku. Težko ga prikličemo (nedeklaritivni spomin) in zajema učenje motoričnih in kognitivnih veščin (vožnja kolesa, ki je načeloma nikoli ne pozabimo, ko se je enkrat naučimo). Zato tukaj govorimo o tem, da se spomni naše telo, in sicer z občutki in čustvi, ne prek besed.
O implicitnem spominu zato pogosto govorimo kot o telesnem spominu, pri katerem gre v primeru travmatične izkušnje za močnejši zapis kot v eksplicitni spomin in se aktivira ob dražljaju, ki spominja na dogodek. Zato pogosto opazimo, da osebe, ki so doživele prometno nesrečo, težko ponovno sedejo za volan. Takrat opisujejo neustavljivo preplavljanje močnih neprijetnih občutkov, ki lahko celo vplivajo na to, kako doživljajo sami sebe.
Tako zapisani deli spomina se prebijajo iz nas v obliki nočnih mor ali pa spominov v obliki silovitih, vendar težko ulovljivih prebliskov. Posledica travme je torej prekinitev povezave med eksplicitnim in implicitnim spominom, saj je hipokampus zaradi visoke ravni stresnih hormonov blokiran, amigdala pa lahko deluje neovirano. Čustva se procesirajo povsem nepredelano in brez povezave z dogodkom. Pravimo, da so odcepljena. Ker informacije ne gredo skozi hipokampus, ne dobijo povezave s preteklostjo, besed zanje ni, zato ostanejo izolirane ter neumeščene v čas, prostor in življenjsko zgodbo. Zato osebe pogosto poročajo o tem, da jih nenadoma začnejo preplavljati intenzivni občutki, telesni simptomi in ne razumejo, kaj se jim dogaja. Zaradi prekinjene povezave med obema spominskima sistemoma oseba občuti sedanje dogodke, kot da se minula travma dogaja tukaj in zdaj. To povzroča stisko in ponovni občutek nemoči in nezmožnosti kontrole nad tem, kaj se dogaja.
Zato je eden ključnih elementov pri terapiji posttravmatske stresne motnje pomagati osebi ozavestiti tukaj in zdaj, kjer grožnje ni več in so na varnem.
Doživljanje osebe s posttravmatsko motnjo
Osebe s posttravmatsko motnjo se na dražljaje, povezane s travmatičnim dogodkom, odzovejo s povečanim fiziološkim vzburjenjem (hitrejši srčni utrip, težko dihanje, vrtoglavica, slabost in povišan krvni tlak). Vse to spremljajo močna čustvena nihanja, izbruhi jeze, neredko tudi nevzdržni občutki sramu, krivde in zbeganosti. Njihov občutek varnosti je porušen do te mere, da se telo in psiha odzivata, kot da v travmatičen smislu dogodek še vedno traja ali kot da se utegne vsak trenutek ponoviti. Zato je oseba pogosto tesnobna, spanje je moteno in prekinjeno z nočnimi morami. Reakcije gredo po navadi v dve smeri: proti nenehnemu povečevanju vzburjenosti (nemirnosti) ali proti otopelosti.
Ker so ti občutki zelo intenzivni in naporni, se človek skuša trajno izogniti vsemu, kar bi utegnilo sprožiti njihovo podoživljanje. Lahko pride tudi do tega, da jih skuša omiliti z zlorabo alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi.
Končni rezultat posttravmatske stresne motnje so lahko kronična depresija, težave z uravnavanjem čustev, alkoholizem ali težke psihosomatske bolezni. Osebe so nezmožne ohranjati kakovostne odnose in so posledično pogosto socialno odmaknjene.
Kako se spoprijemati s posttravmatsko stresno motnjo?
Razumevanje posttravmatske stresne motnje
Prvi korak pri spoprijemanju s posttravmatsko stresno motnjo je, da se spoznamo s travmo, da razumemo, kakšne so njene posledice in kako vpliva na nas. To pomaga, da lažje pri sebi prepoznamo simptome in odzive, ki se ne skladajo z dano situacijo v sedanjosti. Prepoznavanje simptomov nam omogoča, da se lažje spopadamo z njimi in se zmoremo pravilno kognitivno umestiti v čas in prostor.
Sprostitvene tehnike
Pri posttravmatski stresni motni je pomembno, da se naučimo sprostitvene tehnike. Predvsem pomaga osredotočanje na dihanje in uravnavanje ritma dihanja. Za koristno se je izkazala tudi mišično progresivna tehnika, saj z njo usmerjamo pozornost na določen sklop mišic, ki jih zavestno sproščamo. Kadar smo anksiozni, pogosto zategujemo mišice, a se tega sploh ne zavedamo.
Osebe, ki jim zaupamo
Pri spopadanju s posttravmatsko stresno motnjo je zelo pomembno, da poiščemo osebo, ki ji zaupamo in pri kateri se čutimo sprejete in slišane.
Prosti čas
V prostem času se ukvarjamo z dejavnostmi, ki so nam prijetne.
Upočasnitev tempa dogajanja
Ko začutimo preplavljanje, se osredotočamo na to, da upočasnjujemo tempo dogajanja, s čimer dobimo več nadzora nad občutki.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Skoraj vsak človek v življenju kdaj doživi kakšno travmatično izkušnjo in ni nujno, da se bo razvila posttravmatska stresna motnja. Kot že omenjeno na začetku, večina simptomov akutnega stresa sčasoma izgine. Ko pa se simptomi tako poslabšajo, da vplivajo na delovanje v vsakodnevnem življenju in to traja več mesecev, je potrebno poiskati ustrezno strokovno pomoč.
