Zdravje
Pravila gorskega kolesarjenja
JULIJ 2018 | čas branja:
Zadnja sprememba: 05. 10. 2020 ob 09:46:29
Kupili ste si gorsko kolo, ker bi radi zavili z dolgočasnih asfaltnih cest mesta in se podali v avanturo? A preden se ta začne, morate vedeti, kje sploh smete voziti in kakšna so pravila gorskega kolesarjenja, da boste varni sami kot tudi vsi tisti, ki jih boste na poti srečali. Grega Stopar iz KD Rajd je zato pripravil nekaj pomembnih nasvetov, ki jih morate upoštevati.
Voziti je dovoljeno samo po gozdnih cestah in kolovozih
Strogo gledano se je dovoljeno voziti samo po gozdnih cestah in kolovozih, ozke in med drevesi lepo zavite stezice – t. i. enoslednice, ki so najslajše za gorske kolesarje – so po zakonodaji prepovedane za kolesarje. Teoretična izjema so dvonamenske planinske poti, to pa v praksi še ni zaživelo.
Lep zgled je Slovenska turno-kolesarska pot, ki je po zaslugi Planinske zveze Slovenije in njenih turnih kolesarjev v celoti markirana, zaokroža pa večji del Slovenije. Tu je kolesarjenje dovoljeno.
Prepovedano pa je kolesariti po celotnem območju Triglavskega narodnega parka (z izjemo gozdnih cest), po izbranih območjih z naravnimi lepotami, na primer do nekaterih dostopih slapov ali večjem delu Logarske doline, in po področju Natura 2000.
Na gozdnih cestah vozite po utrjenih poteh
Če se boste odločili za gozdne ceste in kolovoze, vozite samo po utrjenih poteh in ne sekajte ovinkov. Obenem izberite teren, na katerem imate svoje kolo pod nadzorom, in ne zaidete po nepotrebnem težave.
Vozite svojim sposobnostim primerno.
Izogibajte se preveč strmim potem tako navzgor kot navzdol, saj boste tam pustili največ sledi. Vsako zaviranje v sili bo recimo pustilo močan odtis, če pa bo treba »skočiti« s kolesa, je to na strmini težje kot na zmernem naklonu.
Priporočljivo je tudi, da ne vozite v dežju ali takoj po njem, saj vam lahko spodrsne in se poškodujete.
Pravila gorskega kolesarjenja zahtevajo upoštevanje prepovedi
Zavedajte se, da s kolesom povsod ne boste smeli. Če vas na poti pričaka izobešena prepoved dostopa za kolesarje na določenem območju, jo spoštujte. Enako velja tudi za zapore lastnikov zemljišč.
Bodite odgovornih do drugih
Kljub temu, da ste mestno kolesarsko stezo zamenjali z gozdnim kolovozom, tu verjetno ne boste povsem sami, zato morate biti odgovorni do drugih obiskovalcev.
Vozite tam, kjer ni veliko ljudi, oziroma v času, ko veste, da je na tem delu manj ljudi kot običajno. To lahko pomeni, da se izognite obisku med vikendi in se rajši zapeljete med tednom.
Ob vsakem srečanju s planincem, pohodnikom, sprehajalcem, nabiralcem gozdnih sadežev, lovcem in drugimi obiskovalci narave takoj zmanjšajte hitrost.
Odgovorni pa morate biti tudi do divjih živali. Na območjih divjih živali ne vozite zgodaj zjutraj ali v mraku, ko so na delu lovci. S kolesom se lahko divji živali nehote zelo približate, saj kolo ne povzroča vibracij ali udarcev. V takem primeru ustavite, uživajte v pogledu in se počasi oddaljite.
Ne vozite brez zaščite
Zakonsko je določeno, da morajo v Sloveniji čelado uporabljati le otroci do 15. leta starosti, a vsekakor bi moral imeti vsak kolesar na glavi čelado. Izbira je res ogromna in vsak bo našel nekaj zase.
Veliko ponudbe je tudi med tako imenovanimi full face čeladami, ki nudijo še zaščito čeljusti.
Poleg tega je dobro imeti še rokavice, da ni nepotrebnih prask v primeru padcev, in dobre kolesarske hlače in čevlje.
Močno pa priporočam tudi ščitnike za komolce in kolena ter morda še za telo – vsaj na poti navzdol. Tudi tukaj je izbire veliko, ščitniki pa so postali lahki in zračni.
Preizkusite se v kolesarskih parkih
Izključno gorskim kolesarjem namenjen teren je seveda v kolesarskih parkih, ki jih je v Sloveniji kar nekaj. Skoraj vsi pa so se vsaj delno usmerili s tehnično zahtevnih poti v t. i. flow poti, ki so primerne za vse kolesarje, tudi za začetnike.
V kolesarskih parkih imate priložnost, da se učite novih veščin in spretnosti.
Parki tako niso več samo »proge za spust«. Čisto prava tovrstna parka najdete v Kočevju in Ljubljani (Bike Park Ljubljana). V obeh morate priti na vrh z lastno močjo, poti pa so namenjene uživanju in učenju.
Omenil bi tudi Koroško z zares veliko mrežo poti, ki se povezuje z avstrijsko kolesarsko-turistično sceno. Izpostaviti moram vsaj še Vipavsko dolino in tudi Kranjsko goro. Med večjimi in bolj izpostavljenimi parki s sedežnico ali gondolo so sicer še Mariborsko Pohorje, Rogla, Krvavec, Cerkno in Javornik.
Ko bo nastalo več namenskih kolesarskih terenov, se bo zmanjšala obremenitev drugje. Naj za primer navedem Golovec, kjer je nekaj res dobrih urejenih poti pritegnilo kolesarje, ki so se sicer vozili na različnih koncih Ljubljane.