Ko spoznaš, da te jutri lahko ni več …

Mama dveh otrok je po prvem šoku ob hudi diagnozi začela razmišljati predvsem o tem, kako poskrbeti za svoji dve hčerki.

Ljudje se pogosto do pozne jeseni življenja ne sprašujemo, kaj bi bilo, če bi hudo zboleli ali umrli. Nekako je to razumljivo, saj te misli s seboj prinašajo neprijetne občutke, včasih celo tesnobo in neopisljiv strah pred smrtjo.

A življenje je nepredvidljivo. Maja Golovrški Verdev je bila tako rekoč čez noč postavljena pred dejstvo, da se smrt lahko pripeti tukaj in zdaj, in to prav njej. Nenadna bolezen srca jo je presenetila še toliko bolj, ker je dotlej živela relativno zdravo, veliko se je gibala, ni kadila in ni pila.

 

»Nekateri kljub težkim boleznim živijo še dolgo časa, nekateri pa svojo življenjsko pot končajo praktično čez noč. Mislim, da me je to najbolj pretreslo, tudi pri sebi. Čez noč si lahko postavljen pred dejstvo, da se dogaja nekaj hudega in da praktično nimaš več časa. Res se pojavi strah, da se lahko komur koli kadar koli zgodi nekaj hudega,« se težkih trenutkov spominja Maja.

 

»Čez noč si lahko postavljen pred dejstvo, da se dogaja nekaj hudega in da praktično nimaš več časa,« se težkih trenutkov spominja Maja Golovrški.

 

Bitka življenja s smrtjo

»Ljudje se bojimo predvsem lastne minljivosti, tega, da nas kar naenkrat ne bo več, da bomo pozabljeni, kot da nismo nikoli obstajali, da ne bomo pustili ničesar za seboj,« razloge za strah pred smrtjo pojasnjuje Branka Strniša, psihologinja in psihoterapevtka iz BRST psihologije.

 

Po oceni Kaje Strniša, prav tako iz BRST psihologije, večina posameznikov zato svojo pozornost rajši usmeri na druga življenjska področja: »S tem ni nič narobe, vseeno pa se vsak v življenju znajde v obdobju, ko se sprašuje o svoji minljivosti, smislu življenja in podobnem.«

 

Majo so te misli preplavile veliko prej, kot je kadar koli pričakovala. Po prvem šoku, ko je izvedela, da je stanje zelo resno in da je operacija v čim krajšem času neizogibna, je začela razmišljati predvsem o tem, kakšno bo življenje po operaciji in kako naj poskrbi za svoji dve hčerki.

 

Pomagalo ji je, da je razmišljala pozitivno.

 

»Prepričana sem bila, da bo operacija uspela, in zaupala sem strokovnjakom, da bodo naredili vse, kar bo treba in bo v njihovi moči. In tudi so. Ves čas sem se trudila odganjati negativne misli in si predstavljati življenje po operaciji,« trenutke negotovosti pred operacijo opiše Maja.

 

Maja je napisala dolgi pismi za hčerki in oporoko.

 

Kot pojasni Branka Strniša, se otroci v takšnih situacijah bojijo predvsem izgube, torej tega, da bi ostali sami, da ne bodo imeli občutka varnosti.

 

»Ni jim še toliko jasen koncept minljivosti, ki je prisoten v odrasli dobi,« otroško dojemanje smrti opiše psihologinja.

 

»Mladostnikom v najstniškem obdobju koncept minljivosti še ni docela znan, a glede na porast močnih strahov pred boleznimi lahko predpostavljamo, da je strah pred smrtjo vedno bolj prisoten tudi pri mladih v najstniški dobi.« Branka Strniša

 

Časa za objokovanje ni bilo

Maja sicer izhaja iz družine, v kateri so se že pred težko preizkušnjo, s katero se je spoprijela, veliko pogovarjali – o medsebojnih odnosih, odnosu do samega sebe ter tudi o odnosu do življenja in smrti.

 

»Z minljivostjo življenja sem se soočala ob smrti obeh babic, potem mame in mesec dni pred postavitvijo moje končne diagnoze še očeta,« razloži Maja.


A to v tistih trenutkih ni zares pomagalo.

 

»Ob misli, da me ne bi bilo več in ne bi mogla vzgajati svojih otrok ter skrbeti zanje, mi je šlo in mi gre še danes na jok. Takrat začutim neizmerno žalost, ki je ni mogoče primerjati z žalostjo, kakršno občutimo na primer ob smrti staršev ali koga drugega bližnjega,« je odkrita Maja.

 

Toda kot pove sama, veliko časa za razmišljanje in objokovanje stanja ni bilo.

 

»Šele po operaciji in kar precej zapletih, ki so sledili, sem se občasno smilila tudi sama sebi, kot pogosto rečemo. Ni lahko, ali bolje, ni mogoče biti ves čas močan, čeprav sem se za to zelo trudila. Počasi pa sem se začela zavedati, kakšno srečo sem imela, da je operacija odlično uspela.«

 

Življenje ima svojo pot

In odlično uspeva tudi Maji. Po dolgem, skoraj enoletnem bolniškem dopustu se postopoma spet vrača v staro delovno formo. A za to je potrebnega kar precej garanja. Maja verjame, da je poleg dobre zdravniške oskrbe v vsaki stiski ključen tudi iskren pogovor. Sama sicer s svojimi občutki ni pretirano obremenjevala otrok in družine, raje se je pogovarjala z zdravnico, kardiologinjo in psihologinjo ter ljudmi s podobnimi izkušnjami.

 

»Verjeti je treba, da bomo v vsaki situaciji našli najboljšo rešitev in nas bo življenje vodilo po za nas pravi poti. Za vsak primer pa je treba poskrbeti za svoje najbližje – z oporoko in zavarovanjem. Slednje moramo skleniti še v času, ko smo zdravi, saj bo, ko že zbolimo, prepozno.«

 

Najhuje je, da s smrtjo prizadeneš svoje najbližje, še posebej, če so to mladoletni otroci.

 

Vedno pride prezgodaj

Človek v psihološkem smislu najtežje sprejme situacije, nad katerimi nima nadzora. Konec življenja je med njimi zagotovo na prvem mestu. Varnost je namreč ena izmed osnovnih človekovih psiholoških potreb.

 

»Ko nimamo nadzora nad neko situacijo, izgubimo občutek varnosti, počutimo se nemočne, istočasno se poveča občutek strahu. Občutek, da imamo nadzor, pa nam da občutek varnosti, notranje stabilnosti, pomirjenosti.« Branka Strniša

 

Majin odnos do smrti se tudi zaradi temeljev, ki jih je gradila skozi vse življenje, po težki preizkušnji, ki jo je prestala, ni spremenil. »Kadar koli pride smrt, gotovo pride prezgodaj. Nanjo so verjetno pripravljeni le tisti, ki dolgo trpijo in jim pomeni odrešitev,« razmišlja.

 

Kot je dognala, je veliko odvisno od genskega zapisa, sreče in ljudi, ki so okoli tebe. Prav ti pa so tisto, kar življenje dela živo in vredno: »Ugotovila sem, da na koncu šteje le družina, ljudje, ki jih imaš rad in imajo radi tebe. Vse drugo je stvar obdobja, osebne in poslovne rasti.«

 

»Sam lahko narediš, kar je v tvoji moči, vendar gre življenje svojo pot in na nekatere stvari nimaš vpliva.« Maja Golovrški Verdev

 

Življenje je lahko polno presenečenj in žal je med njimi tudi nekaj takšnih, ki niso najbolj prijetna. A če se jih zavedamo, smo nanje pripravljeni in jih zmoremo s kom deliti, potem postanejo še tako nepredstavljive tegobe zgolj del tega, kar pač preprosto tudi so – delci mozaika, ki tvori naše življenje.

 

Kako premagati strah pred smrtjo

Sprejemanje lastne minljivosti lahko vodi v tesnobo, anksioznost, tudi depresijo. Človek čuti obup, skrbi. Lahko se sprašuje o svojem preteklem življenju, včasih tudi kaj obžaluje.

Kot poudarja psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša, ima vsak posameznik svojo zgodbo, zato je tudi obravnava takih stanj lahko dokaj različna.

 

»Posameznika vodimo k odkrivanju prepričanj in misli, ki se mu pojavljajo pri spoprijemanju z različnimi fobijami, strahovi, tesnobo ... Dobro je, da najde tehnike sprostitve, pomiritve, ki mu pomagajo umiriti begajoče misli, sprostiti telesne napetosti in jasneje gledati na neko situacijo.«

 

 

Tudi o tem, kaj potem, ko se zgodi najhujše je dobro premisliti. V naši zgodbi si preberite, kako poteka žalovanje, kako urediti najtežje stvari o izgubi bližnjega in kako lahko sami poskrbite za svoje bližnje.

 

zdravje, osebne finance, življenjsko zavarovanje, preventiva, varčevanje
Preberite tudi