5 razlogov, zakaj z otroki v Planico

Planiški skoki so spektakel, ki ga morate doživeti vsaj enkrat v življenju.

Čeprav ne hodimo na množične prireditve, običajno ne zamudimo poletov v Planici. Zgodilo se je že, da so šli otroci tja kar dvakrat v štirih dneh – enkrat s šolo, čez vikend pa še v družinskem krogu. Kaj nas žene, da zadnjo marčevsko soboto vstanemo sredi noči in jo mahnemo proti Gorenjski?

1. Smučarski skoki v Planici - spektakel v živo

Navijaška družina smo, zato se marsikatero sobotno ali nedeljsko dopoldne še v pižamah drenjamo na kavču pred televizijo in gledamo šport. V nasprotju s tekmovalci smo ob takšnih vikendih prave nepremičnine.

 

Razen, ko gre za Planico! To je edina športna prireditev, ki si jo ogledamo v živo.

 

Ne glede na to, kako dobro gre našim skakalcem, te vzdušje na tekmi vedno prevzame – tudi če nisi tako ubrisan na šport kot smo mi.

 

Smučarski skoki v Planici so res velik spektakel, ki ga moraš doživeti vsaj enkrat v življenju.

 

2. Ni več gneče 

Odkar so Nordijski center Planica prenovili, je še prijaznejši do obiskovalcev. Tudi takrat, ko so na sporedu dogodki, na katere pride tisoče ljudi. Gneče praktično ne občutiš, zato te ni strah, da bi se otroci izgubili.

 

Navijaško vzdušje je pozitivno – ni tako kot na kakšni nori nogometni tekmi, ki se ji človek raje izogne.

 

3. Družinski izlet 

Letos bomo šli v Planico z vlakom in si s tem prihranili drenjanje na parkirišču in iskanje avtomobila po koncu prireditve. Sicer moraš vstati še bolj zgodaj, kot če greš z avtom, a je zato toliko bolj zanimivo.

 

Okoli šestih zjutraj bomo šli v Ljubljani na vlak, ob sedmih bomo na Jesenicah, okoli osmih pa že v Planici. Nazaj grede bomo šli peš do Kranjske Gore, kar je približno ura hoje – to je del, nad katerim se mularija sicer zmrduje, ampak v mejah normale, saj jim je všeč cel paket.

 

Zagotovo bomo srečali tudi katerega od norih Norvežanov, ki v času poletov z veliko zastavo na rami pohajkujejo po naših krajih in so navdušeni nad vsem, kar jim prekriža pot. Če bo dan lep, bomo potem še kam zavili. To bo naš prvi pomladni družinski izlet.

 

4. Srečanje s tekmovalci

Otroci se v šoli in med prijatelji radi pohvalijo, da so bili v Planici. Med mularijo to nekaj pomeni, sploh če imaš tudi selfi s katerim od tekmovalcev ali kartico z avtogramom, ki jih tekmovalci delijo med navijače.

 

Naši imajo kar bogato zbirko, ki je vestno razobešena po stenah otroških sob, zmaga pa podpis japonskega skakalca Noriakija Kasaija, za katerega vejo, da je star toliko kot oči, pa še vedno skače. Ko so dobili njegov avtogram, so se mu zahvalili kar z 'Domo arigato, Noriaki', kar v japonščini pomeni hvala, Noriaki. Letos so se že pozanimali, ali pride in prav veseli so, da bo spet poletel skozi planiški zrak.

 

 

5. Svetovni rekord

Naše knjižne police premorejo nekaj izdaj Guinessove knjige rekordov. Precej so že uničene, saj so priljubljeno čtivo, ki so ga otroci začeli prebirati že kot čisto majhni.

 

Ampak rekord v živo je čisto nekaj drugega kot stotine rekordov na papirju.

 

V Planici zato vedno napenjajo oči in stiskajo pesti, da bi kdo od tekmovalcev poletel čez vse meje.

 

Svetovnega rekorda do sedaj še niso doživeli (zadnji je v Planici padel leta 2005), ampak nikoli ne veš. Lani smo v živo videli rekord letalnice, ki zdaj znaša 251,5 metra. Do svetovnega, ki je trenutno 253 metrov, manjkata le dobra dva metra. Mogoče se Planica kmalu spet znajde med rekordi  nove izdaje Guinessove knjige rekordov.

 

Planiški poleti bodo letos od 22. do 25. marca. Mi že komaj čakamo!

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

aktivno življenje, prosti čas, družina, otroci
Preberite tudi