Družina
Bronja Žakelj: “Bolezen mi je dala potrpežljivost.”
NOVEMBER 2025 | čas branja:
Zadnja sprememba: 03. 12. 2025 ob 09:22:01
Roman Belo se pere na 90 je postal en najodmevnejših slovenskih literarnih del zadnjih let. Leta 2025 je zgodba dobila tudi filmsko upodobitev, ki je premiero doživela na sarajevskem festivalu, slovensko pa na Liffu. Kot partner filma smo se z avtorico Bronjo Žakelj pogovarjali o temah, ki jih odpira knjiga in film – o bolezni, izgubi, ustvarjanju in življenju.
1. Kaj vas je smrt naučila o življenju?
Smrt življenje uokvirja in mu postavlja meje, daje našemu času dragocenost, življenju pa smisel.
"Danes je žalost postala skorajda prepovedana."
2. Kako po vašem mnenju družba obravnava žalovanje in izgubo – ali znamo biti ob tem drug drugemu v oporo?
Danes je žalost postala skorajda prepovedana. Potrebno jo je skriti in kontrolirati, saj so vse prakse in rituali, vezani na žalovanje, izginili. Pravico do »negativnih« čustev imamo le, ko smo sami, ko okolice ne obremenjujemo preveč. Žalovati je treba brez pretiranih emocij in se čimprej vrniti v vsakdanje življenje. Tu igra veliko vlogo tudi pritisk t.i. instantne družbe, ki vse zahteva takoj – a pri žalovanju takoj ne obstaja. Pri žalovanju ni bližnjic. Stisko lahko omili le čas in ljudem, ki izgubljajo, je ta čas potrebno tudi pustiti.
Kako otroci doživljajo izgubo in kako se odzivajo na žalost? V članku s strokovnjaki odgovarjamo na najpogostejša vprašanja o žalovanju otrok.
3. O vaši izkušnji s hudo boleznijo ste napisali knjigo, po kateri je bil posnet tudi film. Vam je zaradi vsega tega zdaj lažje govoriti o tem?
Nikoli mi ni bilo težko govoriti ne o izgubah ne o soočanju z rakom. Mislim, da je bolj problem v tem, ker drugi nočejo govoriti o tem, nočejo slišati, ali pa vsaj nočejo slišati tistega, kar je res. Te teme so trenutno marginalizirane in odrinjene nekam na rob, saj po mojem mnenju živimo v družbi terorja pozitivnosti, kjer je sreča imperativ. Če o teh temah ne govorimo, upamo, da se nas ne dotikajo. Po principu: »Česar ne vidim, ne obstaja.«
4. Kaj vas je bolezen naučila o telesu, duši in odnosih?
Naučila me je marsikaj – da je telo po eni strani krhko, po drugi pa neverjetno odporno. Še silovitejša pa je moč duha, ki te drži nad vodo, ko telo kleca. Skozi zahtevna zdravljenja sem spoznala, da se da preživeti marsikaj, a da bolezen terja svoj davek. Take stvari niso brez preostanka, brazgotine ostanejo. Kar pa se odnosov tiče – ko si zares bolan, so poti, po katerih hodiš, samotne. Lepo in dobro je, če del poti s teboj prehodi še kdo. Takrat odleže. A mir je vseeno potrebno poiskati nekje globoko v sebi.
5. Kaj vam daje občutek varnosti in kdaj ga najbolj pogrešate?
Občutek varnosti in notranjega ravnotežja mi gotovo daje fizična in materialna stabilnost, relativna predvidljivost in urejenost vsakdana, dobri odnosi in občutek, da imam stvari vsaj približno pod kontrolo. Prav občutek izgubljanja kontrole je tisti, ki mi podira notranje ravnovesje in se zažira v moje občutke varnosti. Ko zboliš, je občutek izgube kontrole zelo močan, zato sem se naučila vzpostaviti mehanizme, ki mi pomagajo splezati nazaj na zeleno vejo.
6. Mnogi avtorji povedo, da jim je pisanje knjige pomagalo s soočanjem z izgubo in bolečino. Kakšna je vaša izkušnja?
Zame pisanje samo ni bilo dovolj, da bi se v meni zgodil pomemben premik. Potrebovala sem več. Potrebovala sem knjigo, ki se bere, potrebovala sem bralce in bralke, ki so z menoj delili svoje izkušnje. In šele z vzpostavitvijo dialoga je bila prvič presežena tišina, ki je sledila mamini smrti, ko se o mami nismo pogovarjali več. In šele skozi perspektivo drugih sem lahko drugače pogledala na nekatere ključne dogodke v svojem življenju. Takrat šele se je sprememba zgodila tudi v meni.
7. Kako se vam zdi, da knjiga ali film pomagata bralcem oziroma gledalcem?"Iskrenost je tista, ki nagovarja, ki daje občutek, da nisi sam in da ni nič narobe, če te je strah."
Tako v romanu kot v filmu se iskreno in brez klišejev dotikamo univerzalnih tem, kot so izguba, žalovanje, bolezen, samost, resnica… In prav iskrenost je tista, ki nagovarja, ki daje občutek, da nisi sam, da ni nič narobe, če te je strah, da ni nič narobe, če se bojiš, če žaluješ, če žaluješ na svoj način. Obenem pa zgodba kljub svoji teži prinaša svetlobo in upanje in govori, da se da, da se skoraj vedno nekako da. In da je vredno. Preživeti in živeti.
Ja, rada sem hodila na snemanja. Zanimalo me je, v kaj se pretaka scenarij, ki sva ga pisala z Markom Naberšnikom. Kako like interpretirajo igralci in igralke. Uživala pa sem tudi v scenografiji, kostumih, saj se mi je zdelo, kot bi spet stopila nazaj v našo kuhinjo na Vojkovi. Kot bi stopila v časovni stroj. Pred snemanjem sem se veliko pogovarjala z igralci in igralkami o osebnostnih značilnostih posameznih likov, delila sem z njimi fotografije, poskušala sem jim dati vse, kar sem lahko, da bi se lahko čim bolj vživeli v osebo, ki jo igrajo.
9. Bi razmislili o pisanju povsem fikcijskega romana, ki ne temelji na osebnih izkušnjah?"Rada sem hodila na snemanja. Zanimalo me je, v kaj se pretaka scenarij, ki sva ga pisala z Markom Naberšnikom."
Dvomim, da bi lahko pisala fikcijo povsem brez avtobiografskih elementov. Ne vem, ali je to pravzaprav sploh mogoče. Skorajda bi rekla, da v vsako ustvarjanje vneseš drobne fragmente sebe, svoj pogled, svojo izkušnjo. Popolna ločitev avtorjev od njihovega dela je po mojem v resnici nemogoča.
10. Imate izkušnje, ki jih nimajo vsi. Kako uspešno najdete skupni jezik z ljudmi, ki živijo povsem drugačno realnost?
Ni toliko pomembno, kakšne izkušnje ima človek za seboj. Če je doživel podobne stvari, kot si jih ti sam, dobro, to pomaga, a vendarle gre v osnovi bolj za to, s kakšnim človekom si deliš te reči. Gre za stvari, ki niso vezane samo na izkušnje, gre za iracionalne bližine, za nekaj, kar je, kar preprosto je in niti ne veš točno, zakaj. Najbrž pa v vsakemu od nas vedno ostanejo drobci, ki se težko razumejo in težko razpnejo tja na drugo stran.
