Družina
Siddharta: Življenje za glasbo in z glasbo
JANUAR 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 30. 01. 2026 ob 14:46:43
Življenje v soju žarometov in na velikih odrih so sanje mnogih. A kaj to pomeni, kako glasbeniki usklajujejo profesionalno in družinsko življenje in kaj jim pomeni finančna varnost, smo se pogovarjali s člani slovenske glasbene skupine Siddharta.
1. Ko pogledate nazaj na svoje začetke – kaj vas je takrat gnalo, da ste se podali na glasbeno pot?
Imeli smo veliko prostega časa in smo morali nekaj početi. Pa smo prijeli za inštrumente. Šlo je za to, da se ne dolgočasimo. To je bil en tak koristen, dober način preživljanja prostega časa. Začeli smo med počitnicami leta 1994, ko nismo vedeli, kaj bi počeli. In smo rekli, dajmo malo vadit. Takrat smo vadili še doma, mislim, da pri basistu. Ker ni bilo interneta in mobilnih telefonov, smo imeli na voljo več časa, kar se je izkazalo kot zelo dobro.
2. Ste si takrat predstavljali, da boste nekoč tukaj, kjer ste danes – z dolgo kariero, zvesto publiko in družinami?
Ne, igranje smo imeli za zabavo, zase. Nikoli nismo razmišljali o teh stvareh, to se je zgodilo potem. Spontano smo naredili svoje komade, šli malo igrat v klube. Ljudje so bili navdušeni in potem se je vse to začelo valiti naprej kot snežna kepa in ta moment še kar traja. Sploh se nismo dobro zavedali, kaj se dogaja, in kar naenkrat smo bili na velikih odrih. Nikoli pa nismo načrtovali tega, kjer smo zdaj.
3. Kako bi opisali Siddharto danes – kot skupino, kot idejo, kot energijo?
Nastala je rokenrol familija in ponosni smo na to. Združuje nas glasba, kar je zelo lepo. Zdi se nam, da ljudem manjka sproščenost in energija, ki jo daje glasba. Glasba spreminja molekule v nas, in to na bolje. Vsi, ki se razumemo med sabo, smo del te družine, ki je vedno večja. To, kar smo ustvarili v teh 30-ih letih, je uspeh in ponosni smo na to.
O življenju glasbenika in družini
4. Kako se je življenje vas kot glasbenikov spremenilo od začetkov do danes?
Glasba je postala naša služba. Iz naše primarne ljubezni se je skozi leta razvila v službo. A čeprav se sliši kot obveznost, je ne jemljemo samo na ta način. Prišla je v vse pore našega delovanja, v vse pore naših razmišljanj, naše družine so prežete z njo. Siddharta je postala način življenja. Včasih je bil hobi in preživljanje prostega časa, zdaj pa je postala pristen del naših življenj. Siddharta je familija.
5. Kako usklajujete glasbeno kariero z družinskim življenjem? Kaj je najtežje in kaj vas pri tem najbolj osrečuje?
K sreči imamo družine, ki nam znajo prisluhniti in nas podpirajo. Veliko se da uskladiti s pogovorom in usklajevanjem. Pomembno je, da imaš na poti, ko nekaj gradiš, tako kot smo mi gradili Siddharto, podporo doma. Seveda v življenju pridejo tudi problemi, saj nihče ne gre čez to brez njih. Ampak vseeno se da uskladiti družino in glasbeno kariero in zaenkrat nam to uspeva.
6. Kako se je spremenil vaš pogled na ustvarjanje, odkar ste starši? Vas očetovstvo navdihuje ali omejuje?
Hote ali nehote, otroci so že na naši poti. Spremljajo nas od prvega trenutka, ko so se zavedali samih sebe, in na srečo so vsi naši otroci, ki jih je zdaj že pravljičnih devet, prav navdušeni nad tem, kaj njihovi očetje počnejo. Pogosto pridejo na koncerte in so del vsega tega ustroja. Ti naši otroci so absolutno velik navdih, sploh zato, ker jim je všeč, kar počnemo. So prvi lakmusov papir, ko preverjamo, ali pesem deluje ali ne. Tega ne počnemo neposredno, ampak če vidimo, da sprejmejo našo glasbo, nam da to še dodatno energijo in zagon. Če vidimo, sploh na kakšnih večjih koncertih, kako so ponosni na nas, je to spet neka stopnička višje v naših življenjih.
Pomembno nam je, da razumejo, kaj počnemo in da se imamo pri tem tudi res dobro. To je po eni strani sreča, po drugi pa tudi plod naših skupnih vezi, ki smo jih naredili kot bend. Verjamemo, da se naši otroci ob nas učijo in razumejo, kako dobro je to, kar smo zgradili. Upamo, da jim bo to znanje in razumevanje prav prišlo v življenju.
7. Kako pomembna je za vas finančna stabilnost v kontekstu glasbene kariere?
Finančna stabilnost je vedno pomembna. Ne samo za preživetje na splošno, ampak v našem primeru tudi zato, ker lahko od glasbe v Sloveniji dejansko živimo in ne potrebujemo nobene druge službe. Seveda pa moramo imeti veliko discipline, da vse skupaj deluje. Da denar, ki ga zaslužimo, razporedimo čez celo leto ali celo dve leti. Nimamo redne mesečne plače, zato moramo z denarjem ravnati pametno. Z leti smo se tega navadili in nimamo problemov.
Smo na točki v življenju, ko si lahko v vsakem trenutku, ko si tega zaželimo, privoščimo pivo. Kljub temu, da je glasbena industrija nepredvidljiva, zaslužimo dovolj, da se lahko tudi zavarujemo in smo bolj mirni.
8. Razmišljate tudi o vlaganju ali investiranju? Imate kake finančne načrte?
Vsak pri sebi, kolikor se da. Res pa je, da večinoma vlagamo v inštrumente, kar je tudi v redu naložba.
O ustvarjanju in prihodnosti
9. Kako gledate na prihodnost Siddharte?
Čez eno uro na fotografiranju, potem pa na kosilu. Ampak šalo na stran. Nadaljevati želimo s tempom, kot ga imamo sedaj. Da imamo delo in da sami sebe ženemo naprej, k kakšnim novim projektom, ki bodo zanimivi za nas in za našo publiko. S tem si popestrimo življenje, da ne delamo vedno istih stvari. Da poskušamo vse, kar delamo, narediti čim bolj zanimivo. Pomembno nam je tudi, da smo gospodarji svojega časa, da si sami delamo urnike in si sami razporejamo čas. Skupaj si postavimo cilj, ki se nam vsem zdi intriganten in privlačen, potem pa delamo vsi tako, da ta cilj dosežemo.
10. Kakšen je zdaj občutek,ko je koncert v Stožicah za vami? Ko se vsa ta energija in hajp umiri?
Nastane majhna praznina, ampak energija ostaja. Sploh ko delamo večje stvari, se zavedamo, da bo to ostalo za vedno, ne samo v nas, ampak v vseh, ki so bili prisotni. To so lepi spomini, ki jih nikoli ni dovolj. Delamo pa tudi že načrte za naprej, ker vidimo, da če verjamemo v to, kar počnemo in če smo predrzni, nam lahko uspe marsikatera stvar. Na primer koncert na Plečnikovem stadionu leta 2003, ki nam je blazno uspel, a je bil hkrati tudi dobra brca v rit za naprej.
Prijeten je občutek, da je koncert v Stožicah za nami in da je bil uspešen, saj lahko malo zadihamo. Prijetno je tudi, ko se zjutraj zbudiš in veš, da za naslednja dva dneva nimaš nobenega urnika. Tak koncert te hkrati napolni in izžame, zato je po taki veliki stvari dobrodošlo, da nekaj časa ne delaš nič pametnega in znova napolniš baterije, čeprav imaš v tistem trenutku dovolj energije, da bi šel čez dan ali dva na turnejo.
Ko imamo priložnost, da se malo spočijemo, nam to pride zelo prav, saj šele takrat pridejo ti posebni občutki, ko začneš ceniti vse, kar si naredil do takrat. Šele potem, ko prihaja vse za tabo, ugotoviš, da bo novembrski koncert v Stožicah še leta in leta v spominih in občutkih s tabo. Tako se vedno spomnimo, da je to, kar počnemo, prav, in da se imamo poleg tega tudi dobro.
11. Če bi lahko izbrali katerokoli lokacijo za naslednji koncert … katero bi izbrali?
Plečnikov stadion za Bežigradom v Ljubljani. Če bi bil obnovljen, bi z veseljem naredili tam koncert ne glede na to, katera obletnica našega delovanja bi bila. Če bi lahko še enkrat ponovili koncert za Bežigradom, bi bili res veseli. Tam bi lahko glasbeno zgodovino poleg nas pisali tudi drugi bendi. Sploh, če bi naredili kaj skupaj. Dokler smo še v formi (smeh).
12. Kako se spopadate z izzivi sodobne glasbene industrije – od digitalizacije do algoritmov in umetne inteligence?
Pravijo, da se (srečne) ljubezni ne da zavarovati, in tudi vsega, kar je ljubezen v glasbi, se ne da narediti z umetno inteligenco. Zaenkrat še ne. Ljubezen je tisto, s čimer se v največji meri ukvarjamo, zato nas ne skrbi, da bi nas umetna inteligenca nadomestila. Nas fascinira, ampak ne pričakujemo, da bodo robotki hodili na naše koncerte ali na da nas bi zamenjali roboti.
13. Kaj vas danes najbolj osrečuje – kot glasbenike, kot očete, kot posameznike?
Še kaj drugega obstaja v življenju kot glasba in družina, ki sta sicer glavni dve stvari in nas osrečujeta. Po koncertu, ki je bil v Stožicah, si radi napolnimo baterije tudi na koncertih drugih glasbenikov in pa ob uspehih naših športnikov, s katerimi smo tudi povezani.
14. Če bi se lahko za en dan prestavili v času nazaj v preteklost- kakšen nasvet bi dali mlademu sebi?
Seveda poskušamo vplivati na svoje otroke in njihov razvoj. Včasih nam uspe, včasih ne. Vse napake, ki smo jih kot mladostniki počeli, ponavadi počnejo tudi otroci. Ampak, ko vidimo, da tudi naši otroci napredujejo vsak v svoji smeri, da se stvari, ki jih počnejo, odvijajo v njihovo smer in jih osrečujejo ter definirajo ko ljudi, smo veseli.
15. Kaj želite, da publika odnese z vaših koncertov – ne le kot poslušalci, ampak kot ljudje?
Da dobijo to pozitivno energijo, ki jo dajemo na odru. Ko na koncu vidimo, da so ljudje srečni in zadovoljni, ko odidejo s koncerta. Da se imajo dobro, da uživajo v stvareh, v katerih uživamo tudi mi, ko jih ustvarjamo. Da s koncerta odidejo z enakimi občutki kot mi ter da damo ljudem nekaj, kar sicer v vsakdanjem življenju ne dobijo. Da so to trenutki, ki jim dajo moč, da se soočijo z vsemi izzivi v svojih življenjih.
