Ko delo ni več služba

Zgodbe sedmih mladih, ki so priložnosti za delo poiskali na zelo različnih področjih.

Svetovne študije kažejo, da bo do leta 2040 več kot vsak drugi delovno aktivni na svetu »freelancer«. Med njimi prednjačite prav v najmlajši generaciji – milenijci. Priložnosti za zaposlitev si vse bolj ustvarjate kar sami, kot blogerji, razvijalci spletnih aplikacij, podjetniki. To potrjujejo tudi zgodbe sedmih mladih Slovencev, ki smo jih povabili, da delijo svoje izkušnje.

Poklici, ki jih še ne poznamo, in nove potrebe

Živimo v dobi, v kateri se delo, življenje, hobiji in študiji vse bolj prepletajo. Zato služba, kot so jo poznali naši starši, izginja. Po napovedih Svetovnega gospodarskega foruma bo prihodnost dela in delovne sile mladih zaznamovala povsem drugačna dinamika zaposlitev. Fiksnost se umika fleksibilnosti, redna zaposlitev pa t. i. svobodnjaštvu (angl. freelancing).

 

»Imamo poklice, ki jih pred nekaj leti še nismo poznali – strokovnjak za spletno analitiko, razvijalec mobilnih aplikacij, bloger, pisec spletnih vsebin ... Pred nekaj dnevi smo na našem zaposlitvenem portalu objavili oglas za delovno mesto sodelavca v kriptomenjalnici, za katerega še nismo slišali,« o novih priložnostih za mlade pove Saša Boštjančič, univ. dipl. soc. del., direktorica portala mojazaposlitev.si.

 

Več o najbolj iskanih poklicih danes in v prihodnosti lahko prebereš v okvirju na koncu članka.

 

Čeprav mladi po podatkih kadrovikov še vedno radi iščete varnost v rednih zaposlitvah, pa ste hkrati tudi precej bolj zahtevni – iščete več svobode, boljše pogoje v delovnem okolju, ki niso vezani zgolj na denar, in možnost dela od doma. Hitreje menjujete delovna mesta, velikokrat pa si tudi oblikujete poklic iz svojega konjička.

 

Perspektiva in izkušnje mladih

Kako razumejo službo in kakšne so njihove izkušnje z delom v zelo različnih oblikah, nam je zaupalo sedem mladih. Življenjska filozofija, kot jo opisujejo, nam odkriva še eno sliko nove prihodnosti trga dela. Ta se, kot kaže, premika od dela za preživetje k delu s poslanstvom. Veliko mladih želi svoje delo bolj osmisliti in s svojim delovanjem pustiti za seboj boljši svet.

 

Anja Korenč: Ko hobi postane delo

»Zame delo ni služba, je način življenja, za katerega sem se odločila kmalu po končani fakulteti,« pravi tridesetletna Anja Korenč, vodja kreativnega studia Fork in kreativnega dela podjetja Avokado d. o. o., ki je bolj znano po blagovni znamki I Like Tofu.

 

Lastno zagonsko podjetje ima, kot pravi sama, več minusov kot plusov. A ima eno prednost, ki premaga vse pomanjkljivosti: »To je, da ustvarjaš nekaj svojega.«

 

Anja Korenč

 

Življenje si je oblikovala po svoji meri: »Kot je meni najbolj zanimivo in izpopolnjeno. Ker še nimam otrok in sva z Maticem partnerja zasebno in poslovno, je delo dejansko na prvem mestu. O njem razmišljam 24 ur na dan, sedem dni na teden. Ko imaš svoj poklic tako zelo rad, da to hkrati predstavlja še vse tvoje hobije, največkrat v sebi občutiš gonilno silo, ki te vleče naprej, in iščeš nove možnosti. Nekomu, ki tega ni še nikoli občutil, to težko opišeš.«

 

Največja slabost je zagotovo negotovost: »Včasih ne moraš točno vedeti, kaj ti bo prinesel nov dan, saj si kot majhen igralec na trgu bolj ranljiv od vseh drugih velikih playerjev.«

 

Anjo najbolj straši pasivnost, tarnanja ne mara. Vsaka odločitev, ki jo sprejme, temelji na načelih, v katera najbolj verjame. In verjame v iskrenost – do kupca, do bralca, do poslovnega partnerja, do sodelavca, v prvi vrsti pa do sebe.

 

»Brez iskrenosti in dobrega sodelovanja ni kakovostnih rezultatov,« poudarja Anja Korenč.

 

Njena življenjska filozofija? »Preprosto: zapuščina. Če lahko sama h kvalitetnejši prehrani in boljši ozaveščenosti potrošnikov prispevam en odstotek, bom dosegla svoj cilj.«

 

Lara Kastelic: Svoboda lokacije

Lara Kastelic je po izobrazbi univ. dipl. biologinja, ki je svojo strast našla v naravovarstvu. Po študiju je ugotovila, da bo za uresničitev svoje strasti morala najti lastno pot. Svoje delovno mesto si je zato izoblikovala kar sama. Danes tridesetletnica praktično deluje, od koder koli želi, saj ni vezana na lokacijo.

 

Lara Kastelic

 

»V obdobju 2012/13 sem leto dni delala kot EVS-prostovoljka za Global Ecovillage Network of Europe in živela v eni največjih ekovasi v Nemčiji. Po vrnitvi v Slovenijo sem odprla s. p. Sedaj že nekaj let delam projektno, kar je super, ker me zanima več stvari. Sodelujem pri projektih, povezanih s permakulturo ter z novimi oblikami izobraževanja in sodelovanja. Delujem kot koordinatorka in organizatorka projektov ter moderatorka skupinskih procesov.«

 

Delo v veliki meri poteka na poti po različnih državah, saj se Lara udeležuje sestankov, vodi treninge ali delavnice za mednarodne ekipe. »Živim napol 'iz kovčka'. Računalnik je vse, kar potrebujem. V vsaki kavarni lahko pišem elektronska sporočila. Za sestanke po spletu pa je res, da potrebujem prostor z malo več miru.« Dobra stran je, da si čas ureja po svoje, prav tako pa slabost, saj delo postane način življenja.

 

Pomembno ji je, kaj počne – tako vsebina kot to, kako nekaj počne, katere kvalitete so pri tem prisotne. »Želim si radosti, sproščenosti, svobode, sodelovanja, podpore, fleksibilnosti dela in časa, raznolikosti, predvsem pa smiselnosti.«

 

»Sadimo semena nove kulture, novega načina bivanja, ki bo temeljil na iskrenosti in preprostosti,« ugotavlja Lara Kastelic.

 

Lara si želi še bolj izpiliti svojo poklicanost, kot vidi bistvo besede poklic. »Želim izpiliti svoje veščine, da bi lahko še bolj podprla, kar potrebujemo v tem svetu.«

 

In kaj potrebujemo? Najzanimivejši so ji vprašanje delovne kulture, prehod v drugačne odnose, izboljšanje komunikacije, spremembe v organizacijski kulturi in načinih sprejemanja odločitev. »To bo ključ za prihodnost dobrega dela,« meni Lara.

 

Rok in Katarina Hočevar: Priložnost v bloganju

Rok in Katarina Hočevar sta svojo strast našla v potovanjih. Lani sta bila na poti in odkrivala svet kar približno 70 dni. Da je svet lep in ga je vredno raziskati, da so ljudje dobri in ni vse črno-belo, so vrednote, ki jih živita in jih želita tudi deliti. Zato sta ustvarila blog Lahkih nog naokrog, ki je postal več kot le hobi. Pravzaprav postaja njuno dodatno delo.

 

Rok in Katarina Hočevar

 

»Vsekakor si želiva, da bi enkrat blog predstavljal dovoljšen vir prihodkov, da bi lahko od tega živela in potovala. A v tem trenutku še nisva tam.« Sedemindvajsetletni Rok je samozaposlen kot arhitekt, kar je njegov poklic. Osemindvajsetletna Katarina je zaposlena v svoji kemijski stroki, ob tem pa dela še doktorat iz molekularne biologije.

 

O redni zaposlitvi pravita, da je precenjen pojem, ki ga večkrat slišita iz ust generacije svojih staršev. »Svet se spreminja, službe nas ne čakajo več, tako kot so najine starše. Danes si jo vsak ustvari sam – če si jo le uspe. Midva sva optimista, da bova nekaj 'pogruntala'.«

 

»Pri bloganju je pomembno, da si izviren in iznajdljiv. Seveda je treba slediti trendom in se prilagajati, vendar pa brez unikatnosti ne gre,« menita Rok in Katarina Hočevar.

 

Kot prednost bloganja izpostavljata, da to lahko počneta od koder koli. »Pisarna je lahko sipina v Omanu, mizica v kampu na jugu Albanije ali pa viseča mreža v Salvadorju. Pa raznolikost: stvari se nikoli ne ponavljajo, vsako potovanje je drugačno, vsaka destinacija prinese nekaj novega. Glede bloganja nisva vezana na nikogar, nimava šefa, prepuščena sva sama sebi. Tako se sama odločava, kam bova potovala in o čem pisala. To je svoboda, da lahko raziščeva kraje, ki si jih res želiva.«

 

Slabost bloganja je zagotovo ta, da ni redne plače na točno določen dan v mesecu. »A tega ni niti, ko si samozaposlen,« pravi Rok. Blogu namenita kar nekaj časa – po službi, ob večerih in seveda ob koncu tedna.

 

Nevarnost je še ena: »Najtežje je bloganje uravnovesiti z uživanjem. Tanka je meja med bloganjem ob potovanju in potovanjem z namenom bloganja. Zaenkrat nama uspeva. Raje kdaj kaj manj napiševa na blog in na ta račun uživava.«

 

Katja Romih: Tradicionalna zaposlitev daje varnost

»Vem, da bom vsak mesec dobila plačo, ki mi bo omogočila kritje tekočih stroškov in nekaj malega prihranka,« o svoji redni zaposlitvi pravi osemindvajsetletna Katja Romih. Po izobrazbi univ. dipl. kulturologinja z opravljenim enoletnim pedagoško-andragoškim programom je trenutno zaposlena v Celjskem mladinskem centu. Tam skrbi za razvoj in izvajanje splošnega programa za mlade.

 

»Delam po svojih najboljših močeh in pomagam drugim, kolikor le lahko. Upam, da ta doprinos šteje,« je skromna Katja Romih.

 

Katja RomihPrednost te zaposlitve vidi v načinu dela, ki ni vezano le na pisarno. Je dinamično, vsebuje veliko komunikacije z mladimi. Dobiva tudi izkušnje in znanje s projektnih razpisov, v okviru projektov je tudi nekaj možnosti za potovanja v tujino.

 

»Mi pa pisarniško delo in koordinacija vsega vzameta veliko časa, za program sem odgovorna sama ter zato včasih izgubim motivacijo in zagon, da bi pri delu uživala.« Prav tako se ji popoldanski delovni čas večkrat prekriva z dogodki, ki bi jih sicer rada obiskala.

 

Katji največ pomeni, da ima njeno delo vrednost za širšo javnost, hkrati ji daje finančno varnost, pri tem pa lahko sama osebnostno raste in se razvija.

 

»V prihodnosti si želim zbrati dovolj poguma za samostojno podjetniško pot, ki se mi zdi tudi nasploh prihodnost za mlade, in hkrati najti svoje poslanstvo. Morda pa se to skriva v bolj tradicionalnih okvirih, kot so družina, dom, partnerstvo in letne počitnice.«

 

Andrej Maršič: Mednarodno okolje zahteva prilagodljivost

Ob primerjavi možnosti, da bi imel dobro plačano pripravništvo v tujini ali pa neplačano pripravništvo v Sloveniji, je bila odločitev za sedemindvajsetletnega Andreja Maršiča preprosta: »Šel sem v tujino in se nisem več vrnil.«

 

Andrej MaršičAndrej že pet let živi v tujini, zadnje leto v Luksemburgu, kjer je zaposlen pri Evropski komisiji. Ukvarja se predvsem z analizo statističnih podatkov. V primerjavi z zaposlitvijo na domačih tleh ima tam precej boljše pogoje za delo. Nabira si izkušnje v mednarodnem okolju in meni, da se tudi vodstvo tam bolj zaveda vrednosti svojih zaposlenih.

 

Tudi plače so precej višje, okoli 3000 evrov je povprečje. »Življenjski standard je višji, a dobra plača mi omogoča več svobode, več prostega gibanja. Iz Luksemburga lahko hitro potujem kamor koli.« Zato zaenkrat še ne razmišlja, da bi se vrnil v Slovenijo.

 

Glede na delovne navade Slovencev Andrej meni, da smo zelo usposobljen kader za delo v tujini. Se je pa v mednarodnem okolju zagotovo treba več prilagajati in spoznavati različne kulturne navade.

 

»Za delo v mednarodnem okolju je treba biti precej prilagodljiv,« svetuje Andrej Maršič.

 

Študenti v tujini hitijo končati študij, Andrej ugotavlja razliko s Slovenijo, kjer opaža, da je pogoj za večino začetniških del študentski status ali pa poznanstva. V tujini je priložnosti toliko, da se je že težko znajti.

 

Pri delu v tujini pa je tudi nekaj slabosti: »Ovire so lahko jezik, precej veliko papirologije, davki in drugače urejen zdravstveni sistem,« pojasnjuje Andrej, a vseeno meni, da prednosti pretehtajo.

 

Timotej Lampe Ignjić: Profesionalnost skozi šport

Z vztrajnostjo je šestindvajsetletnemu Timoteju Lampetu Ignjiću svojo strast do skejtbordanja uspelo razviti v profesionalno kariero.

 

»Trdo je bilo treba delati, a to je šport. S pravo motivacijo je vse mogoče,« je prepričan Timotej Lampe Ignjić.

 

Njegov življenjski slog je zagotovo poseben. Timotej večinoma živi v tujini, čemur se je moral prilagoditi. Vrhunski rezultati mu dajejo možnost, da sprejema različne delovne projekte, povezane s športom, od snemanja oglasov do skejtbord filmov, tekmovanj v svetovnem pokalu in sodelovanja z drugimi. Vse to mu omogoča, da živi svoje sanje in počne, kar najbolj ljubi.

 

Timotej je ustanovil tudi svojo lastno marketinško agencijo, predvsem zato, ker ga zelo veseli tudi področje videoprodukcije, družbenih omrežij in marketinga. »Ker veliko delam v tej smeri, se mi je to zdela primerna poteza.« Z agencijo deluje na domačem trgu, a jo vodi iz tujine.

 

Sanjska služba? »Zame je sanjska služba delo, ki ga iz srca rad opravljaš. Uresničujem jo tako, da za svoje cilje trdo delam. Sicer pa na življenje gledam zelo pozitivno. Poskušam živeti zdravo in delati čim več stvari, v katerih resnično uživam. Pomembno je, da smo na koncu dneva vsi zadovoljni.«

 

Več svobode in fleksibilnosti pomeni tudi, da moraš bolj aktivno poskrbeti za svojo (finančno) varnost. Svetujemo ti, na katera zavarovanja je dobro pomisliti.

 

Ključni poklici prihodnosti in sposobnosti zanje

 

Danes

Najbolj iskani poklici so tisti, za katere najbolj primanjkuje kadrov:

 

  • kuhar,
  • orodjar,
  • CNC-operater,
  • strojni tehnik,
  • prodajalec,
  • avtomehanik,
  • računalniški tehnik.

 

Vir: mojazaposlitev.si

 

Jutri

Do leta 2020 bodo podjetja spremenila fokus pri iskanju novih kadrov. Od sposobnosti, ki jih pri iskalcih dela iščejo danes, bo kar 35 % drugačnih. Kot odgovor na digitalizacijo in avtomatizacijo pa bodo v ospredju tudi nove vrste delovnih mest.

 

Izstopata dve delovni mesti, ki bosta najbolj iskani:

 

  • podatkovni analitik (skrbel bo za oblikovanje in razumevanje gore novih podatkov),
  • specializirani prodajni predstavnik (komercialno in tehnično razumljivo bo moral znati strankam predstaviti nove tehnologije).

 

Največ služb bo na specializiranih področjih:

računalništvo, matematika, arhitektura in inženiring. Podjetja pa bodo iskala tudi specialiste za upravljanje kadrov in razvoj organizacije ter specialne inženirje.

 

Najbolj iskane sposobnosti prihodnosti:

 

  • sposobnost reševanja kompleksnih težav,
  • združevanje matematične sposobnosti s sposobnostmi sodelovanja in pogajanja,
  • povezovanje različnih znanj.

 

Vir: raziskava Svetovnega gospodarskega foruma, 2016

Naložbenik, družina, aktivno življenje, osebne finance, varčevanje
Preberite tudi