Na poti
Tudi parkiranje motorja je umetnost
OKTOBER 2020 | čas branja:
Zadnja sprememba: 09. 10. 2020 ob 09:27:20
Ne le vožnja, tudi parkiranje motorja je umetnost. To je veščina, ki zahteva veliko občutka in izkušenj. Lažje bi bilo vse skupaj pokazati v živo, a tudi z napisanim boste lahko dobili dovolj dobro predstavo, kje so najbolj kritične točke parkiranja motorja. In še kakšen trik za zraven.
Zgodi se tudi izkušenim
Tale zgodba ni izmišljena. Motorist zrelih srednjih let, ves potolčen zaradi padca, je z ustavljenim motorjem med parkiranjem brutalno padel. Pred tem se je žena lepo skobacala s sedeža, on pa bi moral motor samo še nasloniti na tačko … a jo je menda pozabil potisniti ven. Še sam ni vedel, morda je bil le drugje z mislimi, raztresen zaradi skrbi s poslom. Ali pa se je tačka sama od sebe zaprla? Kakorkoli že, ko se je 230 kilogramov prevesilo v levo, ga je vrglo po tleh huje kot Valentina Rossija med dirko.
Ko 230 kilogramov krene svojo pot, jih ne zaustavi niti dvigovalec uteži olimpijske kategorije.
Tudi meni in mojim sodelavcem v motonovinarstvu se je že več kot enkrat zgodilo, da se je parkiran motocikel prevrnil. In vsakič znova sem prav po šofersko klel.
Parkiranje motorja je in ni znanost. Motorist mora natančno vedeti, kaj počne. Ničesar se z motorjem ne počne na slepo. Dokler motor stoji vertikalno, ga lahko le z dvema prstoma držite za krmilo ali vetrobran, pa bo stal in ostal v ravnovesju. Vsaj, dokler ga nekaj ne potisne iz mirovanja.
Kako parkirati motor na stransko tačko
Med motocikli so razlike. Če je motocikel tako grajen, da ima visoko težišče, ker je že sam po sebi visok in ima polno posodo bencina pa še prtljažni kovček za sedežem, se to v rokah hitro začuti. Če ta visoko postavljena teža zaniha, je to bolj zoprno, kot če je motocikel nizek, pa čeprav po kilogramih dosti težji.
Osnovni problem ni v teži oziroma masi motorja pač pa v veščini, v grifu, v odločnem samozaupanju.
Obstajata dva koncepta parkiranja: na stransko tačko ali oporo.
- Prvi pristop je tak, da motorist lepo ustavi in položi stopala na tla.
- Motor ohranja zavrt in še kar stiska ročico prednje zavore.
- Z obema rokama zanesljivo drži krmilo poravnano naravnost in zleze iz sedeža, na levo stran, kako pa drugače.
- Ko lepo stoji ob zavrtem motorju, pogleda, kakšen je teren, in nato izproži parkirno tačko ter motor (motocikel) nežno prevesi nanjo.
- Ni še konec! Ko začuti, da se je motocikel z vso težo naslonil na tačko, še stoji tik ob motociklu in še z obema rokama drži za krmilo ter preveri, ali tla ne visijo in da se pod tačko morda ne vdajajo. Na kakšni travi v kampu ali na motozboru se tačka mimogrede potopi v tla.
- Drugi pristop pa je tak, da motorist ob ustavljenem motorju s peto izvleče tačko, nanjo nasloni motor in zleze dol. Ta pristop uporablja večina motoristov in v 99 % primerov funkcionira. Razen če:
- tačka ni iztegnjena,
- če je teren preveč viseč,
- če se teren vdaja (pesek, mehka zemlja, zatravljeni betonski tlakovci …).
Ta pristop je kar udoben, če je parkirna tačka tako ukrojena in postavljena, da jo peta čevlja takoj in zanesljivo doseže. In če motocikel ni previsok, kar je večinoma težava pri motoristkah.
S katerimi težavami poleg višine motorja se še spopadajo motoristke in kaj svetujejo svojim kolegicam?
Motocikli so praviloma dimenzionirani za moške in le na redkih motoristka z obema nogama zanesljivo doseže do tal. Tu postane problem teža motocikla, vendar je osnovni problem v višini. Če motorist(ka) zanesljivo doseže tla, bo varno parkirala tudi poltonsko kravo na dveh kolesih.
Parkiranje na klancu
Vsak motorist bi moral vedeti, da se motocikla nikoli, ampak zares nikoli ne ustavi in parkira po brežini navzdol.
Če cesta ali parkirišče visi, je treba motocikel parkirati s prednjim kolesom in s parkirno tačko v hrib.
To ni vedno lahko, ker je morda strmina preostra in se ne da takoj najti dovolj zanesljive lege. Treba je potisniti in s pomikanjem motocikla najti položaj, v katerem zanesljivo obstoji. V takšnem primeru je pomoč dobrodošla, a pomočniki naj ne potiskajo za luč ali smernike.
Menjalnik pustite v prvi prestavi, da motocikel zaradi težnosti ne bi zdrsel po klancu navzdol. Če je motocikel »avtomatik«, recimo velik skuter, zategnite ročno oz. parkirno zavoro.
Kaj pa speljevanje in drugi manevri na klancu? Nasvete najdete v članku Z motorjem v serpentine in strmine.
Če so tla pod tačko sumljiva, bo treba nekaj podstaviti. Industrija prodaja različne lepe dodatke, s katerimi se da razširiti naležno površino stranske tačke. Ti pomagajo, a je poudarek na »prodaja«, zaradi takšnega zapravljanja postane življenje drago.
Skrbni motoristi zato vozijo s seboj poceni plastični plošček, bolj robavsi pa imamo nekje priročno zataknjeno deščico iz vezane plošče. Kolegica, ki zna biti na motorju prav hitra in drzna, a ima prekratke noge, ima vedno pri roki leseno ploščico privezano na vrvici, da jo lepo spusti na tla pod tačko in nanjo varno nasloni motor.
Čisto dovolj dober je tudi ploščat kamen, ki mora biti dovolj debel, da ne poči, ko nanj nasloni teža motorja. Motocikel nato previdno naslonite, da se kamen ne spodmakne ali vdre.
Hop na »štender«
Sredinsko parkirno stojalo oziroma štender je danes redkost. Ko so ukinili sredinsko parkirno stojalo, so nam to prodali kot pomemben prihranek pri masi (teži) motocikla in motoristi so bili srečni. Nihče se ni razburjal.
Parkirno stojalo je seveda zajeten preplet jeklenih cevi in vzmeti in je na nek način celo odvečna teža. Jaz pa se vsakič znova vprašam, kako naj motorist ob cesti popravi predrto gumo, če nima sredinskega stojala? Tudi mazanje verige postane sitnost in parkiranje preko zime, ker na levo naslonjen motocikel vzame več prostora. A ostanimo pri parkiranju.
Kljub neslutenemu razvoju in napredku so motocikli danes težji, kot so bili pred 50 leti, ko se je še vse delalo iz navadnega železa. Teža se lahko pokaže kot problem pri parkiranju na centralno stojalo, če je motorist preplašen in neodločen ali ni dovolj močan. Takemu se bo motocikel prevrnil na nasprotno stran v kakšno izložbo.
Nekaj moči v rokah je treba imeti. Potem je pomemben občutek in pa grif, prijem. Motocikel seveda mora stati na ravni podlagi in na ravnini, ne v klancu.
Motorist naj z levo roko pošteno drži za krmilo, z desno za prtljažnik ali ročaj ob sedežu, z desno nogo zatakne rog in izproži stojalo, da se dotakne tal in – zdaj – z vso težo stopi na rog, z rokama pa potegne in prevesi motocikel proti zadnjemu kolesu.
Lažje reči kot narediti. Treba je nekaj vaje, pa bo šlo. V pomoč naj bosta dva možaka, vsak na enem koncu motocikla, da priskočita, če bo motocikel nevarno zanihal. Trik je le v pravem prijemu in občutku, kdaj je motocikel šel skozi mrtvo točko.
Ker je parkirno stojalo simetrično in ima kraka tako oblikovana, da sočasno naležeta na tla, motocikel ne bo padel, če motorist vse naredi odločno in se ne pol poti ne premisli ali ustraši.
Kakšen zelo težak in s prtljago naložen motocikel je res precej zoprno postaviti na sredinsko parkirno stojalo. Pogosto to seveda ni potrebno. Tudi na trajektu čez Sredozemsko morje ne, ker ladjarji raje vidijo, da je motocikel na bočni tački.
Uvidevni tudi pri parkiranju v mestih
Pa še to. Ker po naših in evropskih mestih vse pogosteje urejajo tudi parkiranje motociklov, se motorist hitro znajde v situaciji, da je parkirni prostor premajhen, preskopo odmerjen. Večji motocikel s kovčki bo težko parkirati tako, da drugim ne bo v napoto, saj naslonjen na stransko tačko zavzame kar precej prostora. Na to je treba pravočasno pomisliti.
Kadar se potuje v skupini, je lahko parkiranje hitro vzrok za slabo voljo in napetosti. Eni motoristi pač ne pomislijo, da bodo s svojim dejanjem otežili nekomu drugemu življenje.
Pri parkiranju je treba vedno pogledati, ali bo dovolj prostora med motocikli, da se bo dalo odpreti kovčke, razložiti prtljago in postoriti, kar pač ima kdo v mislih. Vsak potrebuje svoj prostor. Eni manj, eni nekaj več.
In če motor kljub vsemu pade? Pomagamo s člankom Kako dvigniti motor.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
