Na poti
Tisti lažni občutek neranljivosti
OKTOBER 2021 | čas branja:
Zadnja sprememba: 14. 10. 2021 ob 07:13:43
Tanko preprosto usnjeno ali skajasto oblačilo je bilo dolga desetletja, recimo tja do leta 1990 največ, kar si je oblačilna moto-industrija drznila ponuditi motoristom. Jasno, da je bilo takrat zavedanje o ranljivosti in minljivosti bolj globoko. Danes pa so trdi ščitniki, všiti v oblačila in rokavice, pomembno zmanjšali tveganje, da motorista hudo boli in da si dolgo celi debele kraste. To je dvignilo samozavest in povečalo občutek varnosti. A tudi najboljša motoristična oprema čudežev ne more delati.
Uživam v obvladovanju motorja
Ne morejo vsi motoristi čutiti in misliti enako. Zato bom danes začel s tem, kako čutim jaz. Od mladih dni, torej od kar sem gonil Rogov pony (bicikel) po mestnih ulicah, imam rad hitrost. Pravzaprav je treba reči, da uživam v obvladanju motorja, saj je obvladovanje vožnje mnogo več kot le hitrost. Ker sem se kmalu lotil hitrostnih dirk za državno prvenstvo, sem spoznal, kako težko je biti hiter, kaj šele najhitrejši.
Po vsaki dirki sem bil bolj umirjen motorist na cesti. Še vedno me je gnala strast, a ne po absolutni hitrosti, pač pa zavedanje, da motor obvladaš in ga znaš peljati blizu meje. Verjetno se povsem enako počuti violinist, lokostrelec, slalomist in še bi lahko vlekli ven komu vse je njegovo početje v zadovoljstvo.
Seveda se v skritem kotičku zavedaš, da vožnja motorja vleče s seboj tudi večje tveganje.
Za dva prsta stiropora v čeladi pač ne more enako dobro zaščititi telesa kot prostorski meter pločevine in avtomobilskih komponent, ki jim pomagajo varnostni pasovi in zračne blazine.
Oblačenje ustrezne motoristične opreme
Pravi motorist čuti, da je oblačenje ritual. Že ko si namesti želvo na hrbet, s pozornostjo poravna naramnice in učvrsti pas. Enako gre z usnjenim kombinezonom. Priporočljivo je uporabljati preverjeno zanesljiv kombinezon, ki je sešit vsaj iz najboljših delov krave, če že ne iz lažjega in bolj trpežnega kenguruja.
Hitra vožnja in nekvalitetna oblačila pač ne gredo skupaj.
Razvoj gre naprej in zdaj je zadnji čas, ko je treba nabaviti kombinezon z vstavljeno zračno blazino. Da je učinkovit, vidimo na svetovnih dirkah, ki so odličen testni poligon. Tveganje je pač treba zmanjšati na dostojen minimum.
Ker je oblačenje motoristične opreme del strasti, postane tudi nekakšna transformacija iz običajneža v motorista. Kot bi se po delih sestavljal:
- Ko si poravnaš kombinezon, narediš globok počep, da se hlačnice in rokavi lepo uležejo po telesu.
- S kazalcem levice potegneš podbradni jermen čelade, da preveriš, ali je zanesljivo potegnjen skozi oba zapenjalna obročka.
- S počasnimi gibi si navlečeš rokavice iz z ogljikovimi školjkami ojačenega kozjega ali kengurujevega mehkega usnja, ki morajo zdrsniti na dlani skoraj že moteče tesno – da jih med valjanjem po asfaltu ne bi potegnilo z rok. Zdaj je motorist vstopil v novo dimenzijo.
- Še pogled na gume, le toliko, da v zavesti odkljukaš, da je na kolesih vse v redu. In že te v sedežu oblije občutek, da ti nič na tem svetu ne more škodovati.
- Za kakšen hip ali dva obmiruješ v sedežu in dovoliš, da motor med nogami umiri tek in ogreje motorno olje. To je spoštovanje do stroja in inženirjev, ki so ga domislili. Prvi kilometri vožnje so namenjeni ogrevanju gum, da dosežejo delovno temperaturo.
Z vsakim kilometrom več postaja vožnja kot strastno zapeljevanje. Do kam ga lahko to odpelje?
Realnost ceste
Motorist običajno ni zaslepljen, da bi samo zato motor v ovinku nagibal proti točki, ko koleno podrsa v asfalt in začuti, da zadnja guma začenja napenjati in da bo naslednji hip oddrsnila. Je pa zagotovo res, da motorist lahko živi z lažnim ali varljivim občutkom varnosti.
Komplet najboljše čelade – oblačila – škornjev – rokavic daje pomirjujoč občutek, da je motorist telo zavaroval.
Če motocikel na cesti zaradi neke višje sile uide iz rok oziroma iz nadzora, se v istem hipu pojavi vsa kruta realnost – zmanjka prostora. Na dirkališču so ob asfaltu potegnjene neskončno velike lovilne ali izletne cone iz zelo živega peska, šele potem sledijo bariere iz gum in za njimi je jeklena ograja. Motoristu na cesti pa zmanjka vsaj petdeset metrov praznega prostora, da bi lahko odnesel celo kožo.
Pozdravljam jeklene lamele, ki so v Sloveniji že kar pogosto nameščene pred stebrički jeklenih odbojnih ograj. Preprečujejo, da bi motorista narezalo na kose. Je pa vseeno treba imeti pred očmi, da je tista lamela v najboljšem primeru oddaljena tri, štiri metre. Da bi bilo dovolj varno, bi morala stati ograja petdeset metrov daleč.
Do kod ščiti motoristična oprema?
Motoristične čelade
Celo najboljše čelade so testirane le za linearne udarce do 30 km/h in vrednosti, ki jih predpisuje zakonodaja EU, so visoke: na možgane lahko deluje sila največ do 275 g, to je 275-kratnik težnega pospeška, gravitacijske sile. To je grozno veliko. Na srečo je direktnih udarcev v glavo – čelado precej malo.
Usnjen kombinezon
Usnjen kombinezon mora po najnovejši zakonodaji dosegati stopnjo AAA, da postane najbolj učinkovito zaščitno oblačilo. Ta test zagotavlja, da med drsenjem s 120 km/h v usnju ne bo nastala luknjica večja od 5 mm. Nič pa ne govori o amortizaciji udarcev v telo. Hočem reči, ko motorist udari v fiksni predmet, ga bo bolelo.
Zanimivo, kako kakovostno, lepo dizajnirano zaščitno oblačilo in čelada z atraktivno grafiko ob zadovoljstvu v človeku prebudijo tudi občutek, da je tako opremljen tudi veliko bolj varen. To je ena plat zlatnika.
Druga, temnejša pa je ta, da občutek večje varnosti motorista potegne v večje tveganje. Čeprav imajo motorji veliko asistenčne elektronike, vseh človeških in algoritemskih napak ne morejo preprečiti. Sledi opletanje po cesti, padec, drsenje. Zavedati se je treba, da en prst debela najboljša spominska pena čudežev ne bo naredila.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
