Nasvet za motoristke od motoristke

Nič več voženj kot sopotnica.

Štiri leta sedenja na majhnem trikotnem sedežu zadaj, tri motoristične sezone vožnje, pet padcev z motorja in uživanje v ovinkih. To sem jaz in to je moja izkušnja, kako sem se iz sopotnice prelevila v motoristko.

Zakaj želim postati motoristka?

Že prvi dan v avtošoli se je pričel zanimivo z vprašanjem učitelja vožnje: »Ali tudi ti želiš svojemu fantu ali bivšemu fantu pokazati, da zmoreš voziti motor?« Samo nasmejala sem se in se suvereno usedla na siv motorček, čeprav še nikoli v življenju nisem vozila motorja, niti avtomatika ne. Sledil je prvi padec, drugi, tretji in potem sem nehala šteti.

 

Že prvi dan sem naredila nekaj dodatnih prask na motorju in še dobro, da sem imela popolno motoristično opremo. Škornje, čelado, rokavice, usnjen kombinezon, želvo. To mi je ostalo od prejšnjih sezon vožnje na sopotnikovem sedežu.

 

Biti sopotnik: najprej strah, potem užitek, potem dolgčas

Nikoli se nisem kaj preveč zanimala za motociklizem, če sem iskrena, tudi za avtomobilizem ne. Dokler nisem opravila izpita in dobila svojega prvega avta. S tem je prišlo zanimanje za hitrost, lepe avtomobile in drsenje po zasneženem parkirišču.

 

Motociklizem je prišel pozneje. Na začetku sem premagovala strah vsakokrat, ko sem se usedla na motor in se fantu pridružila na vožnji kot sopotnica. Najprej strah, potem je prišel užitek in iz užitka rahel dolgčas. Takrat je bil čas za spremembo in pričela sem spoznavati vožnjo kot voznica. In zopet je nastopil rahel strah.

 

Spomnim se dogodka,  ko sem se učila voziti avtomobil. Kar naenkrat sem se z učiteljem vožnje znašla v križišču na »veliki« klančini. Avto je visel, jaz pa sem z vso silo držala zavoro, ko se je prižgala zelena luč na semaforju. Takrat je »zadišalo« po sklopki. Verjamem, da so se vsi pešci ustavili in opazovali moje speljevanje v klanec. Zanimivo je, da je ta »ogromen« klanec na križišču Resljeve ceste in ulice Komenskega v Ljubljani. Če tega klanca ne poznate, nič hudega, ker je v resnici res samo majhen nedolžen hribček.

 

Danes vožnjo avtomobila obvladam, a vseeno sem imela velike pomisleke, kako bom v klancu speljala z motorjem. Učenje vožnje na motorju je bilo zame nekaj čisto novega in nepredstavljivega, dokler se nisem v kosu peljala vsaj tistih par metrov na poligonu. Občutek je fenomenalen, ko človek doseže nekaj, kar na začetku misli, da nikoli ne bo. In tako se je zgodilo tudi z reševanjem speljevanja v klancu.

 

Mala mal'ca z veliko strahu, a ob pozornem poslušanju učitelja vožnje in po petem poskusu sem speljala v klanec brez problema.

 

Plavanje med kamni in vožnja po »jajcih«

Vozniški izpit A kategorije v žepu, motor je v garaži. Eden izmed mojih največjih izzivov na motoristični poti je vsekakor trikotni znak delo na cesti in za njim v ovinku predel makadamske poti. Majhni in veliki kamni, kolesnice od motorja pred mano in prašna pot, ki ji ni videti konca. Takrat me oblije znoj.

 

Tiho si ponavljam: »Vozi enakomerno, drži balanco pri miru! Vozi enakomerno in drži krmilo, kar se da pri miru!«

 

Ker grem zelo počasi, me velikokrat prehiti avto, a ne pustim, da zmoti mojo koncentracijo. Sicer pa je tudi verjetno ne bi mogel, saj sem tako zatopljena v vožnjo s trdnim oprijemom balance.

 

Malo mi je bilo v tolažbo, ko mi je prijatelj rekel, da ima tudi on kot voznik začetnik malce strahu pred takimi makadamskimi predeli. 

 

Ko motor pade po tleh, počakaš gentlemana

Sicer pa pri hitrosti 20km/h, kolikor se vozim po makadamski poti, tudi če padem, bo motor preživel, mene pa bo zaščitila oprema. A s padcem pride nov izziv. Motor pade, ohišje celo, jaz cela, a kdo bo pobral motor?

 

Takrat je zelo dobrodošlo, da je v bližini kakšna moška roka, ki ti lahko priskoči na pomoč. In verjemi, ko fantje vidijo motoristko v težavah, se hitro najde kakšen gentleman, ki z levo roko (v večini primerov sta potrebni dve roki) zavihti motor in ga postavi na kolesa.

 

Svoboda med ovinki

Tako kot vsak motorist obožujem ovinke, ene manj, druge bolj. Ker sem šele na začetku svoje motoristične poti in spoznavanja motorja, grem v ovinek previdno in z glavo. Verjetno je to odvisno tudi od človeka, ki je za motorjem, ne toliko od izkušenj.

 

Zase vem, da bom vedno previdna, ker rada živim življenje in uživam v zdravem telesu.

 

Pred zaprtim ovinkom vedno zmanjšam hitrost toliko, da sem prepričana, da ga lahko s svojimi izkušnjami odpeljem. Verjetno ravno zato na cesti nikoli nisem padla z motorja, zletela čez ovinek ali zdrsnila na nasprotni pas. Sem pač previdna.

 

Tudi jaz imam rada hitrost, adrenalin in ples motorja med kratkimi ovinki, a ne toliko, kot imam rada svoje življenje. Pri odprtih ovinkih, pri tistih, kjer vidim potek ceste, pa se nagnem z motorjem in z užitkom hitro odpeljem. Takrat se počutim svobodno in sproščeno. Vse misli tistega dne gredo v pozabo in takrat sem samo jaz in moj motor, ki pleševa po cesti in uživava v vožnji.

 

Moj nasvet je, ceni svoje življenje, uživaj v ovinkih in prepusti se svobodi.

 

In zagotovo se sprašujete, ali sem res naredila izpit zato, da bi se nekomu dokazala, kot me je z zanimanjem vprašal moj učitelj vožnje, ki je mimogrede najboljši učitelj vožnje daleč naokoli.

 

Res je, želela sem se dokazati. Sami sebi.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

 

motorno kolo, varna vožnja, aktivno življenje, zavarovanje motornih koles
Ne zamudite ničesar!

Izbor najnovejših zgodb in nasvetov za brezskrbno pot z vašim motorjem, enkrat na mesec v vašem e-nabiralniku.