Da bo lažje, ko se zgodi

»Še preden se postaramo, je dobro določiti osebo, ki naj se v primeru naše nesposobnosti odločanja odloča namesto nas, vsekakor pa je nadvse koristno zapisati oporoko,« opozarja dr. Franci Ježek iz Odvetniške pisarne Ježek in Snoj.

»Zapis oporoke je dejanje, odgovorno do dedičev, saj zapustnik v njej še v času svojega življenja izrazi želje glede delitve premoženja. Slovenci jo žal večinoma zapisujemo šele, ko že intenzivno razmišljamo o smrti, čeprav bi z njo lahko dedičem prihranili morebitne spore, denimo v primeru nenadne smrti. Večini težav bi se izognili, če bi jo napisali takoj, ko pridobimo premoženje, in jo sproti dopolnjevali, ko si premislimo, ko se premoženje bistveno spremeni ali ko se dedičem pridruži še kdo, npr. novorojeni otrok ali nov partner.«

Če umrli nima oporoke, je določeno dedovanje po zakonu. Najprej se premoženje deli med dediče prvega dednega reda (otroci, vnuki in partner). Če teh ni, se deli med dediče drugega dednega reda (starši, bratje, sestre in njihovi potomci), če tudi teh ni, pa se lahko že zelo zaplete.

Da so svojcem prihranjeni zapleti, je poleg oporoke in dokumentov smiselno tudi na enem mestu hraniti vse zavarovalne police, posebno življenjske, pri katerih so upravičenci potomci in drugi.

»Življenjska zavarovanja so dolgoročna, nanje lahko pozabimo. Zato priporočamo, da so police življenjskih zavarovanj skrbno shranjene skupaj s policami drugih zavarovanji in drugimi pomembnimi dokumenti. Priporočamo pa tudi, da naredite seznam vseh polic,« svetujejo v Zavarovalnici Triglav.

Za oporoko in druge opravke je torej čas, vse dokler se je oseba sposobna odločati sama, smiselno pa je oporoko zapisati čim prej. Ob njenem zapisu je smiseln tudi pogovor o zadnjih željah (npr. o pogrebu, doniranju organov ...), tudi če je oseba še povsem zdrava.

Upoštevanje želja glede vrste pogreba, oblačil, oživljanja ali neoživljanja, morebitnega darovanja organov obolelim ali celotnega telesa v znanstvene namene je del pietete do umrlega. Mag. Tatjana Sedlar, diplomirana medicinska sestra iz Slovenskega društva hospic, ki umirajoče in njihove svojce spremlja na domu, pravi: »Obdobje po smrti bližnjega je posebno obdobje, v katerem ljudje običajno želijo spravo. V večini družin vladajo povezovalni in ne razdiralni občutki. Svojci zato običajno storijo vse tako, kot si je želel pokojni, oziroma tako, kot menijo, da bi si želel, če želja zaradi nenadne smrti ni imel časa izreči.«

Zadnje želje mnogi izrazijo le ustno, a jih je, da bi se izognili zapletom, koristno zapisati skupaj z oporoko. To lahko zapišete sami ali z notarjem.

Ko človek umre ob prisotnosti reševalcev, gasilcev ali policistov, mrliškega oglednika pokličejo ti. Če umre v bolnišnici ali domu za ostarele, mrliški ogled uredi inštitucija. Če pokojnik umre doma, pa mrliškega oglednika običajno pokličejo svojci.

Dežurna služba, ki uredi prvi prevoz pokojnika do mrtvašnice, je organizirana 24 ur na dan in od klicatelja potrebuje nekaj osnovnih informacij o pokojniku, tudi dosegljivo zdravstveno dokumentacijo in približno uro smrti. Mrliški ogled in prevoz do hladilnih prostorov oziroma na obdukcijo, ki jo po potrebi (npr. če gre za sumljivo smrt) odredi mrliški oglednik/zdravnik, sta brezplačna, saj ju financira država.

Pri Slovenskem društvu hospic svetujejo, da si ne glede na to, kje je pokojnik umrl, svojci pustijo čas, da se poslovijo. Tudi če je pokojnik umrl doma, ni treba hiteti. Če prisotnost trupla ne povzroča stiske, lahko, če je smrt nastopila ponoči, z obveščanjem mrliškega oglednika počakajo do jutra.

Mnogi v tem času želijo tudi prisotnost duhovnika. Če si je tako želel pokojni ali tako želite vi, ga prosite za obisk, o smrti pa obvestite tudi sorodnike, ko vam bo tako ustrezalo.

Mrliški oglednik odredi obdukcijo, če je ta potrebna, in izda potrdilo o smrti. S tem v roku dveh delovnih dni po smrti prijavi smrt pri upravni enoti, ki nato izda mrliški list. Ta je nato osnova za urejanje nekaterih nadaljnjih postopkov, denimo organizacijo pogreba.

Za številne druge opravke, denimo za začetek zapuščinskega postopka in uveljavljanje socialnih pravic, pa je treba na upravni enoti oblikovati smrtovnico, dokument, ki med drugim potrjuje smrt osebe. To uredijo svojci, ko zberejo vse potrebne podatke za njeno pripravo.

Smrt v matično knjigo umrlih oziroma register umrlih oseb prijavi ustanova, v kateri je pokojnik umrl, oziroma služba, ki je bila prisotna ob smrti (denimo mrliški oglednik). Ob smrti doma jo lahko prijavijo mrliški oglednik, svojci ali pogrebni zavod po njihovem pooblastilu.

Elvina Babajić, direktorica pogrebnega podjetja Babajić in neprofitnega zavoda Pogreb ni tabu, pravi: »Pogrebni servis naj ne bo le podjetje ali javni zavod, ki opravlja pogrebe. Naše delo dojemam širše, saj smo lahko za svojce vir informacij in jim pri urejanju uradnih zadev tudi pomagamo. Take postopke ljudje urejajo redko in tudi spreminjajo se. Zato se mi zdi pomembno, da pogrebni servis svojcem ponudi roko in jih vodi skozi celoten proces, tudi skozi žalovanje.«

Priprave na pogreb se začnejo po mrliškem ogledu. Najpogosteje se pogreb izvede v treh do štirih dneh po potrjeni smrti oziroma po obdukciji, če je ta odrejena.

Svojci lahko obiščejo izbrano pogrebno službo (zasebno podjetje ali javni zavod, najpogosteje so to komunalna podjetja) ali pa jih njen predstavnik obišče na domu. »Najprej svojci določijo način pokopa,« pravi Elvina Babajić. »To je lahko zdaj že močno prevladujoč pokop v žari, lahko pa je tudi pokop v krsti ali raztros pepela na pokopališču oziroma na drugi izbrani lokaciji. Slednji lahko nekoliko odmakne datum pogreba, saj morajo za tak pokop pogrebna služba ali svojci, če pogreb organizirajo sami, pridobiti dovoljenja. Nekoliko dlje tudi traja, če moramo organizirati prevoz umrlega iz tujine ali v tujino.«

Svojci sami ali v sodelovanju s pogrebno službo nato oblikujejo tudi pogrebno slovesnost. Tako določijo, ali bo pogreb verski ali v družinskem krogu, odločajo se o objavi osmrtnice, izrečejo želje glede cvetja, pevcev, morebitnega fotografiranja in govora. Določijo tudi mesto pokopa v obstoječi ali nov grob. Če naročnik pogreba prostora za pokop še nima v najemu, mu tega dodeli upravljavec izbranega pokopališča.

»Skladno z željami nato oblikujemo protokol pogrebne slovesnosti. Ljudi spremljamo v najobčutljivejšem delu življenja in pozorni moramo biti na vsako svojo potezo,« povzame Babajićeva.

Če se svojci odločijo za pokop v krsti, običajno pripravijo obleko, v kateri želijo umrlega pokopati. Enako lahko storijo tudi v primeru upepelitve; če tega ne storijo, pokojnika vselej oblečejo v talar, da se zadosti osnovnim pogojem pietete.

Če umrli nima svojcev oziroma ni naročnika pogreba, za pokop poskrbi občina, v kateri je pokojnik prebival, medtem ko lahko svojcem izjemoma oziroma v nekaterih primerih organizacijo pogreba ponudi država v skladu s protokolarnimi predpisi. Če je bila taka njegova želja, se pokojnik lahko pokoplje tudi anonimno brez označbe imena in priimka.

Če umre oseba, ki je bila upravičenec do socialnih transferjev – denarne socialne pomoči, varstvenega ali otroškega dodatka, štipendije, subvencij in drugih pravic –, so centri za socialno delo po pripravi smrtovnice oziroma vpisu v matično knjigo umrlih obveščeni avtomatično. »Pravice, ki jih je užival pokojnik, se zanj ukinejo. Za druge, ki so bili vezani nanje, pa se naredi preračun oziroma izda nova odločba,« pojasnjujejo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Medtem tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje avtomatično ustavi izplačevanje pokojnine ali drugega prejemka, takoj ko se v uradni evidenci zaradi smrti spremeni status prejemnika oziroma ko dobi obvestilo o njegovi smrti iz tujine. Če umrli za seboj pusti nepolnoletne ali študirajoče otroke oziroma nepreskrbljenega partnerja, lahko ti pri Zavodu pridobijo pravico do vdovske oziroma družinske pokojnine.

Socialno šibkejšim sta po smrti svojca na voljo tudi dve obliki izredne denarne socialne pomoči – posmrtnina in pogrebnina. Slednja je namenjena kritju stroškov pogreba, a le v Sloveniji, posmrtnina pa predstavlja enkratno izredno denarno pomoč ob smrti družinskega člana. »Do teh pravic je upravičen družinski član pokojne osebe, ki je bil na dan smrti pokojnika prejemnik denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka oziroma ko njegov dohodek ne presega 606 evrov (909 evrov za družino),« zaključijo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Podatek o finančni meji za pomoč velja za čas objave tega članka (november 2018).

Vlogo za izredno denarno socialno pomoč lahko vložite na katerem koli centru za socialno delo v enem letu po smrti svojca. Če podatek o smrti še ni vpisan v matični register, je treba priložiti dokazilo o smrti, ki ga izda mrliški oglednik, pri vlogi za pogrebnino pa originalni račun za opravljeni pogreb ali predračun stroškov pogreba.

V 30 dneh po prijavi smrti na matičnem uradu matičar sestavi smrtovnico. To pošlje na okrajno sodišče, ki začne zapuščinski postopek.

Sodišče nato preveri podatke v smrtovnici in registrirano premoženje, medtem ko so dediči zavezani k sporočanju pokojnikovega premoženja v tujini in k sporočanju smrti banki, v kateri je imel pokojnik odprt račun. Ko sodišče preveri stanje na bančnih računih, so dediči povabljeni na zapuščinsko obravnavo. Ta se najpogosteje razpiše v šestih do devetih mesecih po smrti, odvisno od težavnosti premoženjskih poizvedb sodišča. Ko banka prejme sklep o dedovanju, v soglasju z dediči zapre račun ob poravnanju dolgov oziroma prenakazilu dobroimetja.

Odvetnik dr. Franci Ježek opozarja, da je treba premično lastnino umrlega do konca zapuščinskega postopka pustiti pri miru: »Priporočam, da svojci denimo tudi vozilo odjavijo iz prometa in počakajo na zapuščinski postopek. Sicer imajo s predložitvijo mrliškega lista možnost podaljšati registracijo za eno leto in vozilo uporabljati znotraj države, ne pa tudi prodati, razen če jim je bilo vozilo dodeljeno po zapuščinski obravnavi.«

Dediči prvega dednega reda (potomci, potomci potomcev in partner) so plačila davka za podedovane dobrine vselej oproščeni. Drugi dediči pa morajo davek plačati; ta je odvisen od višine premoženja in bližine sorodstva ter znaša od 5 do 39 odstotkov.

Ko v zapuščinskem postopku ugotovijo, da je pokojnik prejemal varstveni dodatek oziroma socialno pomoč in je zapustil premoženje, postane lastnik dela zapustnikovega premoženja Republika Slovenija ali občina. Dediči morajo tako vrednost prejete pomoči vrniti, pravila za izračun višine zneska pa so točno določena z zakonom.

Točne informacije je mogoče dobiti tudi na centru za socialno delo ali na občini, sicer pa na takšno obravnavo država običajno pošlje državnega odvetnika, ki mu je znan točen znesek (zahtevek je namreč že pred obravnavo pisno predložen sodišču).

Na vračanje prejetih sredstev lahko prejemnik pomoči pomisli še v času življenja, tako da se odloči za odplačilo teh dolgov in s tem razbremeni dediče.

Postopki prekinitve, uveljavljanja ali spremembe zavarovanj se vselej pričnejo s predložitvijo mrliškega lista (izpisa iz matične knjige umrlih).

Če je pokojni imel sklenjeno življenjsko zavarovanje, so do izplačila upravičene osebe, ki jih je določil zavarovalec in so navedene na zavarovalni polici. »Osnovni namen sklenitve življenjskega zavarovanja je poskrbeti za finančno varnost bližnjih v primeru naše smrti. Upravičenec, lahko jih je tudi več, se določi ob sklenitvi zavarovanja, med trajanjem zavarovanja pa se lahko spremeni. Določi se lahko tudi, da izplačilo prejmejo zakoniti dediči in ne konkretna oseba. Bistvenega pomena je, da o sklenitvi zavarovanja obvestite osebe, ki ste jih določili za upravičence,« svetujejo v Zavarovalnici Triglav.

Če je upravičenec otrok do 15. leta starosti, vlogo vloži starš ali drug zakoniti zastopnik. Izplačilo se po predhodnem soglasju centra za socialno delo nakaže na otrokov račun ali na pupilno vlogo. To je osebni račun za otroke, s katerega dvig sredstev brez soglasja centra za socialno delo ni mogoč. Pri nakazilu na račune otrok (bodisi osebni račun ali pupilno vlogo), starejših od 15 let, soglasje centra ni potrebno, a je starš oziroma skrbnik dolžan z otrokovim premoženjem ravnati skrbno in v otrokovo korist.

Če je pokojni ali njegov delodajalec ob nastopu smrti vplačeval v Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, bo zavarovalnica izplačala odkupno vrednost sredstev, zbranih na računu, zmanjšano za izstopne stroške in akontacijo dohodnine. Upravičenec za izplačilo je oseba, ki jo je pokojni navedel na polici, izplačilo pa se izvede na podlagi zahtevka zavarovalnici. Poleg tega ima upravičenec do dodatne družinske pokojnine pravico do izplačila doživljenjske mesečne rente iz zavarovalnine, ki znaša 20 % vrednosti sredstev, zbranih na osebnem računu. Če je pokojni umrl zaradi nezgode, bo zavarovalnica dodatno izplačala zavarovalnino v višini 100 % vrednosti sredstev, zbranih na osebnem računu.

Dopolnilna in dodatna zdravstvena zavarovanja prekinejo svojci, morebitna preplačila oziroma bremena pa se urejajo v skladu s sklepom o dedovanju.

V primeru vzajemnega zavarovanja, ki zajema zavarovanje dveh oseb na isti polici, zavarovalnica izplača dogovorjeno zavarovalno vsoto in s tem se zavarovanje druge osebe prekine.

Nekatera zavarovanja, npr. premoženjska, se nadaljujejo tudi po smrti, le ime zavarovalca oziroma zavarovanca je treba spremeniti. »Če denimo dedič živi v podedovani hiši ali vozi podedovan avtomobil, ima seveda interes, da je lastnina zavarovana brez prekinitev,« zaključijo v Zavarovalnici Triglav.

Nepredvidljivost življenja je njegova edina stalnica. Z negotovostjo, povezano s časom in krajem smrti, se moramo sprijazniti vsi. Lahko pa za svojce, ki jih boste morda nekoč pustili za seboj, poskrbite, še preden se kaj zgodi. K skrbi zanje sodijo tudi zapis oporoke, popis premoženja, skrbno hranjenje vseh dokumentov, ki jih bodo svojci potrebovali, in sklenitev življenjskega zavarovanja, ki bo tako nepreskrbljenim kot tudi drugim bližnjim olajšalo vsaj finančno breme.

Predvsem pa se o vsem zapisanem pogovorite z njimi. Pogovor o smrti in njenih posledicah se sprva morda zdi težak, a bo svojcem nedvomno olajšal odločitve takrat, ko jih bodo morali sprejemati v vašem imenu.