Če na cesto prileti žoga, za njo pričakujte otroka
Otroci nevarnosti v prometu dojemajo drugače kot odrasli.

Preden boste svojemu otroku zaupali, da lahko sam varno vstopi v promet, vas čaka deset let priprav: deset let učenja, pogovorov o varnosti in nevarnostih, ponavljanja pravilnega ravnanja in predvsem vašega doslednega dobrega zgleda.

Dr. Marko Polič, profesor in psiholog s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, namreč opozarja, da otroci tja do desetega leta niti spoznavno niti socialno še niso zreli za varno udeležbo v prometu in zato vsaj do te starosti potrebujejo spremstvo odraslega. Čeprav otrok pozna nekatera pravila, ve na primer, kako pravilno prečkati cesto, pozna pomen rdeče in zelene luči, mu ne moremo zaupati, da se bo v skladu s tem vedno tudi vedel. Znanje pri otroku še ne zagotavlja varnega vedenja. Zakaj?

 

  1. Odrasli in otrok nimata enakega vidnega polja. Otrok v vsaki prometni situaciji vidi bistveno manj kot vi! Zato tudi nevarnost, na primer vozeči avtomobil, opazi precej pozneje.
  2. Tudi če zna vaš otrok popolnoma pravilno prečkati cesto pri domu, to ni zagotovilo, da jo bo znal pravilno prečkati tudi kje drugje. Otrok namreč še ne zna posploševati, ne zna prenašati izkušnje iz ene situacije v drugo.
  3. Tudi če otroka učite pravilnega prečkanja ceste tako, da si glasno ponavlja, kaj mora narediti, se lahko zgodi, da otrok govorjenje razume kot ritual, ki mu sam po sebi zagotavlja varnost. Otroku se torej zdi dovolj, da glasno ponovi, kar smo ga naučili, pri tem pa ni nujno, da se res tudi ustavi in preveri, če je cesta prazna, preden jo prečka.
  4. Tudi če otrok ve, da se mora pred prečkanjem ceste vedno ustaviti, njegovo pozornost lahko v trenutku zmoti sosedov psiček ali starejši bratec in bo popolnoma nepredvidljivo stekel čez cesto, ne da bi sploh pomislil na kakšno nevarnost. Čustva so pri otroku pred razumom. Zato strokovnjaki ne opozarjajo zaman: »Če na cesto prileti žoga, pričakuj, da bo za njo pritekel še otrok!«
  5. Otroško mišljenje je egocentrično, kar pomeni, da se otroci ne znajo postaviti v vlogo drugega. Prepričani so, da to, kar vidijo sami, vidijo tudi drugi. Če torej oni vidijo avto, zagotovo tudi vozniki vidijo njih. To seveda ne drži vedno, sploh pa ne takrat, kadar so otroci za voznika v nevidnem polju, denimo skriti za parkiranim avtomobilom, smetnjakom, ograjo …
  6. Otroci ne znajo dobro oceniti hitrosti in nimajo občutka za razdalje. Ne zmorejo torej pravilno presoditi, kako hitro bo avto, ki ga vidijo ali slišijo, prišel do njih.
  7. Otroci lahko prometne znake razumejo dobesedno. Ko na prometnem znaku, ki voznike opozarja na bližino otrok, vidijo dva otroka v teku, razumejo, da morajo tam steči tudi sami. Prometni znak, ki označuje prehod za pešce, razumejo, kot da tam lahko cesto prečkajo le odrasli.

 

Otroka je treba o prometni varnosti poučevati postopoma in pri ponavljanjih vztrajati toliko časa, da res začenja obvladovati posamezne prometne situacije. Največ za varno vedenje otroka v prometu pa bomo naredili s svojim zgledom in doslednim pravilnim ravnanjem, tudi takrat, ko se nam mudi. Takrat pravzaprav še posebej.

 

Želite prejemati takšne nasvete v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za mame:

 

otroci, družina
Preberite tudi